denarna kazen - izvršitev denarne kazni - zastaranje izvršitve kazni - zastaranje izvršitve denarne kazni - uporaba milejšega kazenskega zakona - uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona - kršitev kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00030266
ZP-1 člen 47, 64. ZFPPIPP člen 354, 354/1. ZST-1 člen 11.
stečaj pravne osebe - postopek o prekršku - preizkus pravočasnosti - zahteva za sodno varstvo - sodna taksa - po začetku stečajnega postopka nastali stroški
Ker bi taksna obveznost za plačilo sodne takse, ki bi nastala ob pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o določitvi sodne takse, predstavljala obveznost, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka in bi sodila med stroške stečajnega postopka, pritožnica pa je s pritožbo izkazala, da je premoženje stečajne dolžnice neznatno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pravno osebo v stečaju v okolišičnah nezmožnosti poravnavanja finančnih obveznosti ob smiselni uporabi določb 11. člena ZST-1 oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podajo izpodbijane odpovedi utemeljevala (le) z dvema okoliščinama ‒ 1. da se je zaključila smučarska sezona in 2. da je v slabem finančnem stanju. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni okoliščini v konkretnem primeru ne moreta predstavljati utemeljenega odpovednega razloga, ker sta obstajali že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom v letu 2015. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi zakonit ekonomski razlog za podajo odpovedi lahko predstavljala le kakšna nova (spremenjena) okoliščina, ki bi dodatno poslabšala finančno stanje že nekaj let insolventne tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil resničen razlog za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v spremenjeni organizaciji dela. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zakonitost odpovedi utemeljevala z navedbami, da je že v jeseni 2016 spremenila organizacijo dela tako, da je direktor prevzel tudi opravljanje tožnikovih delovnih nalog, ter da je v marcu 2017 tožnikovo delovno mesto formalno ukinila. Ker pa tožena stranka tega (organizacijskega) razloga v odpovedi ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje povzete navedbe tožene stranke, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, pravilno štelo kot pravno neupoštevne in s tem neutemeljene.
izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - plačilo odvoza komunalnih odpadkov - glavna obravnava v odsotnosti toženca
V kolikor pa ta pritožbeni ugovor posega v zmotno uporabo materialnega prava, pa velja pritrditi prvostopnemu sodišču, da je tožeča stranka povsem pravilno na podlagi Odloka MO o načinu opravljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanje s komunalnimi odpadki v Mestni občini - MUV št. 7/2014 (nadalje Odlok) presodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške odvoza komunalnih odpadkov za 120 litrsko posodo, ki mu je bila povsem zakonito na podlagi 18. člena Odloka dostavljena. V kolikor bi namreč toženec želel imeti manjšo posodo, bi moral na podlagi 18. člena navedenega Odloka vložiti zahtevo za dostavo manjše posode (60 litrske), česar pa ni storil.
Odmera stroškov začasni zastopnici je predhodno dejanje sodišča, preden so ti (najprej) poplačani iz predujma upnika in nato kot upnikovi stroški dolžniku naloženi v povrnitev, kar se nato upošteva pri poplačilu upnika. Ko je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o samem poplačilu upnikovih stroškov, kot zadnjem dejanju v postopku, je kasnejše odmerjanje stroškov, ki so znotraj časovnih mej pravnomočnosti predhodne odločitve, ne samo kršitev prepovedi ponovne odločitve o isti stvari, ampak tudi v nasprotju s pojasnjenim zadnjim zakonsko opredeljenim časovnim trenutkom, v katerem izvršilno sodišče še lahko sprejme odločitev o stroških.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - odvetnik izven sedeža sodišča
Stranki glede na ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča pripadajo stroški odvetnika (prevoz, odsotnost iz pisarne in podobno) le za okrožje sodišča.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - pravnomočna odločitev
Ker je o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 17. 11. 2018 do 21. 12. 2018 v predsodnem postopku pravnomočno odločeno, že iz tega razloga vsebinsko sojenje o izpodbojni tožbi ni dopustno.
ZDR-1 člen 126, 128, 147, 148.. ZEPDSV člen 18, 19, 19/1.. KPJS člen 45, 45/1.
nadurno delo - nadure - evidenca - delovni čas
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljene nadure ni upravičena, ker ji niso bile odrejene in ker je bilo delo mogoče opraviti v rednem delovnem času in nadure niso bile potrebne. V sodni praksi je pritožbeno sodišče v podobnih primerih zavzelo drugačno stališče in sicer, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, opravljene ure delavcu priznati kot nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Delodajalec, ki dopušča, da delavec ostaja na delu in opravlja svoje delo po koncu rednega delovnega časa, se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih je delavec opravil, ne predstavljajo nadur, ki bi jih moral plačati delavcu, češ da jih je delavec opravljal zato, ker svojega dela ne opravlja učinkovito, zaradi česar nadurno delo ni bilo potrebno, ker bi ga moral opraviti v okviru rednega (polnega) delovnega časa.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1396, 396/1.. ZPP člen 247.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožniku invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznale, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00031916
ZDR-1 člen 6, 7.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija - neenaka obravnava - trditvena podlaga
Ni odločilna tožničina pritožbena navedba, da naj bi sodišče preveč pavšalno povzelo njene navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je zato v obširni pritožbi še enkrat navedla. Sodišče v sodbi ni dolžno povzeti vseh navedb strank, mora pa obrazložiti, katere navedbe šteje kot odločilne za rešitev spora. S tem v zvezi pa je tudi vprašanje, ali je stranka sploh podala zadostne navedbe o odločilnih dejstvih.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da so tožničine navedbe, da je bila protipravno obravnavana glede na izobrazbo, premoženjsko stanje, družinske razmere, bolezensko stanje, presplošne, da bi bilo možno preveriti utemeljenost očitkov. S tem v zvezi tudi ne zadostuje prepis zakonskih določb npr. glede trpinčenja, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožničine trditve je pravilno ocenilo kot premalo konkretizirane, da bi opravičevale domnevo diskriminacije, ki bi jo tožena stranka morala ovreči po določbi 6. člena ZDR-1. Tožnica tudi ni določno opisala, na kakšen način naj bi bila izpostavljena žalitvam in neprimernemu vedenju. Zato sodišče tudi ni moglo preveriti, katera ravnanja tožene stranke naj bi bila protipravna. Nenazadnje niti iz pritožbe ne izhaja, katere so tiste konkretizirane navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.
