Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve pojasnilo, da je smiselno enaka diagnoza bila postavljena že v letu 2018 in je ugotovljena tudi predlogu predlagatelja priloženem izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025 in njegovi dopolnitvi z dne 2. 4. 2026 (dokaza A1 in A2), zaradi česar sodišče utemeljeno ni imelo razloga, da take diagnoze ne bi sprejelo in upoštevalo mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki ima prav tako medicinsko znanje.
Sodni izvedenec, pritegnjen v tem sodnem postopku, A. A. je pri nasprotni udeleženki ugotovil duševno (blodnjavo) motnjo, kot sta jo ugotovili tudi sodni izvedenki v izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025, pridobljenem v nepravdnem postopku N 45/2024, ki je bilo priloženo predlogu predlagatelja (priloge A1 in A2), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo svojo odločitev na podlagi mnenja v tem postopku pritegnjenega sodnega izvedenca A. A.
Pritožba PB P. pa izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to slednjo določilo za obvezno zdravljenje nasprotne udeleženke.
V zvezi s pomislekom iz predloga predlagatelja, da do osebja tamkajšnje bolnišnice nasprotna udeleženka nastopa izrazito paranoidno in bi bilo smiselno pomoč poiskati drugje, pa je sodni izvedenec pojasnil, da bi zaradi narave svoje bolezni v vseh okoljih reagirala enako in to ne bi smelo predstavljati ovire za nadaljnjo obravnavo.
Predmet odločanja o ugovoru zoper sklep o ukrepih po 19. členu ZPND ni ugotavljanje, ali bi bilo treba sprejete ukrepe podaljšati oz. ali so v času, ko trajajo, še potrebni. ZPND namreč nima določb, ki bi sodišču omogočale, da sprejete ukrepe na ugovor nasprotnega udeleženca skrajša oz., kot je naredilo sodišče v obravnavani zadevi, od določenega dne dalje razveljavi. Poleg tega pa lahko pri odločanju o ugovoru zoper sklep o ukrepih po 19. členu ZPND sodišče upošteva zgolj dejansko stanje ob času vložitve predloga za izrek ukrepov po 19. členu ZPND, saj je bilo to stanje dejstvena podlaga z ugovorom izpodbijanega sklepa.
V primeru nasilja se domneva obrne, tako da velja, da stiki s staršem, ki izvaja nasilje in zato očitno ni primerno opremljen s starševskimi veščinami, niso v korist otroka. Stališče izhaja iz prvenstvene potrebe po varnosti pred nasilnimi dejanji in posledicami doživetega nasilja. Stiki niso v otrokovo korist niti tedaj, kadar je otrok npr. "le" priča nasilja nad materjo, še toliko manj pa v primeru, da je sam neposredna žrtev nasilnega ravnanja. Sodoživljanje družinskega nasilja ogroža otrokovo korist in predstavlja posebno obliko duševne zlorabe (t.j. posebno obliko ustrahovanja) otroka.
V skladu s 196. členom DZ se preživnina določi v mesečnem znesku za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe oziroma predloga za njeno določitev. Navedeno materialnopravno določbo je sodišče pravilno uporabilo, ko je preživnino določilo od vložitve predloga dalje in jo glede na spremenjene okoliščine odmerilo po posameznih časovnih obdobjih, ob upoštevanju obsega stikov otrok z vsakim od staršev.
Kreditne obveznosti praviloma ne zmanjšujejo preživninskih zmožnosti, saj ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obligacijskimi obveznostmi. Le izjemoma je mogoče upoštevati kredit, če gre za obveznost, ki je nujno povezana z zagotavljanjem osnovnih življenjskih potreb zavezanca in zato vpliva na njegovo dejansko preživninsko sposobnost. Načeloma je lahko le stanovanjski kredit, kolikor predstavlja nujen življenjski strošek in ne zgolj povečanja premoženja zavezanca, eden izmed elementov pri presoji materialnih zmožnosti.
Obe stranki sta v pritožbenem postopku nanizali okoliščine, ki kažejo na to, da je med njima sporno, ali je toženec na naslovu v A. dejansko prebival. Tožencu mora biti omogočeno dokazovati, da v času vročanja na naslovu, kjer je bila opravljena fikcija vročitve, dejansko ni več prebival. Ker te možnosti toženec še ni imel, je treba zamudno sodbo razveljaviti.
Teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da podaljševanje objektivnih procesnih rokov, določenih v mesecih - med katere sodi tudi rok za vložitev predloga za nadaljevanje mirujočega postopka iz tretjega odstavka 210. člena ZPP - zaradi sodnih počitnic ni skladno z naravo teh rokov.
Za vprašanje pristojnosti je odločilno stanje ob vložitvi predloga (drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in dejstva, ki so sodišču znana. Kasnejše spremembe se ne upoštevajo.
Zapustnikova vdova v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pooblaščenca, sodišče pa je ni opozorilo, da v pritožbenem postopku ne bo več imela možnosti ugovarjati ugotovljenemu obsegu zapuščine in izločati deleža, ki ji pripada na podlagi skupnega premoženja. Zato so v pritožbi na novo zatrjevana dejstva o nepravilno ugotovljenem obsegu zapuščine dopustna.
Iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 9/2024 z dne 17. 12. 2024 izhaja, da je v nenujni zadevi obvestilo iz četrtega odstavka 83. člena ZS obvezna priloga sodnega pisanja, vročenega med poletnim poslovanjem sodišča. Če takšno obvestilo ni priloženo, ni mogoče šteti, da je "fikcija" osebne vročitve nastopila že med poletnim poslovanjem sodišča in da je procesni rok za opravo procesnega dejanja začel teči prvi naslednji dan po njegovem izteku.
Dokazno breme se sploh še ni prevesilo na stran toženke, saj je bilo (osnovno) trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožnici, ki pa mu ni zadostila. Glede na vsebino toženkine utemeljitve, zakaj njena odgovornost ni podana, toženka v konkretnem primeru ni uveljavljala ugovora fingiranosti, temveč splošni ugovor nenastale pravice (da zavarovalni primer sploh ni nastal).
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom ni namenjeno kaznovanju nedovoljenega ravnanja, prisilnemu spreminjanju življenjskega sloga ali nadomeščanju privolitve v zdravljenje, ki bi bilo za osebo koristno ali celo nujno. Če so in dokler so ravnanja osebe posledica odločitev, ki jih sprejema ob ohranjeni sposobnosti razumeti njihov pomen in posledice, pogoji za prisilno zdravljenje niso podani, četudi so te odločitve in ravnanja nepremišljeni, tvegani, za osebo škodljivi in za druge ogrožajoči. Spreminjanju, odvračanju in preprečevanju takšnih odločitev in ravnanj so namenjene druge oblike pomoči in ukrepanja - bodisi prostovoljne, kot so programi zdravljenja odvisnosti, bodisi prisilne, kadar so za to izpolnjeni pogoji po drugih, na primer kazenskopravnih predpisih.
Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje.
Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa.
Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih pripada sodnemu izvedencu za študij spisa nagrada v višini 153,00 EUR, če obseg spisa znaša od 201 do vključno 500 strani. Pri odmeri nagrade za študij spisa je torej odločilen njegov obseg oziroma število strani, ki jih je moral izvedenec proučiti. Ker je bil izvedencu naložen študij celotnega pravdnega spisa z vsemi prilogami, okoliščina, da v mnenju ni posebej navedel vseh pregledanih listin oziroma njihovega števila strani, ne vpliva na njegovo upravičenost do nagrade.
Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežkočenja izvršbe. V primeru ugotovljene nevarnosti prodaje dolžnikovega premoženja, zato upniku ni treba izkazovati, bo tožena stranka (dolžnik) kupnino na kakršen koli način skrila ali s prodajo morda zmanjšala svoje premoženje (prodaja pod ceno), če konkretno ravnanje dolžnika in druge okoliščine kažejo, da bo ne glede na to prišlo do onemogočanja ali otežkočenja uveljavitve terjatve oz. bodoče izvršbe.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Tožniku pravica do invalidske pokojnine ni bila priznana ob ugotovitvi, da nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe (gostota dobe). Glede na to, da je tožnik ob nastanku I. kategorije invalidnosti dopolnil 67 let, bi torej moral izpolniti pogoj dopolnjenih 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe (1/3 delovnih let). Glede na to, da ima tožnik v Sloveniji in v Avstriji dopolnjenih skupno 5 let, 4 mesece in 21 dni pokojninske dobe, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
V tem primeru je bilo o vlogi z dne 8. 9. 2014, ki jo v pritožbi omenja tožnica, že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, torej da bi šlo za molk organa.
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje poslovne kilometrine.