Listina o začetku postopka v obravnavani izvršilni zadevi je upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 18. 11. 2025, ki pa tudi po presoji višjega sodišča z vidika zahtevka oziroma dolžnikove možnosti dobiti zadostne informacije o zahtevku, ni skladen z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. V izvršilnem predlogu je sicer glavnica zneskovno opredeljena (413,07 EUR, to je 3 x po 137,69 EUR), vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek ni ustrezno utemeljen. Res je, kar navaja pritožba, da je upnik določno označil verodostojne listine (vrsta, številka in datum izdaje posameznih listin - faktur). Vendar pa ob tem v obrazcu predloga za izvršbo v za to predpisani rubriki ni navedel oziroma določno opredelil tudi temelja samega zahtevka. Zadnje je predpisana sestavina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine od novele ZIZ-L dalje, pri čemer je bila določba v zakon vnesena prav zaradi uskladitve z zahtevami Uredbe. Kljub temu, da je bil predmetni upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen že po uveljavitvi novele ZIZ-L in je bil obrazec predloga za izvršbo prilagojen zakonski spremembi, pa v njem ni določno označeno, na kateri pravni podlagi so bile izdane zadevne verodostojne listine (fakture). Zgolj oznaka le-teh za ustrezno utemeljitev zahtevka ne zadošča. Zato upnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil v obravnavani zadevi zahtevek točno opredeljen, češ da se je nanašal na konkretne račune, ki so bili dolžniku že poslani in je bil z njimi seznanjen. Ob dejstvu, da verodostojne listine izvršilnemu predlogu niso bile priložene (ker to skladno s petim odstavkom 41. člena ZIZ niti ni bilo potrebno), upnik pa tudi ni določno opredelil temelja zahtevka, ni mogoče šteti, da je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku. Glede glavnice iz pojasnjenega razloga sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo.
Enaka ugotovitev pa velja tudi glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, čeprav se sicer po 8. členu Uredbe kot evropski nalog za izvršbo lahko potrdijo tudi le posamezni deli sodne odločbe.
Prisilno izterjavo neplačane turistične in promocijske takse opravlja pristojni davčni organ. Če taksa iz plačilnega naloga ni plačana v višini in rokih, določenih s tem zakonom, in taksni zavezanec ne vloži ugovora ali vloge za oprostitev, občina potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga pošlje pristojnemu davčnemu organu v izvršitev. Turistična in promocijska taksa se nato prisilno izterjata po predpisih, ki urejajo prisilno izterjavo davkov. Plačlni nalog ima lastnost izvršilnega naslova.
Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje po končani glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijanega sklepa so neupoštevne, ker niso zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Gre namreč za t.i. objektivno nova dejstva, torej dejstva, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niso obstajala. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo je namreč mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP oz. 34. členom ZNP-1 uveljavljati le tista "nova" dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave (ne pa dejstev, nastalih kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. Pri oceni preživninske sposobnosti se skladno s sodno prakso ne upošteva le plača, ampak vsi redni in izredni dohodki, splošno premoženjsko stanje in tudi možnosti za pridobivanje dohodkov (pridobitni potencial).
Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.
Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve.
Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Odločitve o priznanju nagrade za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo, v okviru katerega izmed navedenih statusov je izvedenka opravila izvedensko delo oziroma ni navedlo, za katero vrsto dohodka gre.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost.
Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Če je toženec menil, da so bili podatki o opisu tožnikovega dela pomanjkljivi, kar bi lahko vplivalo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bi moral toženec, upoštevajoč določbe ZUP, zahtevati že v predsodnem postopku dopolnitev dokumentacije, ne pa da je sporni opis dela sam zapolnil z ugotovitvijo "manager v restavraciji".
Napačno je sodišče prve stopnje ocenilo, da je 100% povečanje predvideno za primer deložacije, ko gre za odstranjevanje stvari in oseb, temveč drugi odstavek tar. št. 8 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom govori o odstranjevanju stvari poleg oseb. Če se kakršnekoli stvari iz stanovanja sploh niso prisilno odstranjevale, izvršiteljica ne more biti upravičena do stroškov za deložacijo. Prav tako ne bi bila potrebna menjava ključavnice, če bi dolžnik, kot ta trdi, upniku oz. izvršiteljici res izročil ključe. Nazadnje pa v primeru, če je dolžnik izvršiteljico res obvestil o tem, da je nepremičnino izpraznil sam, ne bi bil potreben prihod podizvajalca s kombiniranim vozilom in delavci. Gre torej za pravno pomembne pritožbene novote, predlagan pa je tudi ustrezen dokaz z zaslišanjem.
Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.
Toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka. Z novo odločbo namreč nista bili odpravljeni izpodbijani odločbi toženca, ki sta bili predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Razen tega je bila tožnica v I. kategorijo invalidnosti razvrščena s 1. 10. 2025, kar je po datumu izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca (ki je bila izdana 12. 12. 2023). Tožnica tudi ni bila s 1. 3. 2023 (kot je to uveljavljala s tožbo) razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Odločitev o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine se tako nanašajo na obdobje po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Vse to pa pomeni, da v tem primeru ne gre za stanje, da bi toženec izpolnil tožbeni zahtevek. Posledično s tem tudi niso izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, da bi moral toženec tožnici povrniti stroške postopka.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju ni nujno, da je imel obdolženec resen namen uresničiti svojo grožnjo, temveč je bistveno, da oškodovancem grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti.
Ob pregledu pritožbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila le-ta sodišču posredovana v fotokopiji ter da nima izvirnega lastnoročnega podpisa. V prvem odstavku 335. člena ZPP je določeno, da mora pritožba vsebovati taksativno določene sestavine, med katere spada tudi podpis pritožnika. Kot izhaja iz sodne prakse, mora biti podpis pritožnika izviren. V tem primeru fotokopija podpisa glede na 105. člen ZPP ne zadostuje in te pomanjkljivosti tudi ni mogoče sanirati. V postopku s pritožbo se namreč ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP).
Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.
Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.
Ker od stranke izvršilnega postopka ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8 dnevnem roku, saj je v izvršilnem postopku poudarjeno načelo hitrosti, takojšnje zavrženje prepoznega pravnega sredstva ni nerazumno, zlasti ob dejstvu, da mora biti stranka na prekluzivnost roka oziroma na takojšnje zavrženje v primeru zamude roka za pravno sredstvo, opozorjena v pravnem pouku.
Zaradi zamude ugovornega roka se ugovor vsebinsko ne bo obravnaval, zavrženje pa ne pomeni posega v ustavne pravice dolžnika.