OZ člen 3, 39, 86, 86/1, 88, 239, 247. URS člen 82, 82/1. ZPos člen 2.
izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - prosto urejanje pogodbenih razmerij - pogodba - delna ničnost pogodbe - ničnost pogodbenega določila - poslanec - kandidatura - volilna kampanja - financiranje - izpolnitev obveznosti iz dvostranske pogodbe - kršitev pogodbe - poslanska skupina - izstop iz članstva - kaznovalna funkcija - povrnitev stroškov - pravna kvalifikacija terjatve - pravna podlaga tožbenega zahtevka - pogodbena kazen ali odškodnina ali dogovor - societas leonina - dvostranska vzajemna pogodba - višina zahtevka - vsebina dogovora - pogoj za sklenitev pogodbe - dopustna podlaga pogodbe
V Pogodbi o kandidaturi za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije je nična (le) določba 8. člena, ki kandidata zavezuje k odstopu s funkcije poslanca v primeru njegovega izstopa iz poslanske skupine (ali iz stranke), ker je v nasprotju z 82. členom Ustave. Pri ostalih dogovorjenih obveznosti toženca gre za dopustne dogovore v okviru avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) oziroma pogodbenega razmerja med tožnico in tožencem. Pogodba lahko ostane v veljavi brez ničnega določila, zato (z izjemo obveznosti odstopa s funkcije poslanca) zavezuje obe pravdni stranki.
Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (prvi odstavek 247. člena OZ). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Je instrument utrditve pogodbene obveznosti, hkrati pa v primeru kršitve pogodbe olajšuje položaj druge pogodbene stranke, ki mora dokazati le splošni predpostavki za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev, ne pa tudi obstoja škode.
Odločilno je, da tožnica ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da namen tega dogovora ni bil kaznovanje toženca zaradi izstopa oziroma da je bil namen v povrnitvi stroškov volilne kampanje. Če ne gre za kaznovalni namen, pa je zahtevek za plačilo, ki temelji na 7. členu Pogodbe, lahko le izpolnitveni zahtevek, kar je tožnica nenazadnje tudi sama navedla v tožbi in šele kasneje začela trditi, da gre za pogodbeno kazen. Ker sodišče na navedeno pravno podlago ni vezano, se je pravilno osredotočilo na trditev tožnice, da je za toženca z dnem izstopa iz stranke (tožnice) nastopila obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov volilne kampanje in zahtevek obravnavalo kot izpolnitveni na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ. Povedano drugače, po presoji sodišča prve stopnje toženec ni dolžan povrniti sorazmernega dela stroškov volilne kampanje, ker je izstopil iz poslanske skupine oziroma stranke ali zato, ker bi z izstopom stranki povzročil škodo (kot posledico kršitve pogodbene obveznosti), ampak ker se je za primer izstopa tako (posebej) dogovoril.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029967
OZ člen 190, 198.
prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - neupravičena uporaba tuje stvari - uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - neupravičena pridobitev - prikrajšanje - obogatitev - vzročna zveza - trditveno in dokazno breme - pravni naslov - pravna podlaga
Med pravdnima strankama je spor o zahtevku tožnikov kot solastnikov nepremičnine zoper toženca, ki nista izkazala niti lastninske pravice niti druge stvarne ali pogodbene pravice do uporabe nepremičnine. V takšnem razmerju zadošča, da tožeča stranka zatrjuje in dokaže, da je izključna lastnica sporne nepremičnine in da jo tožena stranka brezplačno uporablja, pri tem pa za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitvi na drugi strani. Zmotno je zato stališče pritožbe, da tožniki zato, ker lahko tudi sami sporni del svoje nepremičnine (dovozno cesto) uporabljajo (skupaj s toženci), niso prikrajšani. Prav tako je neutemeljeno vztrajanje, da obogatitve tožene stranke ni mogoče denarno ovrednotiti, ker naj bi sporno dovozno pot lahko uporabljali (poleg tožnikov in toženk) tudi lastniki sosednjih nepremičnin.
O vlaganjih, ki jih je s takim dokaznim predlogom tožena stranka skušala dokazati, je že odločeno s pravnomočno sodbo. Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. Zato je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke pravilna že iz razloga, da je dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, dovolj pojasnjeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov, neodvisno od konkretiziranosti dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v ugotavljanje vlaganj, kot že pojasnjeno, ni moglo in ni smelo več spuščati, saj gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata).
