Vsi podatki kažejo, da nasprotni udeleženec lahko razpolaga le z zneskom nadomestila za invalidnost, ki je namensko izvzet iz izvršbe, kar pomeni, da bi plačilo stroškov postopka lahko ogrozilo njegovo socialno stanje in posledično tudi njegovo preživetje.
Ne drži namreč, kar trdi državni tožilec, da je bilo finančno stanje oziroma likvidnost družbe F. v času inkriminiranega dogodka tako slabo, da je že na podlagi tega mogoče sklepati o ravnanju obdolženca s preslepitvenim namenom, zgolj iz razloga, ker je za omenjene težave vedel.
Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da na odsotnost preslepitvenega namena pri obdolžencu kaže tudi njegovo aktivno ravnanje za rešitev težavne finančne situacije družbe F., o čemer je podalo prepričljive razloge.
Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa v ponovljenem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja Č. Č. ni mogoče objektivno sklepati o preslepitvenem namenu obdolženca pri sklenitvi in izvajanju obravnavanega posla.
Četudi je obdolženec krivdo priznal, kar je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, vključno z njegovim kesanjem za storjeno kaznivo dejanje ob ugotovljeni njegovi dosedanji nekaznovanosti, je teža očitanega kaznivega dejanja, ki je ob krivdi obdolženca tehtna okoliščina, ki vpliva na odmero kazni, tolikšna, da ne utemeljuje znižanja že tako omiljene zaporne kazni.
Okoliščina, da je poštar z delom na tistem področju začel aprila, ne spodkoplje verodostojnosti njegove izpovedbe glede zadevno kritičnega vročanja v drugi polovici maja, med drugim tudi glede na to, da je povedal (kar je življenjsko povsem sprejemljivo), da so ga na specifiko naslova pri dolžniku in njegovi širši družini ob nastopu službe in ob ogledu terena pri pošti opozorili. Glede pismonoševega majskega dopusta pritožnik izpušča dostavek, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju, kjer je A. A. povedal, da je bil na dopustu verjetno za prvi maj. Se pravi, v začetku maja, ne pa v drugi polovici maja, ko je potekalo sporno vročanje. In še pomembnejši pritožnikov izpust: takoj v nadaljevanju je poštar na vprašanje pritožnikove pooblaščenke potrdil, da je podpis na potrdilu o vročitvi taksnega naloga, pripetem k red. št. 58, njegov (vidna je lepo čitljiva parafa velikih pisanih A in A). Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v nabiralniku prave hiše, zadnjenavedena okoliščina zapečati sporno vprašanje, ali je bilo dva tedna pozneje samo pisanje s taksnim nalogom vrženo skozi režo babičine hiše. Ni bilo: tudi to je bilo puščeno v pritožnikovem nabiralniku.
Za odločitev ni bistven položaj in prejemki komandirjev na drugih policijskih postajah, odločilno je, ali je tožnik z delom na PP F. v obdobju od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2022 izpolnjeval pogoj preseganja pričakovanih rezultatov dela, kar je pravilno presojalo sodišče prve stopnje. Da bi z zahtevkom uspel, bi tožnik moral zatrjevati in dokazati, kakšni so bili pričakovani rezultati dela na njegovem delovnem mestu komandirja PP F. ter v čem konkretno jih je presegal. Ne zadostuje, da je dokazal, da je poleg nalog svojega delovnega mesta komandirja opravljal tudi nekatere operativne naloge, ki sicer sodijo v opis del in nalog pomočnika komandirja, da je opravljal nadurno delo (ki mu ga je toženka ustrezno plačala) ter da je bilo njegovo delo ocenjeno kot odlično opravljeno.
Pritožbeno sodišče soglaša z vrnitvijo zadeve v ponovno upravno odločanje že zato, ker iz izpodbijanih odločb ne izhaja, ali je dopusten poseg v pravnomočne odločbe, s katerimi je bila drugo tožniku priznana pravica do družinskega pomočnika oziroma ni razvidno, ali so izpolnjeni formalni pogoji za njihovo izdajo. Za sprejem pravilne odločitve bo moral upravni organ jasno navesti razloge za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev, presoditi, ali so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, ter pri tem upoštevati vsebino odločbe, ki je predmet posega.
