Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, tretjo oziroma prvo toženko in drugo toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s tretjo in prvo toženko opravljal delo VTV le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju z agencijami (vključujoč tretjo in prvo toženko) uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika).
V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost druge toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS oziroma v tem sporu agencijskega dela ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija, tj. plača, znižana za prejeto nadomestilo za brezposelnost.
Za utemeljenost očitka iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odločilno, ali škoda (že) nastane, odločilno je, da delodajalec dokaže, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil svoje obveznosti. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je toženka škodo le pavšalno zatrjevala, saj je pri vsakem od škodnih primerov napisala, koliko zavarovalnine je bilo neupravičeno izplačane, kar zanjo pomeni premoženjsko škodo.
Tudi sicer pa za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadostuje ugotovljena huda malomarnost. Tako grobe nepravilnosti, kot jih je v omenjenih primerih storil tožnik, pa prav gotovo pomenijo zavestno zanemarjanje zahtevane skrbnosti povprečno skrbnega cenilca avtomobilskih škod, taka skrajna nepazljivost pa utemeljuje hudo malomarnost.
Za uspeh z dajatvenim zahtevkom morata kumulativno obstajati tako podlaga (temelj) kot tudi substancirana trditvena podlaga glede višine.
Če starš živi nadstandardno, se to odrazi tudi pri določanju otrokovih potreb, saj mora biti otrok deležen enakega življenjskega standarda kot ga ima starš.
Stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Neizvrševanje stikov, katerih namen je v omogočanju vzpostavitve oziroma ohranjanju občutka povezanosti in navezanosti otroka na (oba) roditelja in obratno, lahko vodi do odtujitve otrok od roditelja, ki mu stiki niso omogočeni, kar pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nedvomno predstavlja škodo, ki je težko popravljiva.
Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.
Mnenje CSD ima sicer pomembno težo in marsikdaj lahko nadomesti celo izvedensko mnenje, saj ga praviloma pripravi strokovni in nepristranski delavec centra, ki ima s podobnimi primeri praviloma številne izkušnje, včasih pa tako mnenje pripravi celo tim strokovnjakov. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ne more pretehtati nad mnenjem sodnega izvedenca, če je to mnenje podano na podlagi enakih okoliščin v kratkem časovnem razmiku o istem vprašanju o isti družini. Res je bilo izvedensko mnenje podano v drugem sodnem postopku, a med istimi strankami in glede istih spornih vprašanj, obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil vložen le dva meseca po koncu tistega postopka, in sicer zaradi ravnanja očeta, ki žal ni nič novega, kot je to izrecno izpovedala tudi upnica sama.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo pravnega razmerja med tožnico in pravnim subjektom (Veterinarska bolnica X). Pravni temelj je pogodbene narave in sicer gre za vrsto podjemne pogodbe, pri čemer se z njeno natančno opredelitvijo ni potrebno ukvarjati. Bistveno je, da je pri izpolnjevanju obveznosti iz te pogodbe (pregled konja) nastala naročniku posla (tožnica je bila tista, ki je pogodbo sklenila z zavarovanko toženke) in osebi (ponovno tožnica), ki je po navodilih podjemnika sodelovala pri tem, škoda. T.i. refleksna škoda je pravno priznana (tretji odstavek 468. člena ali peti odstavke 639. člena OZ), zanjo veljajo splošne določbe o poslovni odškodninski obveznosti, torej tudi določbe 239 do 246 OZ.
Iz naslova denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče druge stopnje zato prisodilo znesek 15.000,00 €, kar pomeni 9,6 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS v avgustu 2025 -1.562,12 €). Sodišče druge stopnje je z vpogledom v podatkovno bazo sodnih odločb po kriteriju poškodbe (zlom podlahtnice) skušalo preveriti prejšnje odločitve, vendar je našlo le takšne, pri katerih odločilna dejstva niso povsem primerljiva. Gre za zadeve VS000464, VS001247 in VS000393, kjer so denarne odškodnine znašale 16, 22 in 17 povprečnih plač, vendar je pri vseh treh bila prisojena tudi denarna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v dveh pa tudi skaženost.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.
Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Sodišče mora znotraj enotne odmere v vsakem posameznem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.
Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. čena ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.
Ogroženosti otrok, ki je posledica konfliktnega in tudi nasilnega odnosa med staršema ter izpostavljenosti otrok temu odnosu, v predmetni zadevi ni moč odvračati s predlaganimi oblikami nadzora nad izvajanjem starševske skrbi.
Višje sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da sodni izvedenec ne ocenjuje dokazov, ampak je njegova naloga, da kot ekspert z določenega področja s svojim strokovnim znanjem pomaga prvostopenjskemu sodišču pri ugotavljanju relevantnih dejanskih vprašanj. Izvid in mnenje, ki ju poda, temelji na strokovnem znanju in na določenih virih podatkov, ki jih lahko pridobi iz kazenskega spisa, razpoložljive medicinske dokumentacije in na osnovi neposredne preiskave oziroma pogovora s preiskovancem. Podatki kazenskega spisa imajo torej za sodnega izvedenca drugačen pomen kot za sodnika, saj predstavljajo zgolj enega od spoznavnih virov za njegovo delo.
Nova dejstva so lahko le razlog za obnovo postopka (10. točka 394. člena ZPP), ne pa za novo pravdo.
Katere so obvezne sestavine predloga, je določeno v drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1. V 4. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 določena obvezna sestavina predloga so tudi podatki o dohodkih in premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Gre za zbirke podatkov iz 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ker se v teh zbirkah vodijo praktično vsi relevantni podatki o dohodkih in premoženju oseb v RS, morajo stranke v predlogu praviloma navesti le podatke o premoženju in dohodkih v tujini. Ker takih dohodkov in premoženja predlagatelj ni navedel, to narekuje sklep, da jih nima. Podatki o dohodkih in premoženju, o katerem se podatki vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, pa niso obvezna sestavina predloga in te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 12.a člena ZST-1.
V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.
Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.
Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.
Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.
Sodišče o zahtevku zoper eventualnega toženca odloča le, če je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvega toženca. Če je zahtevku zoper slednjega delno ugodeno, pa čeprav v simboličnem obsegu, odločanje o zahtevku zoper eventualnega toženca ni mogoče, tudi če je ta utemeljen.
Ukrep je bil izrečen zaradi suma spolne zlorabe, ta sum pa je bil ovržen. Da bi bil oče do deklice nasilen oziroma zakaj naj bi bila deklica na nenadzorovanih stikih z očetom (ki so se v preteklosti že izvajali brez težav) ogrožena zaradi konflikta in/ali nasilja med udeležencema, pritožba ne konkretizira.