ZPP člen 24, 24/1, 30, 32, 32/2, 32/2-8, 481, 481/2.
stvarna pristojnost - pristojnost za spore v stečajnem postopku - spor zaradi motenja posesti - vpliv na obseg stečajne mase
Motenjska pravda že zaradi svoje narave in pravnih posledic, ki jih prinaša, ne more biti "v zvezi s stečajnim postopkom". Ker je odločitev v motenjskem sporu le prehodne oz. provizorične narave, saj se v njej ne odloča o pravici do posesti (npr. o tem, kdo je lastnik prostorov in opreme v poslovnih prostorih), ne more vplivati na oblikovanje stečajne mase1 in je nasprotno gledišče Okrajnega sodišča v Mariboru pravno zmotno. Vprašanje varovanja predmetov (pred nadaljnjo obrabo, poškodovanjem, itd.), ki bodo morda nekoč tvorili stečajno maso2, v tej zvezi ni pravno relevantno; pomembno je le vprašanje možnosti neposrednega vpliva tega spora na stečajno maso v smislu njenega povečanja ali zmanjšanja. Takšnega učinka pa obravnavani spor, ne glede na njegov končni razplet, nima.
ZZVZZ-UPB3 člen 13, 13/2, 13/2-3, 26, 31, 31/1.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 26, 140, 141, 141/1, 141/1-4.. URS člen 125.
začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo - exceptio illegalis
Po stališču pritožbenega sodišča 31. člena ZZVZZ, ki torej sploh ne določa, da bi za vštevanje v osnovo morala biti plača v pravno relevantnem koledarskem letu tudi izplačana, niti v delu zakonskega besedila "v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela" ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati na način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Torej izključno jezikovno, tako da bi se upoštevalo le dejanska izplačila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Takšna razlaga bi namreč pomenila prikrajšanje zavarovancev. To še zlasti, ker je tudi pri dolgotrajnih bolniških staležih za odmero nadomestila bistveno le koledarsko leto pred letom nastanka začasne nezmožnosti za delo, ki se kasneje le usklajuje. Prikrajšanje zavarovanca pa ne more biti namen obravnavane določbe ZZVZZ, ki je v zagotavljanju sredstev za preživljanje tudi za obdobje, ko zavarovanec zaradi bolezni ali poškodbe začasno ni zmožen za delo. Bistvo pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe je namreč pravica posameznika, da se mu ob nastopu zavarovalnega primera, torej bolezni ali poškodbe in ob izpolnitvi drugih pogojev zagotovi pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja določena dohodkovna varnost za čas, ko je nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Takšna razlaga pomensko odprte zakonske določbe 1. odstavka 31. člena ZZVZZ je zlasti glede na plačane prispevke tudi edina ustavno skladna. Stališče sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, torej da se v osnovo za nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni lahko všteje le plača, izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, poračuna plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila pa v osnovo ni mogoče všteti, je zmotno in zato nesprejemljivo.
Za izločitev obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki so se v skladu z ZKP odrekle pričevanju (236. člen), ni pomembno, ali je oseba, na katero se nanašajo, že v trenutku dajanja obvestil imela status osumljenca, pač pa je pomembno njuno razmerje v trenutku, ko je opozorjena na pravno dobroto izjaviti, da ne želi pričati.
Iz poteka dogodkov na dan 1. 5. 2018, kot je razviden iz spisa, sicer res izhaja, da preiskovanje še ni bilo zoženo na enega samega storilca, pač pa na dva, A. A. in C. C., vendar pa že tako osredotočeno, da je policija oba obravnavala kot osebi, zoper kateri so podani razlogi za sum, kar navsezadnje izhaja tudi iz navedb policista D. D., da je oba štel kot osumljenca. Ne glede na to, da je po naravi stvari lahko bila storilec obravnavanih kaznivih dejanj ena sama oseba, je preiskovanje tudi glede A. A. že bilo zoženo tako, da ga ni bilo mogoče šteti le kot občana, ki lahko da koristno informacijo (ne nazadnje so mu tudi bila odvzeta oblačila in opravljen je bil preizkus alkoholiziranosti). Ker so v izločenem uradnem zaznamku navedene izjave, ki jih je obdolženi A. A. podal policistom preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, je tudi v tem delu odločitev prvostopnega sodišča pravilna.
Dejanska etažna lastnina v obliki nedokončane etažne lastnine ali navidezne solastnine po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo. Takih razmerij ni mogoče reševati z institutom delitve solastnine v okviru 70. člena SPZ, ampak na podlagi 107. člena SPZ.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - izvedensko mnenje
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.
spor majhne vrednosti - neprerekane navedbe - nedovoljeni pritožbeni razlogi - pavšalne pritožbene navedbe - trditveno in dokazno breme
Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne prereka ali jih ne prereka substancirano, štejejo za priznana. Glede na to, da tožena stranka ni podala popolnoma nobene utemeljitve svojih navedb, ne glede neobstoječega poslovnega odnosa med strankama in ne o domnevni poravnavi vseh obveznosti do tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno štelo trditve tožeče stranke o temelju in višini terjatve za neprerekane in je posledično zahtevku tožeče stranke, ki ga je ta s predloženimi listinskimi dokazi ustrezno utemeljila, pravilno ugodilo.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zavarovalni primer - ugovor zavarovalnice - fingirana prometna nesreča - trditveno in dokazno breme
Trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prejelo obvestilo sodišča, da je izdalo sklep o uvedbi postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožnici po uradni dolžnosti, ki je postal pravnomočen. Na podlagi prejetega obvestila, je sodišče prve stopnje v določbi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP imelo vso podlago za prekinitev postopka.
Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima svojo pravno osebnost ter na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Tudi če sta zakonca skupna lastnika gospodarske družbe, z njo ne smeta ravnati kot z lastnim premoženjem. Poraba sredstev gospodarske družbe za namene v nasprotju z opravljanjem dejavnosti, za katero je bila tožeča stranka ustanovljena, ni dopustna, četudi je družba skupna last zakoncev.
Odmera stroškov začasni zastopnici je predhodno dejanje sodišča, preden so ti (najprej) poplačani iz predujma upnika in nato kot upnikovi stroški dolžniku naloženi v povrnitev, kar se nato upošteva pri poplačilu upnika. Ko je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o samem poplačilu upnikovih stroškov, kot zadnjem dejanju v postopku, je kasnejše odmerjanje stroškov, ki so znotraj časovnih mej pravnomočnosti predhodne odločitve, ne samo kršitev prepovedi ponovne odločitve o isti stvari, ampak tudi v nasprotju s pojasnjenim zadnjim zakonsko opredeljenim časovnim trenutkom, v katerem izvršilno sodišče še lahko sprejme odločitev o stroških.
kaznivo dejanje ponarejanja denarja - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neobrazložena pritožba - presoja okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja - obteževalne in olajševalne okoliščine
Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje obdolženemu M.P. izreklo prestrogo kazen glede na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa zagovornik sodne prakse, na katero se sklicuje, ne navaja. V tem delu je njegova pritožba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030919
ZDR člen 31, 32, 33, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/2.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 52.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - soprispevek oškodovanca - varne delovne razmere - padec z višine - delovna nezgoda
Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti (tako tudi pritožbeno sodišče v podobni zadevi Pdp 940/2018). V konkretnem primeru je tožnik moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ker na drugačen način dela niti ni mogel opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati.
Tožniku soprispevka k nastali škodi ni mogoče pripisati niti s sklicevanjem na določbo 52. člena ZVZD-1, ki ureja pravico delavca odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi.
ZPIZ-2 člen 103.. ZPP člen 87, 87/3, 333, 333/1, 343, 343/4.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Sodišče prve stopnje je skladno s 343. členom ZPP preizkusilo, ali je pritožba vložena pravočasno, ali je popolna in ali je dovoljena. Ugotovilo je, da pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila tožničina hči, ki pa te pravice ni imela. ZPP namreč v četrtem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice.
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje lahko pritožbo skladno s prvim odstavkom 333. člena ZPP vložijo le stranke. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora s tem v zvezi tudi predložiti pooblastilo. ZPP namreč v tretjem odstavku 87. člena določa, da v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Na omenjeno je bila stranka opozorjena tudi v pravnem pouku v sodbi sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034906
KZ-1 člen 211, 211/1.
goljufija - dokazna ocena zagovora
Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja.
izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - plačilo odvoza komunalnih odpadkov - glavna obravnava v odsotnosti toženca
V kolikor pa ta pritožbeni ugovor posega v zmotno uporabo materialnega prava, pa velja pritrditi prvostopnemu sodišču, da je tožeča stranka povsem pravilno na podlagi Odloka MO o načinu opravljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanje s komunalnimi odpadki v Mestni občini - MUV št. 7/2014 (nadalje Odlok) presodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške odvoza komunalnih odpadkov za 120 litrsko posodo, ki mu je bila povsem zakonito na podlagi 18. člena Odloka dostavljena. V kolikor bi namreč toženec želel imeti manjšo posodo, bi moral na podlagi 18. člena navedenega Odloka vložiti zahtevo za dostavo manjše posode (60 litrske), česar pa ni storil.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031251
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
invalidska pokojnina - zavrženje zahteve
Ker se v obravnavani zadevi dejansko stanje niti pravna podlaga od pravnomočne zavrnitve istovrstne invalidske dajatve nista spremenila, je bilo v obravnavanem predsodnem upravnem postopku mogoče zahtevo zakonito le zavreči.
Po določbi drugega stavka 4. točke 1. odst. 129. člena ZUP-a je organ zahtevo med drugim dolžan zavreči tudi tedaj, če je bila pred tem že pravnomočno zavrnjena, pa se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. O tožničini zahtevi je bilo v prejšnjih predsodnih postopkih že večkrat pravnomočno odločeno. Nazadnje z odločbo leta 2016 ob uporabi ZPIZ-2, in že tedaj ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom v letu 2002 ni dopolnila minimalne starosti, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - pravnomočna odločitev
Ker je o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 17. 11. 2018 do 21. 12. 2018 v predsodnem postopku pravnomočno odločeno, že iz tega razloga vsebinsko sojenje o izpodbojni tožbi ni dopustno.
ZDR-1 člen 126, 128, 147, 148.. ZEPDSV člen 18, 19, 19/1.. KPJS člen 45, 45/1.
nadurno delo - nadure - evidenca - delovni čas
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljene nadure ni upravičena, ker ji niso bile odrejene in ker je bilo delo mogoče opraviti v rednem delovnem času in nadure niso bile potrebne. V sodni praksi je pritožbeno sodišče v podobnih primerih zavzelo drugačno stališče in sicer, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, opravljene ure delavcu priznati kot nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Delodajalec, ki dopušča, da delavec ostaja na delu in opravlja svoje delo po koncu rednega delovnega časa, se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih je delavec opravil, ne predstavljajo nadur, ki bi jih moral plačati delavcu, češ da jih je delavec opravljal zato, ker svojega dela ne opravlja učinkovito, zaradi česar nadurno delo ni bilo potrebno, ker bi ga moral opraviti v okviru rednega (polnega) delovnega časa.