Za prenos zadošča navedba obveznosti na način, da jo je mogoče identificirati in ni potrebna konkretna navedba višine in podlage, kot se neutemeljeno zavzema dolžnik v pritožbi.
Učinki zastaranja niso nastopili zaradi pretrganja zastaranja, saj je izvršilni postopek VL 76888/2008, sicer na druga izvršilna sredstva kot v obravnavani zadevi, še v teku. V drugem izvršilnem postopku teče izvršba na druga izvršilna sredstva, zato ne gre za identična zahtevka. Postopka zato nista v odnosu litispendence.
obnova postopka - ničnost sklepa - direktor - sklep o imenovanju - gospodarski spor
Odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na ZDR-1 ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - nedovoljeni pritožbeni razlogi - delna izpolnitev - delna izpolnitev po vložitvi pritožbe
Če je tožena stranka po prejemu sodbe sodišča prve stopnje (delno) izpolnila to, kar ji sodba nalaga, to ni razlog za vložitev (uspešnega) pravnega sredstva v obstoječem postopku, saj delna izpolnitev ne izpodbije pravilnosti sodbe, izdane pred delno izpolnitvijo. Zato v okviru pritožbenega postopka višje sodišče tudi ne poziva tožeče stranke na delni umik tožbe glede delno izpolnjenega zahtevka. Ugovor delne izpolnitve bo lahko tožena stranka uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.
Za pritožbeno rešitev zadeve je slednje dejstvo, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje obravnavanih zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah, namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev v dejanski višini niti v znesku, ki bi ga toženec moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu, ne more biti upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že jasno zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev.
ZPIZ-2 člen 103.. ZPP člen 87, 87/3, 333, 333/1, 343, 343/4.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Sodišče prve stopnje je skladno s 343. členom ZPP preizkusilo, ali je pritožba vložena pravočasno, ali je popolna in ali je dovoljena. Ugotovilo je, da pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila tožničina hči, ki pa te pravice ni imela. ZPP namreč v četrtem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice.
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje lahko pritožbo skladno s prvim odstavkom 333. člena ZPP vložijo le stranke. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora s tem v zvezi tudi predložiti pooblastilo. ZPP namreč v tretjem odstavku 87. člena določa, da v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Na omenjeno je bila stranka opozorjena tudi v pravnem pouku v sodbi sodišča.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prejelo obvestilo sodišča, da je izdalo sklep o uvedbi postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožnici po uradni dolžnosti, ki je postal pravnomočen. Na podlagi prejetega obvestila, je sodišče prve stopnje v določbi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP imelo vso podlago za prekinitev postopka.
Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima svojo pravno osebnost ter na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Tudi če sta zakonca skupna lastnika gospodarske družbe, z njo ne smeta ravnati kot z lastnim premoženjem. Poraba sredstev gospodarske družbe za namene v nasprotju z opravljanjem dejavnosti, za katero je bila tožeča stranka ustanovljena, ni dopustna, četudi je družba skupna last zakoncev.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - izvedensko mnenje
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032361
ZObr člen 97h, 97h/3.. ZDR člen 164.. ZDR-1 člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - poklicni vojak
Iz sodbe ESC št. 619/2016 izhaja, da mora delodajalec dokazati, da je ravnal z vso skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, pri čemer pa niti ni pomembno, ali je delavec zaprosil za koriščenje dopusta ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da četudi gre za stališče, zavzeto v zvezi z nadomestilom, je uporabljivo tudi z vidika odškodnine. Tožnik je podal prošnjo za koriščenje dopusta za leto 2015 po vrnitvi z misije v letu 2017 oziroma izplačilo nadomestila zaradi nemožnosti izrabe. Tožena stranka je zahtevo za plačilo nadomestila zavrnila šele z odločbo z dne 26. 4. 2018. Obrazložila je tudi, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 97.h člena ZObr pravico do koriščenja letnega dopusta za leto 2015 v vsakem primeru izgubil, četudi so bili razlogi za izgubo na strani delodajalca. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pomembno z vidika odškodninskega prava. Tožnik letnega dopusta ni mogel koristiti, ker niti enega dneva v letu 2016 ni delal v Sloveniji. Opustitev tožene stranke, da bi tožniku omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta je ravnanje v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Tožena stranka ni navajala, niti predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je imel tožnik pravico do plačanega letnega dopusta uveljaviti. Pritožbeno sodišče v navedenem vidi element protipravnega ravnanja tožene stranke vsaj iz razloga hude malomarnosti, tako da je tožniku nastala vtoževana škoda.