ZPP člen 105, 105/3, 105a, 158, 158/1, 188, 188/3.
spor majhne vrednosti - neplačilo sodne takse - ustavitev postopka - umik tožbe - stroški pravdnega postopka - dogovor o stroških - izvensodna poravnava
Pravdni stranki se o stroških postopka lahko dogovorita tudi drugače, kot to določa prvi odstavek 158. člena ZPP, vendar pa morata sodišče o tem tudi pravočasno obvestiti.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor plačila - delna ustavitev izvršbe
Terjatev je dolžnik delno izpolnil s plačilom po izdaji sklepa o izvršbi. Da je bilo plačilo opravljeno pred vročitvijo sklepa o izvršbi, ni pomembno oziroma se za odločanje ne uporabi pravilo o razveljavitvi sklepa o izvršbi in nadaljevanju postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ker plačilo med strankama ni sporno, je ugovoru v tem delu treba ugoditi in izvršbo ustaviti za plačani znesek.
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 15, 15/1. ZPP člen 17, 18, 18/2, 18/3.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti - evropsko pravo - običajno prebivališče - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - prevzem pristojnosti za odločanje - zaprosilo države prosilke
Pojem "običajno prebivališče" iz 8. člena Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
ZPP člen 151, 151/1, 163, 163/4, 365, 365-3. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 227, 278, 278/3, 301, 301/2, 301/8, 354.
sklep o pravdnih stroških - čas nastanka stroškov - začetek postopka osebnega stečaja - načelo koncentracije - načelo enakega obravnavanja upnikov - prekinitev pravdnega postopka - preizkušanje prijavljenih terjatev - nadaljevanje pravdnega postopka - končanje pravde - prijava stroškov pravdnega postopka v stečaju - procesna predpostavka - odločanje o pravdnih stroških
Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za njegovo nadaljevanje (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka stroškov pravdnega postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, v stečajnem postopku ni prijavila, navedena procesna predpostavka ni bila izpolnjena, zato zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov nastalih pred začetkom postopka osebnega stečaja ni utemeljen.
obnova fasade - rezervni sklad - skupna lastnina - prispevek v rezervni sklad - načrt vzdrževanja večstanovanjske stavbe - denarna subvencija iz eko sklada - preiskovalno načelo - protispisnost
Protispisnost obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin, in ne, če sodišče dokaze napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug - založitev zneska za kritje izvršilnih stroškov - stroški - predračun stroškov - višina stroškov - potrebnost za izvršbo - delna izpolnitev obveznosti - dokončen sklep o višini stroškov
Pritožnik v ničemer ne prereka pravilnosti postavk, ki so ponujene v upnikovemu predračunu, zlasti ne zatrjuje razhajanja med izvršilnim naslovom in stroški iz priloženega predračuna (kar je pri stroških, ki se naložijo dolžniku ex-ante, torej kot položitev zneska, odločilno). O natančni višini potrebnih stroškov, tj. stroškov, ki bodo dejansko potrebni za realizacijo terjatve po izvršilnem naslovu, bo sodišče razpravljalo v kasnejši fazi postopka, ex-post glede na njihov nastanek, (če) ko bo na predlog izdalo dokončen sklep o višini stroškov.
izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - razlaga izvršilnega naslova
Izrek izvršilnega naslova, v katerem je dolžnici naloženo, da točno določeno stanovanje prepusti upniku prosto oseb in stvari, pomeni, da mu omogoči posest stvari, to pa je, da mu izroči ključe stanovanja ali stori drugo potrebno, da lahko upnik nemoteno vstopi v stanovanje. Zgolj opustitev rabe ne zadošča. Objektivno vzeto izrek izvršilnega naslova ne dopušča drugačne razlage. Ker gre za razlago izvršilnega naslova - sodne odločbe, so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago, tu pa se kriterij objektivnih meja razlage uporablja tako kot pri razlagi vsebine pravnega posla.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji - poseg v ustavne pravice posameznika - določitev socialno-varstvenega zavoda - prostorska zasedenost
Pritožnik je v času odločanja eden od najmanj prezasedenih zavodov in, kar je bistveno in v pritožbi zatrjuje sam pritožnik, ko omenja, da se pri njem stanje dnevno spreminja, eden od zavodov z največjo fluktuacijo. V takšnih okoliščinah bodo, ker se pri pritožniku stanje hitro spreminja, lahko nasprotnemu udeležencu in preostalim varovancem pritožnika kar najhitreje odpravljene morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic z namestitvijo v prezaseden zavod. Navedenega tudi ne spremeni obširno pritožbeno zavzemanje, da je pri udeležencu zaradi večjega števila varovancev večje tveganje za incidente. Ob trenutni prezasedenosti pritožnika torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehtajo nujne potrebe nasprotnega udeleženca po predmetni namestitvi in pravice tretjih iz okolja, v katerem se nasprotni udeleženec trenutno nahaja (op. pri obojem gre prav tako za temeljne človekove pravice), pred morebitnim kršenjem temeljnih človekovih pravic nasprotnega udeleženca in pravic ostalih varovancev, kamor se omenjeni namešča. Nasprotni udeleženec bo namreč po zatrjevanjih pritožnika trenutno nameščen v dnevni prostor varovanega oddelka pod videonadzor. Zaradi večje fluktuacije, ki jo omenja sam pritožnik, bo sam poseg v omenjene pravice predvidoma trajal le krajši čas, kar je ena izmed bistvenih okoliščin, da je ob zgoraj izpostavljenem pravilna odločitev o namestitvi pri pritožniku.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/2. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4, 4/2. Pravilnik o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (2002) člen 17, 20, 20/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 3.
