Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016, velja v razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno (kamor spada tudi ta spor), peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga. To pomeni, da je bil tožnik že ob vložitvi zahteve v letu 2013 upravičen do enkratnega izplačila sredstev, ki jih je imel na svojem osebnem računu pri toženki. Tožnikova zahteva je bila namreč že takrat popolna, saj prenehanje delovnega razmerja pri MORS (zaradi katerega je toženka tožnikovo zahtevo zavrnila) na podlagi petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev.
Toženka bi morala v skladu s 310. členom ZPIZ-2 odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu tožnika, slednjemu izplačati najkasneje v 30 dneh po podaji zahteve za izplačilo dne 31. 7. 2013, torej najkasneje 30. 8. 2013. Ker mu jih ni, je bila od 31. 8. 2013 dalje s plačilom v zamudi in je dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti.
Ker ima tožnik manj kot 15 let pokojninske dobe (ima jo le devet let, tri mesece in pet dni), ne izpolnjuje pogojev, da bi na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Na podlagi 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 je ponovna odmera pokojnine omogočena tudi v primerih, v katerih niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od pravnomočnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice. Ustavno sodišče je za vse te primere določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje od vložene zahteve, torej za naprej.
O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Nastop novonastalih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
Odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost za v naprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede pravice do izplačevanja tega nadomestila v naprej, vendar ta odločba ne vpliva na odločanje o obstoju pravice do izplačevanja za nazaj, saj je to predmet odločanja o ugotovitvi preplačila po 194. členu ZPIZ-2.
Prvotno priznana pravica iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, je po izdaji odločbe o priznanju te pravice varovana in obstaja le, če še naprej po izdaji odločbe o priznanju pravice obstojijo vsi potrebni pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če se ti spremenijo tako, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, je zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila. Nastop novonastalih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
Prvotno priznana pravica iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, je po izdaji odločbe o priznanju te pravice varovana in obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje (časovne meje pravnomočnosti).
Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.