Zavarovancu invalidu s pravico do dela s krajšim delovnim časom, ki se zaposli za krajši delovni čas od polnega in se mu po posebnih predpisih oziroma na temelju drugega odstavka 130. člena ZPIZ-2 krajši delovni čas šteje kot polni ter ga je treba na temelju te določbe voditi kot zavarovanca za polni delovni/zavarovalni čas, pripada lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas 8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z varstvom invalidov na podlagi Ustave RS, mednarodnih dokumentov in zakonov.
Razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je bil krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Rehabilitacija političnega zapornika je lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje. Obdobje neupravičenega odvzema prostosti je kot pokojninsko dobo osebam s statusom političnega zapornika priznal ZPKri kot specialni zakon. ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Priznano pokojninsko dobo po določbah ZPKri se mora zato pri priznavanju pravice do pokojnine upoštevati kot „pokojninsko dobo brez dokupa“ v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2
Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe.
Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.
Položaj športnikov invalidov in neinvalidov je v bistvenem enak v smislu njihovega delovanja kot udeležencev športnih tekmovanj na (para)olimpijski ali na svetovni ravni v (para)olimpijskih športih, na katerih dosegajo odličja, torej v smislu, kot navaja revident, da so klasične olimpijske discipline in paraolimpijske discipline "olimpijske". Zato se utemeljeno zavzema za razlago prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, v okviru katere pojem "olimpijski" pri svetovnih prvenstvih vključuje tudi športe z olimpijskih iger športnikov invalidov.
Dodatek k pokojnini je namenjen tudi zagotavljanju dostojnega življenja upokojenega športnika, ki si je večji obseg pravic, kot bi mu šle le na podlagi pokojninskega zavarovanja, dodatno pridobil s svojim izjemnim delom na področju športa. Doseganje tega cilja pa športnikom invalidom ne sme biti onemogočeno samo zato, ker se ne morejo udeleževati svetovnih prvenstvev v športih, v katerih se tekmuje na olimpijadi Mednarodnega olimpijskega komiteja, posredno torej zaradi osebne okoliščine (invalidnosti), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.
Revident kot dobitnik medalj na svetovnem prvenstvu v golbalu, ki je olimpijska kolektivna športna panoga na paraolimpijskih igrah, izpolnjuje kriterij uvrstitve in ranga tekmovanja iz prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ.
Določba 6. člena Uredbe št. 883/2004 jasno izenačuje pravno pomembnost in upoštevnost dob, dopolnjenjih v različnih državah članicah, pri preverjanju pogojev za pridobitev pravice. Ker gre pri EU za enoten gospodarski prostor, v katerem se upošteva načelo prostega gibanja oseb, bi nepravilno upoštevanje "nacionalnih posebnosti" razvodenelo bistveni namen Uredbe št. 883/2004. Države članice so dolžne pri razlagi prava z evropskim elementom uporabiti načelo lojalne razlage, po kateri se določbe nacionalne pravne ureditve razlagajo v skladu z namenom določb prava EU. V obravnavani zadevi je bila tako pravilno upoštevana tuja zavarovalna doba pri priznanju pravice iz domačega zavarovanja, saj priznavanje denarne dajatve iz naslova invalidnosti, pri čemer se zahteva še določeno razmerje izpolnjenosti zavarovalnih dob v različnih sistemih vplačevanja prispevkov glede na podlag zavarovanja, ne predstavlja take vrste posebnosti, ki bi bila lahko izključena iz koordinacije sistemov socialnih varnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilno stališče sodišč, da se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri), upošteva kot pokojninska doba brez dokupa,
- ali je pravilno stališče sodišč, da je toženka dolžna pri odmeri pokojnine tožniku upoštevati tretji odstavek 6. člena ZPKri.
Zadržanje zastaranja je zastoj v teku zastaralnega roka, do katerega pride zaradi ovir za vložitev tožbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za zadržanje zastaranja, se vedno presoja za nazaj: ta presoja postane aktualna, ko upravičenec rok za vložitev tožbe zamudi, a bi bila ta v primeru zadržanja pravočasna. V naravi instituta zadržanja je njegova začasnost: traja le, dokler trajajo (v začetku odstavka primeroma navedene) ovire, nato zastaranje začne (prvikrat ali znova) teči.