Utemeljena je pritožbena graja, da bi glede na povzeto vsebino predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP moralo razpisati narok. Odločitev o (ne)utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi lahko sprejelo šele na podlagi ustrezne vsebinske presoje teh trditev in s tem v zvezi predlaganih dokazov.
Kršitev, ki se tožniku očita v odpovedi, tj. da je v aprilu 2024 samovoljno nadaljeval z izvajanjem vaj pri predmetu R., čeprav je bila za njihovo izvedbo od 15. 4. 2024 dalje zadolžena sodelavka H.H., je bila storjena manj kot 6 mesecev od dneva izreka pisnega opozorila z dne 9. 1. 2024. Pravilna je torej ugotovitev, da je bil za izrek odpovedi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 - tožnik je v šestih mesecih od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik si zmotno razlaga navedeno določbo, saj izraz "ponovna kršitev" ne pomeni, da gre za ponovitev po vsebini enake kršitve, temveč, da ne gre za prvo kršitev. Tožniku se je storitev dveh kršitev očitala v pisnem opozorilu, nato pa je v roku šestih mesecev svoje obveznosti spet kršil, zato mu je toženka pogodbo o zaposlitvi lahko redno odpovedala iz krivdnega razloga.
Pisno opozorilo pred redno odpovedjo je enako kot redno odpoved iz krivdnega razloga mogoče podati zaradi kakršnekoli kršitve obveznosti delavca. Ker je tožnik z navedeno opustitvijo kršil obveznosti iz prvega odstavka 36. in prvega odstavka 34. člena ZDR-1, je tudi glede te kršitve pisno opozorilo utemeljeno. Tudi sicer za izpolnitev pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje, da je utemeljen en očitek iz opozorila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo utemeljenost obeh in je pravilno štelo, da je pogoj izpolnjen.
Tožnik je moral zaradi nezasedenosti delovnega mesta višji policist vodja izmene prevzeti več operativnih in terenskih nalog (obravnavanje hujših kaznivih dejanj in nesreč, odkritje in zavarovanje dokazov, pisanje kazenskih ovadb, vodenje akcij zaščite, reševanj in poostrenega nadzora ...). V primerih odsotnosti F.F. (policijski inšpektor specialist) je moral prevzeti tudi njegove naloge (cestni promet, prekrški, nadzor državne meje, tujci). Kazenske, prekrškovne in intervencijske zadeve, ki jih je kontinuirano izvajal tekom vtoževanega obdobja, dodatno potrjujejo nepretrgoma povečan obseg tožnikovega dela. Vodenje policijske postaje je bilo še toliko zahtevnejše v turističnih sezonah (varovanje javnega reda in miru, nadzor prometa, prekrški, vročanja pisanj v tujino itd.), v obdobju koronavirusne bolezni (dodatne naloge tožnika v zvezi z obvladovanjem okužb na terenu), pa tudi zaradi številnih bolniških odsotnosti in delovnih omejitev zaposlenih, ki so delali na policijski postaji (pet zaposlenih ni smelo opravljati terenskega in nočnega dela). Brez naštetih dodatnih obremenitev bi tožnikov običajni delovni dan trajal od 7. do 15. ure in zajemal pregled zadev iz nočne patrulje, načrtovanje dnevne patrulje, preučitev kadrovske in druge policijske dokumentacije (pričakovani rezultat dela za njegovo delovno mesto je bilo zakonito in učinkovito vodenje policijske postaje). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik, ki zaradi dodatnih nalog ni bil razbremenjen opravljanja nalog svojega delovnega mesta, z vsem opravljenim delom presegel pričakovane rezultate dela.
