V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče prve stopnje je v postopku za izdajo začasne odredbe izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, katere predpostavka je, da se predlog(i) prekrivajo s tožbenim zahtevkom v glavni stvari. Gre torej za pravni institut, ki vnaprej, vendar začasno, uredi isto pravno razmerje, o katerem se bo dokončno odločilo v postopku v glavni stvari.
Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v postopku zaradi motenja posesti. V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ je prva izmed kumulativnih predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Obstoj takšne "terjatev" (pravice materialnega prava) se mora presojati v skladu z materialnopravnimi predpostavkami, ki so določene zanjo, le dokazni standard je nižji (izkazanost).
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožnica ni dokazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve, saj te ni mogoče dokazovati z dejstvi, nastalimi po koncu glavne obravnave. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo izpolnjenosti ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.
Upnik ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi. Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti (kar predstavlja prvo fazo) in znotraj strogih prekluzivnih rokov. Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).
Znesek odvzema premoženjske koristi se vplača v proračun; v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom (prva faza) pa bo lahko oškodovanec v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ.
Šele ko je jasno, da unovčena stečajna masa ne zadošča za vračilo celotnega založenega zneska in kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, je namreč mogoče predlagati, da morajo te stroške plačati osebe, ki so bile nekdanji člani poslovodstva.
Ker (še) ni izkazano, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev plačil niti kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, sodišče (še) ni smelo vračila teh stroškov naložiti nekdanjemu poslovodji stečajnega dolžnika.
Pogodbena kazen je v zakonu določena za primer nepravočasne in ne za primer nepravilne izpolnitve.
Skladno s prvo točko prvega odstavka 18. člena ZVKSES se izročitev nepremičnine v posest veže na pravočasnost in ne na pravilnost izpolnitve.
Vsaka netočnost, napisana v notarskem zapisu, tudi če je obdolženka kot notarka vedela, da ne odraža dejanskega stanja in je kljub temu takšen zapis potrdila, še ne pomeni, da je obdolženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 259. člena KZ-1.
Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.
Obrazložitev, zakaj ni utemeljena predlagateljičina zahteva, da stiki do otrokovega 8. leta starosti potekajo le v kraju, kjer živi predlagateljica, na naslovu katere ima otrok stalno prebivališče.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da gre za porabo časa kolizijskega skrbnika v zvezi s stikom, ki ne obsega le navzočnost na stiku temveč tudi porabo časa pred tem za pripravo udeležencev postopka na stik. Zato poraba časa kolizijskega skrbnika za posamezni stik presega eno uro. Poraba časa odvetnika za navedene stike je tudi dokazno podprta s potrdili, priloženimi stroškovniku z dne 20. 5. 2026. Kolizijskemu skrbniku zato za navedeno storitev pripada dodatno še po 50 točk za vsak stik.
Po presoji pritožbenega sodišča vsebina pripravljalne vloge ustreza odgovoru na tožbo tožene stranke in sicer obrazloženemu. Iz odgovora jasno izhaja, da tožbenemu zahtevku tožena stranka nasprotuje v celoti, to pa je tudi zahteva, ki jo ZPP glede obrazloženosti odgovora na tožbo postavlja. Tožena stranka je navedla tudi pravnorelevantna dejstva, ki lahko privedejo do zavrnitve zahtevka. Ta presoja se bo seveda izvedla kasneje v postopku, ko ga bo sodišče prve stopnje glede na trditve in dokaze, ki jih je v tej vlogi predlagala tožena stranka, izvedlo.
Izvedenka je ugotovila in prepričljivo obrazložila, da so tožnikovo nesmiselno zapravljanje in nerealne ideje o poslovnem uspehu posledica bolezni, zaradi katere ima močno okrnjeno presojo realnost. V tem primeru o svobodni volji niti ni mogoče govoriti, ker je pritožnikova zmožnost presoje zaradi bolezni močno okrnjena. Ni treba, da bi škoda že nastala, kot pravno zmotno meni pritožba; namen postopkov in ukrepov po ZDZdr je prav v tem, da se nastanek škode prepreči, zato je sodišče pravilno upoštevalo možnost bodoče, a realno grozeče škode.