S tezo, da pogrešanost sama po sebi ne pomeni subjektivne ovire za pravočasnost uveljavljanja terjatve se Vrhovno sodišče strinja, navkljub splošni opredelitvi pojma »uradno pogrešana oseba« in njegovim bistvenim opredelilnim elementom, kot so neobičajna odsotnost od doma, prekinitev socialnih in poslovnih kontaktov in podobno, in navkljub režimu, ki velja za pogrešane osebe: išče jih policija, so na seznamu pogrešanih oseb, za njimi se razpiše tiralica
Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločbo tožene stranke z dne 3. 5. 2018, ki je bila izdana v ponovljenem upravnem postopku (ki se je sicer dejansko začel na predlog tožnikove zdravnice), štelo za odločbo, izdano po uradni dolžnosti v smislu tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ki začne učinkovati šele prvega dne naslednjega meseca po svoji izdaji. Ta odločba je bila namreč izdana v posledici odprave odločb z dne 19. 11. 2013 in 13. 5 2014 v prejšnjem sodnem postopku, ti odločbi pa nista bili izdani na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Posledično je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je prišlo do pričetka učinkovanja pravic iz sodbe sodišča prve stopnje I Ps 972/2018 z dne 27. 10. 2017 šele s 1. 6. 2018 (prvi dan naslednjega meseca po datumu izdaje odločbe z dne 3. 5. 2018).
Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe.
Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2.
Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja iz odločbe Zavoda (upnika), zastara v petih letih od takrat, ko je navedena obveznost nasproti revidentki (dolžnici) začela učinkovati, torej od njene izvršljivosti.
Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča druge stopnje glede razlage pojma otrok iz 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da so otroci po tej določbi le otroci vdove/vdovca oziroma otrok, ki ga je imela skupaj s pokojnim možem. Po stališču sodišča druge stopnje vdova po pastorku ni upravičena do vdovske pokojnine, četudi bi bil pastorek upravičen do družinske pokojnine in bi ga morala vdova preživljati po smrti zavarovanca oziroma uživalca.
Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je vdova upravičena do vdovske pokojnine, če ji je ostal po smrti zavarovanca oziroma uživalca otrok le tega – ne glede na to, ali je skupni otrok ali le njegov - če ima ta otrok pravico do družinske pokojnine in ima vdova do njega dolžnost preživljanja.
Pravica do vdovske pokojnine ni vezana in izpeljana le iz položaja umrlega zavarovanca oziroma uživalca, temveč je zaradi varovanja družinske skupnosti vezana tudi na položaj upravičenca do pravice iz naslova zavarovanja za primer smrti iz te iste družine.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ko je odločilo, da je tožeča stranka kot zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena terjati od tožene stranke celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od škodnega dogodka do dne, ko bi pokojni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine,
2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji pomena izvensodnih poravnav in vpliva plačil odškodnine v skupnem znesku 19.331,60 EUR, izvedenih na podlagi teh poravnav, na višino prisojene terjatve,
3. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012.
Glede na to, da se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) zavarovalna doba na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki štela s povečanjem in da ni bila imenovana posebna komisija za ugotavljanje obveznosti poklicnega zavarovanja, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 201. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) pristojna za ugotavljanje, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje, je sodišče kot izhodišče za presojo, ali so tožniki v spornem obdobju izpolnjevali pogoje za poklicno zavarovanje, pravilno upoštevalo prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Ta določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ob uveljavitvi ZPIZ-1 se je zavarovalna doba s povečanjem štela vsem delavce, ki so bili pri toženi stranki zaposleni kot šoferji avtobusov.
Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se v primeru, ko zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu priznana za nazaj, glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ v povezavi s 197. členom ZPIZ-2. Slednji vprašanje zamude oziroma zakonskih zamudnih obresti na področju pokojninskih prejemkov (čeprav zgolj deloma) ureja na poseben način, zato je treba navedeno določbo v skladu z načelom enakega obravnavanja smiselno uporabiti tudi glede zamude v izplačilu pokojninskih prejemkov v ostalih primerih.
Za nastanek zamude zavoda se zato kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu denarna terjatev izplačana, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini. To pomeni, da v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico do pokojninske dajatve za nazaj (tožencu pa naloži odločitev o odmeri in izplačevanju te dajatve), zamuda nastane po poteku 60 dni od dneva, ko bi prvostopenjska odločba zavoda, ki je bila izdana zavarovancu (če bi bila pravilna), postala izvršljiva.
Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik delo na kmetiji opravljal za plačilo, neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, s čemer je podana podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po citiranih določbah Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ) in Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ).
Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil 2. 1. 2016. Zato je toženec pravilno uporabil predpis, veljaven v času odločanja, to je v času nastanka zavarovalnega primera. Ta določa, da se za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe upošteva pokojninska doba brez dokupa in brez dodane dobe.