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - stroški prevoza - popolna škoda - izguba na zaslužku - pogodba o delu - neto znesek
Glede škode iz naslova prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem se toženka neutemeljeno zavzema za to, da se tožniku za to škodo prizna (nižja) odškodnina v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. V izpodbijani sodbi prisojen prevozni strošek povezan z zdravljenjem v višini 0,37 EUR/km je pravilen in v skladu z novejšo (večinsko) prakso višjih sodišč, ki ji je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Tožnik je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne škode, ki zajema tako strošek za porabo goriva, kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V takih primerih se priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja.
Glede na izrečene besede in same okoliščine, v katerih so bile te izrečene, ko je obdolženec po telefonu klical T.B., ki ga sicer sploh ne pozna, ter mu rekel, da ima njegova žena N.B. razmerje z M.K. in da je slednji razdrl že ogromno zvez, je evidentno, da je obdolženec vsaj namigoval na njuno ljubezensko razmerje. Kaznivo dejanje obrekovanja pa je lahko storjeno tudi z namigovanjem na določeno dejstvo, ko iz same izjave sicer ne izhaja neposredna obrekovalna izjava, temveč ta izhaja logično iz vsebine izjave glede na okoliščine, v katerih je podana.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki pogrešajo opis, kako bi naj obdolženec škodil časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, je dodati, da za obstoj kaznivega dejanja ni treba, da bi do teh posledic dejansko prišlo, temveč zadošča, da je obrekovanje objektivno takšno, da je te posledice sposobno povzročiti, pri čemer konkretni razlogi o tem sodijo v obrazložitev sodne odločbe.
zapuščinski postopek - spor o obsegu zapuščine - napotitev dedičev na pravdo - izločitveni zahtevek - prispevek k nastanku skupnega premoženja - ugotovitev skupnega premoženja - umik tožbe
Pritožbena teza, da je bil sporen le ½ zapustnikov delež nepremičnine s parc. št. 918/3, k. o. ... (hiša na naslovu ...), medtem ko polovica hiše nesporno predstavlja pritožničin delež, je zmotna. Iz sodne poravnave v zadevi II P 834/2015 z dne 5. 10. 2016 namreč ne izhaja, da se nanaša le na zapustnikov ½ delež in ne na celotno nepremičnino. Pritožnica je tožbo iz naslova njenega (so)prispevka k skupnemu premoženju, pridobljenem v zakonski zvezi z zapustnikom, umaknila, pri tem pa iz sodne poravnave nikakor ne izhaja, da se je poravnava nanašala le na zapustnikov delež in da z njene strani zatrjevan polovični delež ni sporen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00031041
ZIZ člen 15, 272, 272/2, 272/2-1.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - ničnost darilne pogodbe - ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - verjetnost obstoja terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - objektivna nevarnost - nasprotovanje moralnim načelom
Tožnica je s stopnjo verjetnosti izkazala, da med toženima strankama sklenjena darilna pogodba nasprotuje moralnim načelom, ker je bila sklenjena z namenom izogniti se poplačilu terjatve na povračilo vlaganj, ki jo ima tožnica zoper toženca. O vsebini podlage za sklenitev navedene darilne pogodbe je sodišče pravilno sklepalo na podlagi ugotovitve, da je bila tožba tožnice na povrnitev vlaganj vložena sredi leta 2013, medtem ko je bila sporna darilna pogodba sklenjena v decembru 2013, iz česar sledi, da je bilo tožencu oziroma bi mu moralo biti že takrat jasno, da bo tožnica vsaj delno s tožbenim zahtevkom uspela, ter dejstva, da si je toženec na nepremičnini zadržal pravico osebne služnosti stanovanja ter prepoved obremenitve in odtujitve v svojo korist.
ločitvena pravica - izločitvena pravica - posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - hipotekarno zavarovanje - zavarovanje denarne terjatve - pridobitev lastninske pravice na podlagi sodne odločbe - napotitveni sklep - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu - izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova - revizija - zaznamba izrednega pravnega sredstva
Iz prvega, drugega in tretjega odstavka 308. člena ZFPPIPP izhaja, da če je prerekana upnikova ločitvena pravica, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, mora tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja, vložiti proti upniku tisti, ki je ločitveno pravico prerekal. Iz Končnega seznama z dne 30. 9. 20119 izhaja, da je ločitveno pravico upnika E., ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, prerekal upravitelj. Zato ima upnik E. v svoji pritožbi prav, da bi moral biti na pravdo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice v skladu z določbo drugega odstavka 302. člena in tretjega odstavka 308. člena ZFPPIPP napoten upravitelj. Pri tem je bila terjatev preizkušena in vključena v seznam v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 289.a člena ZFPPIPP, kar pomeni, da zanjo velja glede napotitve na pravdo enako pravilo kot za ločitveno pravico.