zaseg in odvzem predmetov - hramba predmetov - stroški upravljanja in hrambe predmetov
Določba 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe predstavlja specialno določbo v razmerju do tar. št. 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu sroškov v zvezi z njihovim delom. Pravilnik o pogojih hrambe je namreč poseben pravilnik, ki ureja specifično situacijo hrambe predmetov zaseženih v kazenskem postopku (in postopku o prekršku) in v okviru tega pravilnika je posebej urejena tudi tarifa za plačilo hrambe in povračilo stroškov v zvezi s hrambo, pri čemer pa tretji odstavek 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe ne določa zgolj drugačne cene posamezne manipulacije, temveč glede na besedilo te določbe omejuje upravičenost do plačila nagrade za manipulacije na enkratni znesek.
Izrek je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. V prvi vrsti je temu tako, ker se skupni znesek 7.388,00 EUR, ki bi ga naj obdolženec dolgoval, ne sklada s postavkami zneskov, ki so za posameznega otroka opredeljeni v alinejah opisa kaznivega dejanja pod točko 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. V drugi vrsti pa k nerazumljivosti izreka prispeva dejstvo, da bi naj bila od skupnega zneska 7.388,00 EUR odšteta že izvršena plačila v skupni vrednosti 2.500,00 EUR, pri čemer niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, za katerega otroka so bila posamezna plačila izvršena in na katero od dveh kaznivih dejanj se navedena zneska nanašata.
V postopkih po ZSKZDČEU-1 je sicer potrebno spoštovati načelo vzajemnega priznavanja, ki med drugim pomeni tudi to, da se upošteva in spoštuje kaznovalna politika druge države članice EU. Ker pa bi strogo vztrajanje pri tem načelu lahko privedlo tudi do nesorazmerno hudih posledic za državljane države izvršiteljice (na kar nakazuje tudi sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-64/18, C-140/18, C-146/18 in C-148/18 z dne 12. 9. 2019, na katero se sklicuje tudi zagovornik v pritožbi), peti odstavek 192. člena ZSKZDČEU-1 dopušča uporabo načela sorazmernosti in omilitev uporabe načela vzajemnega priznavanja ter omejen poseg v kaznovalno politiko države izdaje.
Čeprav ni nobenega dvoma, da so delavci delo opravljali v Republiki A..., kar je tudi pogoj, da je sploh nastala obveznost delodajalca, da plače obračuna in izplača v skladu s predpisi o plačah, ki veljajo v Republiki A...3, je vendarle bistvo prekrška, zaradi katerega je storilki bila izrečena denarna sankcija, neizplačilo plače v ustrezni višini. Zato je pred odločitvijo o uporabi petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 potrebno ugotoviti, kje je družba M. d. o. o. (obračunavala in) izplačevala plače navedenim delavcem. Če so bile plače izplačane v Republiki Sloveniji, je uporaba petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 možna, sicer pa ne.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033824
ZPrCP člen 105, 106. URS člen 31.
načelo ne bis in idem - prekršek in kaznivo dejanje - res iudicata - vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom mamil
Za kršitev načela ″ne bis in idem″ gre namreč v primerih, ko je posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki po opisu bodisi ustreza kaznivemu dejanju, za katerega je bil posameznik že pravnomočno obsojen oziroma, ko se en opis prekrška prekriva z opisom drugega prekrška, zaradi katerega je posameznik prav tako že bil sankcioniran (res iudicata). Zoper storilca, ki je v kazenskem postopku bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki ima istočasno tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ne vodi in se mu tudi ne morejo izreči sankcije za prekršek in v takih primerih torej ne sme in ne more priti do dvojnega obravnavanja, niti do dvojnega kaznovanja. Povedano velja tudi v primeru dveh prekrškov, ki izhajata iz enega izvršitvenega ravnanja.
Natančno branje opisa obeh prekrškov, ki jih pritožba problematizira pa pokaže, da ni nobene dileme, da je v obravnavanih dveh primerih šlo za kršitve dveh samostojnih določb ZPrCP in s tem za storitev dveh različnih prekrškov. Prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola je natančno razdelana v členu 105 ZPrCP, vožnja pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo, pa v 106. členu ZPrCP, pri čemer se vpliv takih snovi na psihofizične sposobnosti domneva takrat, če je s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovljena prisotnost takih snovi bodisi v krvi ali pa v slini. Zmotno je torej prepričanje pritožbe, da gre v obravnavani zadevi za dvojno sankcioniranje enega in istega prekrška.
pravnomočno razsojena stvar - nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - ne bis in idem - zavrženje predloga
Pravnomočna odločitev o zadevi veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari, kar velja tudi v taksnih zadevah. Če sodišče prejme predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, mora tak predlog zavreči.