Ker je med predložitvijo vloge z listinami in dejansko izvedbo naroka zaradi zaslišanja izvedenca preteklo daljše obdobje, nasprotni stranki pa je bila zagotovljena tudi pravica do izjave, izvedba teh listin ne bi v ničemer podaljšala reševanja spora. Te listine so za odločitev v zadevi pomembne, saj tožeča stranka z njimi neposredno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo delo toženca pri novem delodajalcu vezano izključno na tunelsko novogradnjo. S tem, ko sodišče prve stopnje ni obravnavalo predloženih in za odločitev bistvenih dokazov, je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morali stranki v sporazumu izrecno zapisati, da konkurenčna klavzula ostaja v veljavi, če bi jo želeli obdržati, je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi in prvega odstavka 42. člena ZDR-1.
Upoštevati je tudi treba, da je dogovor o konkurenčni klavzuli poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, in da torej ob sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti o medsebojnih terjatvah in obveznostih, temveč te nastanejo šele po prenehanju delovnega razmerja. Zato morajo biti obveznosti delavca po prenehanju delovnega razmerja jasno določene in ga ne morejo pustiti v negotovosti, predvsem ob upoštevanju posebne narave delovnega prava, pri katerem gre praviloma za razmerje neprirejenih strank, v katerem je ekonomsko in pravno močnejši delodajalec, ki lahko s pozicije (pre)moči določa pogoje zaposlitve in njenega prenehanja (prim. odločbo US Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024). Zato je treba določbo prvega odstavka 42. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, da bi moralo biti tožnici jasno, ali jo konkurenčna klavzula še zavezuje, oziroma jo povsem splošni sporazum, ki takšnega izrecnega določila ne vsebuje, ne more pustiti v negotovosti.
Pri razlagi vsebine oziroma besednega pomena določene trditve je odločilno javno mnenje oziroma kriterij javnosti v danem času in prostoru.
Pomembno je, da je povprečna javnost obdolženčevi izjavi izkustveno in logično razumela v navedenih pomenih, pri čemer subjektivno razumevanje in nameni obdolženca za razlago pomena izjav niso odločilni.
V 169. členu KZ-1 je kot ukrep (ki ni kazenska sankcija) določena (zgolj) objava sodbe. Izvrši se lahko le na način, da sodbo objavi medij na zahtevo sodišča, za obdolženca pa določa le stroškovno posledico kritja stroškov objave.
Zapisnik o prostovoljni izjavi oškodovanke, sestavljen s strani delavke CSD, ni obvestilo, ki ga je zbrala policija. Oškodovankina odpoved pričanju med sojenjem ne terja izločitve njenih predhodnih samoiniciativnih izjav, četudi pred državnim organom.
Določba drugega odstavka 154. člena ZPP daje sodišču širši manevrski prostor pri odločanju o pravdnih stroških, tako da to ne bo temeljilo le na matematični operaciji, ampak bo odločitev razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.
Stroški stečajnega postopka so tekoči in občasni stroški stečajnega postopka (prvi odstavek 355. člena ZFPPIPP). Oboji morajo biti vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka (356. člen ZFPPIPP). Ker gre za druge stroške, mora predračun stroškov vsebovati opis vrste stroškov in skupni znesek za vsako od vrst teh stroškov (3. točka drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP). Če se med postopkom pokaže, da posamezne vrste stroškov niso več potrebne ali zadostne za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, sodišče glede teh vrst stroškov postopka spremeni predračun stroškov na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora, ali na zahtevo upniškega odbora (tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP).
Upravitelj ni zatrjeval, da bi sporne stroške predvidel v predračunu stroškov stečajnega postopka. Res je, da pri določitvi predračuna stroškov ni mogoče natančno določiti višine posameznih stroškov, vendar jih upravitelj lahko oceni. Iz podatkov spisa izhaja, da upravitelj v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka ni vključil nobenih stroškov odvetniških storitev, niti ni pozneje predlagal spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da se upoštevajo samo stroški, ki so nujni in potrebni za potek stečajnega postopka. Drugih stroškov ni mogoče priznati.
Upravitelj bi moral sproti seznanjati sodišče, da bi lahko odločalo o potrebnosti stroškov odvetnice. Za angažiranje odvetnice bi moral te stroške predvideti v predračunu ali spremembi predračuna stečajnega postopka in pridobiti sklep sodišča o potrditvi predračuna, nato pa podatke o tem, ali so ti stroški še potrebni ali zadostni za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, vključiti v redno poročilo (295. in 356. člen ZFPPIPP).
Stroški, katerih plačilo je upravitelj predlagal za delo pooblaščene odvetnice, niso bili potrebni, in bi upravitelj, glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko navedene dopise, tako strokovno kot tudi časovno, sestavil sam.