V zvezi z odločanjem o napotitvi na ustrezen postopek glede obstoja izločitvene pravice gre za specifičen primer, ki po mnenju pritožbenega sodišča ne terja nobene dodatne sodne intervencije oziroma aktivnosti ne upravitelja in ne upnikov. V konkretnem primeru je pravdni postopek I P 160/2014, ki je tekel za ugotovitev obstoja lastninske pravice stečajnega dolžnika, pravnomočno zaključen. Zaradi odločanja o reviziji, vloženi zoper odločbo sodišča druge stopnje v prej navedenem pravdnem postopku, pa je prišlo do specifične situacije, v kateri ni mogoče uporabiti procesnih pravil iz 301. člena ZFPPIPP, saj Vrhovno sodišče Republike Slovenije za odločitev o reviziji ne potrebuje nobenega dodatnega procesnega sklepa. Poleg tega bo z objavo sklepa o preizkusu terjatev (morebitni) razlog za prekinitev pravdnega postopka prenehal.
ZKolT člen 7, 7/2, 10, 10/2, 10/2-2, 27, 27/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kolektivna tožba - seznanitev s tožbo - prekinitev postopka - pravica do izjave
Podlaga za prekinitev postopka, ki teče na podlagi samostojne tožbe, je ugotovitev, da gre za isti primer množičnega oškodovanja, ki bo sicer predmet obravnave v postopku na podlagi vložene kolektivne tožbe. Nobenega dvoma ni, da je za tako presojo (tako sodišča kot strank) nujno poznavanje vsebine obeh tožb.
ureditev razmerja med solastniki - upravljanje skupnega premoženja - predlog - vezanost na predlog v nepravdnem postopku
Sodišče pri odločanju v nepravdnem postopku vsebinsko ni vezano na predloge udeležencev. Upoštevati mora le opis razmerja oziroma stanja, kot ga podajajo posamezni udeleženci. O predlogu predlagatelja torej ne odloča tako, da mu ugodi ali ga zavrne (kot je primer v pravdnem postopku), ampak vsebinsko uredi sporno razmerje oziroma stanje in pri tem upošteva tudi pobude in interese drugih udeležencev.
Glede na določbo tretjega odstavka 214. člena ZD v času, ko je bila opravljena zapuščinska obravnava, ni več šlo za sporazumno predložitev dogovora o delitvi dediščine. Dednega dogovora, ki ga dediči sklenejo, ni mogoče vnesti v sklep o dedovanju, če je v času odločanja postal sporen, saj v takem primeru ni mogoče govoriti o sporazumni predložitvi delitve in načina delitve. Zato sodišče spornega dednega dogovora z dne 21.8.2018 ne bo moglo povzeti v sklep o dedovanju. Poleg tega dedni dogovor ni bil sklenjen pred sodiščem sodno na zapisnik in potrjen s podpisom pred sodnikom. Sporazum o delitvi, ki je vnešen v izrek sklepa o dedovanju, ima v vsem učinek sodne poravnave (načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 21. - 22.12.1983, Poročilo VSS 2/83, stran 31).
procesne predpostavke za odločanje - predlog za ureditev meje - nepopoln predlog - poziv sodišča - navedba udeležencev - vročanje pisanj - naslov stranke - sporočitev dolžnikovega naslova - neznano prebivališče toženca - začasni zastopnik
Da lahko nepravdno sodišče začne z vsebinsko obravnavo predloga, mora biti ta formalno popoln. To med drugim pomeni, da morajo biti vsi udeleženci postopka tako označeni, da jim je mogoče vročiti sodna pisanja. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v pozivnem sklepu z dne 25. 2. 2019, bi moral predlagatelj, če ne more sporočiti pravilnega naslova nasprotnega udeleženca, predlagati postavitev začasnega zastopnika skladno z 82. členom ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja na podlagi 37. člena ZNP. Predlagatelj na poziv sodišča sploh ni odgovoril. Tako niso bile podane predpostavke za vsebinsko obravnavo predloga in je odločitev o zavrženju predloga na podlagi 108. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP materialnopravno pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029900
ZTLR člen 24, 25, 25/1, 25/5. ZVEtL-1 člen 43. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izločitev iz zapuščine - priposestvovanje - priposestvovalna doba - gradnja na tujem svetu - pridobitev lastninske pravice - dobrovernost - posest - dobrovernost graditelja - pridobitev lastninske pravice na originaren način - dogovor o skupni gradnji - nova stvar - funkcionalno zemljišče k stavbi - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - vlaganja v nepremičnino
Za presojo utemeljenosti postavljenega zahtevka na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu ni pravno pomembno, ali je bil tožnik dobroveren ali nedobroveren graditelj.