Plačilni nalogi za plačilo sodne takse so tipska besedila, ki jih sodišče izda v vseh primerih, ko stranko poziva na plačilo sodne takse in ne morejo stranki dati dodatnih pravic mimo zgoraj navedenih osnovnih pravil pravdnega postopka.
Tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen.
Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen ZASP, je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.
kazenska sankcija - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - sprememba sodbe - specialni povratnik - namen kaznovanja - prevencija
Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, tudi ne v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032864
ZDR člen 43, 171, 171/1, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 174, 174/2, 179, 347, 347/1, 943, 943/1.. ZVZD-1 člen 5.. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/3.
Tožnik se poškodoval pri opravljanju dela v tujini (v Belgiji). Delo je opravljal na gradbišču belgijskega naročnika, z njegovimi delovnimi sredstvi, po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev, da sta tožnik in druga toženka s pogodbo o zaposlitvi sklenila delovno razmerje v Sloveniji za opravljanje dela tesarja v tujini in da je bil tožnik na podlagi te pogodbe napoten na delo k naročniku v Belgijo, je škodni dogodek v tesnejši zvezi s slovensko državo kot z državo, v kateri je škoda nastala.
Druga toženka je s tem, ko tožniku ni zagotovila varnih delovnih razmer pri naročniku, h kateremu ga je napotila na opravljanje dela, obveznost preprečevanja nevarnosti v zvezi z delom tožnika opustila. Presoja sodišča prve stopnje, da je druga toženka v obravnavani zadevi ravnala protipravno, je zato pravilna.
Tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da bi moral tožnik nadrejenega delavca opozoriti, da opravljanje dela na ugotovljeni način ni bilo varno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo tožniku opravljanje dela na tak način s strani direktorja naročnika izrecno naročen.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032889
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
ZObr člen 45.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.
dodatek za vodenje in poveljevanje
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval. Kljub temu pa do položajnega dodatka oziroma dodatka za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na nobeno od poveljniških dolžnosti, opredeljenih v 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. V pristojnosti toženke je, da določi, katere dolžnosti oziroma enote so tiste, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela toženke, ki s svojimi notranjimi akti predvidi linijo in vsebino poveljevanja ter sama določi funkcije, v katerih je priznan dodatek za poveljevanje.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154, 154/1.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029952
ZPP člen 17, 17/1, 17/2, 32, 32/2, 32/2-7, 51, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZPP člen 20, 56. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 30.
pristojnost sodišča RS - krajevna in stvarna pristojnost - relevantno materialno pravo - karakteristična izpolnitev - kraj izpolnitve obveznosti - distribucijska pogodba - distributer - opravljanje storitev - klavzule INCOTERMS - klavzula Franko tovarna - Ex works (EXW) - preizkus pristojnosti - kontradiktornost postopka - dogovor o pristojnosti - obstoj pogodbenega razmerja
Pojem "distribucijska pogodba," v slovenskem materialnem pravu ni opredeljen. Sprejeto je stališče, da gre pri distribucijski pogodbi za kompleksno pogodbo avtonomnega gospodarskega prava. Zanjo je značilno, da lahko vsebuje elemente več pogodb, ki se med seboj prepletajo, na primer: trgovsko zastopanje, komisija, posredovanje, mandat, societeta, delovršna pogodbo, pogodba o pravici uporabe pravic industrijske lastnine. Za tovrstno razmerje je značilen okvirni dogovor, katerega cilj je zaveza dobave in oskrbe, ki vsebuje posebne pogodbene določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga proda principal. Cilj tovrstnih pogodb je zagotavljati distribucijo proizvodov principala. Principal se zaveže, da bo distributerju prodajal blago, ki ga bo ta naročil za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, medtem ko se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval. Vsebina tovrstnih razmerij je v praksi lahko zelo različna, pravno naravo razmerja pa je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na konkretne elemente pogodbe.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pri razmerju med pravdnima strankama ni šlo za trajno razmerje med dvema gospodarskima subjektoma, ki je omejeno le na ad hoc dogovore o dobavi in prevzemu blaga, ampak je šlo za drugačno vrsto sodelovanja, iz katerega izhaja, da je bila značilna pogodbena izpolnitev v obravnavanem primeru storitev distributerja - tožeče stranke. Pojem opravljanje storitev pomeni opravljanje določene dejavnosti za plačilo. Pri tem pa ni nujno, da gre za plačilo v smislu denarnega zneska. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je distribucijsko pogodbo, v primeru da vključuje za pojem storitve navedene značilne obveznosti, mogoče šteti za pogodbo o opravljanju storitev.