V tej zadevi je bila tožba očitno vložena pravočasno in je bil k tožbi priložen izpodbijani posamični upravni akt. S tem je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje. Ugotavljanje pravne koristi oziroma pravnega interesa za tožbo v tem primeru ni dopustno. Iz ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva zoper posamično upravne akte iz 157. člena Ustave RS izhaja, da se pravni interes za vložitev tožbe zoper dokončne upravne odločbe domneva. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika, kar pomeni, da je bila zanj izdana negativna odločba in je posledično tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Upoštevaje navedeno sodišče ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, ker tožnik naj ne bi izkazoval pravovarstvene potrebe oziroma pravnega interesa. S takim postopanjem je sodišče tožniku odvzelo pravico do pravnega varstva.
Utemeljeno toženec opozarja, da izvedenski organ ni pojasnil koliko strani je dejansko obsegal zdravstveni karton. Sodišče z zdravstvenim kartonom ni razpolagalo, saj ga je pridobil izvedenski organ. Le-ta je zgolj pavšalno navedel, da naj bi zdravstveni karton obsegal od 201 do 300 strani. Ker glede obsega zdravstvenega kartona ni podatka niti v podanem izvedenskem mnenju, razen tega izvedenski organ tudi ni odgovoril na vloženo pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj obrazložitev sodišča, da verjame izvedenskemu organu, ne zadostuje za priznanje spornih stroškov.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 30. 12. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ-2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
V tožbi tožnica zatrjuje, da je že iz fotografij razvidno, da so robniki postavljeni v razmiku približno 30 cm, da so nepovozni in da iz tal štrlijo okoli 5 cm. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključuje, da bi se tožnica ob uporabi povprečne skrbnosti mogla in morala zavedati, da takšna ovira onemogoča uporabo poti za vožnjo s traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo. Za zaznavo takšnega dejstva ni potrebno posebno strokovno znanje, saj je ovira očitna in vidna že na fotografijah. Da gre tako pri robnikih kot pri brežini za oviro na poti, lahko zazna tudi nekdo, ki ne vozi traktorja. Tožnica je bila že pred postavitvijo spornih robnikov seznanjena, da vožnje s traktorjem zaradi pričetih del na toženkinih nepremičninah niso možne oziroma so otežene. Zato je lahko sklepala - kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - da bo zaradi novo postavljenih ovir vožnja onemogočena. Od tožnice kot povprečno skrbne osebe se pričakuje, da čim prej preveri, ali takšno (novo) stanje ovira oziroma onemogoča izvrševanje njene posesti, predvsem vožnje s traktorjem.
Določitev konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, je v domeni izvršilnega postopka, zahtevati pa ga mora že upnik v predlogu za izvršbo. Izrek izvršilnega naslova je tako podvržen razlagi glede na veljavno materialno pravo, ki v izvršilnem postopku ni prepovedana. Če je dolžnik tisti, ki mu kogentno davčno pravo nalaga ob izpolnitvi obveznosti obračun in plačilo davkov za upnika kot davčnega zavezanca, je prisilna izpolnitev obveznosti zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek odškodnine obravnava kot bruto znesek. S tem izvršilno sodišče ne posega v izvršilni naslov.
14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej.
Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 4. 6. 2019, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.
Opravičljivosti zmote je tesno povezano s skrbnostjo pogodbene stranke: le, če je pogodbena stranka ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, je zmota opravičljiva. Toženci so status zemljišč preverili tako pred objavo javne ponudbe z angažiranjem cenilca in posvetovanjem na upravni enoti kot tudi po sklenitvi predpogodbe, ko so ponovno poklicali cenilca in se o statusu zemljišč pozanimali še enkrat.
V spornih vlogah je tožnik le ponovil dosedanje navedbe. Sodišče prve stopnje je zato omenjene vloge utemeljeno štelo zgolj za obrazložene dopise, ne pa za obrazložene vloge med postopkom, ki bi vplivale na sam postopek in za katere se prizna 225 točk.