Dogovor o skupni gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice. Bistvo ugovornih navedb tožencev je, da se je (z)gradila strojna lopa za potrebe kmetije tožnikove družine (v režiji in pretežno z denarnimi sredstvi staršev tožnika). Nato pa se je, na prošnjo tožnika, na podlagi skupnega dogovora in s skupnimi sredstvi, ta nadgradila za potrebe stanovanja tožnika. Navedba tožencev, da je šlo pri tem za pomoč tožniku, da (začasno) reši svoj stanovanjski problem, same narave gradnje ne spreminja. Na podlagi teh trditev tožencev zato (še) ni mogoče zaključiti, da je njihov ugovor, da je bil objekt zgrajen na podlagi skupnega dogovora ter s skupnim prizadevanjem in finančnimi prispevki zemljiškoknjižnega lastnika in preostalih članov družine, neutemeljen.
Ne glede na ugotovitev, da je tožnik v staro delavnico vzidal veliko okno, v njej ometal stene in strope, in s temi deli omogočil, da je bila stara zgradba primerna za opravljanje dejavnosti, obseg in narava opravljenih del ne omogočata zaključka, da se je s tem spremenila identiteta zgradbe. Gre zgolj za adaptacijska dela. Z vlaganji tožnika v staro delavnico torej ni nastala nova stvar.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00029718
OZ člen 87. ZGD-1 člen 235, 235/2. ZIZ člen 270, 270/1, 270/3.
zavarovanje denarne terjatve - zavarovanje bodoče terjatve - začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - namen zavarovanja z začasno odredbo - pogoji za začasno odredbo - razmerje med družbo in delničarji - izplačilo dividend - prenos delnic - veljavnost pravnega posla - ničnost - zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve - posledice ničnosti - vpis v delniško knjigo
Pomembno je razlikovati pravno razmerje med delničarjem in družbo - izdajateljico delnic na eni strani in pravno razmerje med delničarji oziroma delničarji in tretjimi osebami na drugi strani. Vprašanje veljavnosti prenosa delnic je vprašanje razmerja med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic, ki se obravnava po splošnih obligacijskih pravilih o veljavnosti pravnih poslov.
Posledica ničnosti je po 87. členu OZ vračilo na podlagi ničnega posla dobljenega vključno s plodovi. Ker ničnost pravnega posla učinkuje od njegove sklenitve dalje, torej v obravnavanem primeru pomeni, da dolžnik nikoli ni postal delničar izdajatelja delnic, v kolikor bi se pravnomočno izkazal prenos delnic nanj za ničnega. Vendar v razmerju do družbe velja kot njen delničar tisti, ki je kot delničar vpisan v delniško knjigo, zato je za družbo irelevantno, ali je tako legitimirani delničar pravi ali nepravi delničar. Delniška družba sme in mora dividende izplačati le tistemu, ki je na določen presečni dan vpisan v delniško knjigo. Temu delničarju veljavno izpolnjuje svoje obveznosti izplačila dividend, zato zoper nepravega delničarja nima terjatve na povračilo izplačanih dividend iz naslova neopravičene obogatitve.
Preozko je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bilo z izdajo začasne odredbe preprečeno izplačilo vmesnih dividend dolžniku, s tem pa terjatev upnika do dolžnika sploh ne bo mogla nastati. V konkretnem primeru je namen zavarovanja, da se denarna sredstva, ki bi lahko bila izplačana neupravičeni osebi, zavarujejo tako, da do konca postopka z njimi ne more razpolagati nobena od strank.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00029890
KZ-1 člen 235, 235/1. ZKP člen 248. ZFPPIPP člen 442, 442/6. ZPUOOD člen 18.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - milejši zakon - blanketna norma - bilanca stanja - poslovna listina - računovodski izkazi - Slovenski računovodski standardi (SRS) - izvedenstvo - aktivni družbenik izbrisane družbe - odpust obveznosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb - družbeniki izbrisane družbe - sprememba zakona - poseg v pričakovane pravice
Določba šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP je bila razveljavljena z 18. členom ZPUOOD z dnem 17. 11. 2011, a se razveljavitev ne nanaša na družbenike izbrisanih družb do uveljavitve ZUPOOD, saj je za te ta zakon v 1. do 17. členu predvidel zgolj prekinitev postopkov na podlagi ZFPPIPP in možnost odpusta obveznosti v posebnem postopku, ki ga mora sprožiti dolžnik. Tudi navedene določbe ZPUOOD pa so bile razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 z obrazložitvijo, da gre pri tem za poseg v pridobljene oziroma pričakovane pravice oziroma upravičena pričakovanja upnikov do uveljavljanja svoje terjatve do družbenikov po do tedaj veljavnem pravu.
Predmet izvedenskega dela ne more biti razjasnitev pravnih vprašanj ali ocena izvedenih dokazov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030981
ZIZ člen 272, 272/2, 272/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. SPZ člen 33.
ureditvena začasna odredba - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode - nastanek neznatne škode - motenje posesti - prepovedni del sklepa o motenju posesti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo - zmotna uporaba materialnega prava - izrek denarne kazni
Tožnica z ureditveno začasno odredbo ne more zahtevati varovanja javne varnosti, ampak zgolj začasno ureditev svojega spornega razmerja.
Pogoje za izdajo ureditvene začasne odredbe je treba razlagati restriktivno, saj se pravno varstvo dejansko konzumira brez izpeljave kontradiktornega postopka.
avtorski honorar - ugovor pasivne legitimacije - uporabnik avtorskega dela - organizator prireditve - lastnik prostora - zavezanec za plačilo
V avtorskem pravu je zavezanec za plačilo avtorskega honorarja uporabnik avtorskih del. Pri iskanju pravega uporabnika in pasivno legitimiranega zavezanca je treba izbirati glede na to, kdo ima običajne organizacijske dolžnosti in kdo prevzame ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti). Uporabnik glasbe je tako oseba, ki je s tem dosegla določeno korist.
Ker toženka z organizacijo navedenih prireditev dejansko ni imela ničesar, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženka kljub temu zavezanka za plačilo avtorskega honorarja, ker je lastnica prostora, v katerem so se odvijale prireditve. Zgolj okoliščina lastništva prostora za sklep, da je toženka tudi uporabnica avtorskih del, ne zadošča, saj je za presojo, da je oseba uporabnik avtorskih del ključno, ali je imela oseba običajne organizacijske dolžnosti ali je prevzela ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti) ter ali je imela od uporabe avtorskih del korist. Toženka ni bila niti soorganizatorka navedenih prireditev, saj pri njihovi dejanski organizaciji, pripravi in izvedbi v ničemer ni sodelovala.
stranska intervencija - priglasitev intervencije po pravnomočno končanem postopku
Iz spisa ne izhaja in tudi pritožnik ni izkazal, da bi bilo v konkretni pravdni zadevi vloženo izredno pravno sredstvo, temveč le, da je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Šele, če bo revizija dopuščena, bo lahko tožeča stranka vložila revizijo.
Ob obširni trditveni podlagi tožnice, so bile navedbe toženca izredno pavšalne in tudi takšne, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ni pravočasno grajal napak in da njegov ugovor v smeri znižanja kupnine ni utemeljen. Pritožbeno izpostavljanje, da se je toženec v postopku na prvi stopnji sojenja zastopal sam, predmetnega zaključka ne more spremeniti, saj gre za lastno odločitev toženca. Tožnica je obširno pojasnila razloge, zaradi katerih je tožencu izstavila dobropis, in med drugim izrecno izpostavila, da bi lahko šlo le za očitno napako, ki bi jo moral toženec uveljavljati nemudoma. Na te tožničine očitke je toženec pojasnil, da napake ni direktno reklamiral, ker je njegov kooperant les skobljal in je menil, da bo napaka izginila, kar pa se ni zgodilo, zato so les postopoma porabljali pri enem kupcu. Izpostavil je še, da je bila tožnica o slabi kvaliteti seznanjena in si je blago ogledala, pri čemer se je skliceval na dobropis z dne 16.4.2018. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo očitkom tožnice, da toženec napake ni pravočasno grajal, saj toženec niti ni podal trditvene podlage, ki bi sploh omogočala presojo, da je napako grajal skladno z določili OZ (nemudoma).