Ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP navedel le, da želi vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Toženka je zato tožnika pozvala k dopolnitvi prošnje na način, da navede konkretne razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, tožnik pa je po pozivu predložil izvod vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Zgolj dejstvo, da je tožnik izredno pravno sredstvo vložil oziroma ga pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do BPP, pač pa bi bil do nje upravičen, če bi bila njegova zahteva razumna, torej, če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP.
Sklepa o razrešitvi prve odvetnice B. B. tožnik v upravnem sporu ni izpodbijal, v navedenem sklepu pa je izrecno navedeno, da je bila razrešena na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP. Glede na takšno stanje je relevantno samo še, ali je bila na isti pravni podlagi (torej iz razlogov na strani tožnika, kot to določa deseti odstavek 30. člena ZBPP) razrešena še odvetnica A. A. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sam navedel, da so se trenja pričela z njegove strani. Tožnik je ocenil, da odvetnica ni v redu opravljala svojih nalog (da od dneva, ko je bila postavljena za izvajalko BPP, ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja niti ni pridobila ali zaprosila za njegovo pooblastilo za zastopanje pred sodiščem in pridobitev potrebne dokumentacije). Te očitke je odvetnica prepričljivo zavrnila v vlogi z dne 13. 6. 2024. V tožbi tožnik le pavšalno vztraja, da odvetnica ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja, da ni pridobila njegovega pooblastila za zastopanje pred sodiščem in za pridobitev potrebne dokumentacije.
Zaupanje in spoštovanje med tožnikom in odvetnico je bilo porušeno, in sicer zaradi ravnanj na strani tožnika. Podan je bil torej položaj iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, ko je Organ za BPP razrešil še drugo postavljeno odvetnico zaradi razlogov na strani tožnika, zato je utemeljena odločitev Organa za BPP, da se šteje, da tožniku BPP ni bila dodeljena.
Postopek Pd 363/2024, katerega obnovo želi tožnica doseči, je bil končan s sodbo z dne 15. 10. 2015, ki je postala pravnomočna dne 20. 10. 2016 in se je torej (objektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo iztekel 20. 10. 2021. Zato je toženka pravilno presodila, da tožnica z vložitvijo predloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP ne more uspeti, saj bi sodišče, v koliko bi takšen predlog prejelo, le-tega zavrglo kot prepoznega, saj je bil očitno vložen po poteku 5-letnega roka. Tako je tudi pravilen zaključek toženke, da tožnica z vložitvijo predloga za obnovo postopka nima verjetnih izgledov za uspeh in torej ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP.
Toženka je kot tožnikov dohodek upoštevala tudi plačo, ki jo je tožnik prejel v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje v višini 365,06 EUR. Navedeni dohodek je tožniku izplačal delodajalec, Osnovna šola B.. V zadevi ni sporno, da je tožniku zaposlitev pri navedenem delodajalcu prenehala. Navedeno pomeni, da je tožnik ostal brez rednega periodičnega dohodka, v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZSVarPre pa toženka tega dohodka pri ugotavljanju tožnikovih lastnih dohodkov ne bi smela upoštevati.
Tožnik kot fizična oseba očitno ima ustrezno pravno sposobnost, prav tako pa ni že na prvi pogled razvidno, torej očitno, da mu priznanje BPP po materialnih predpisih ne pripada. Da temu ni tako izhaja že iz dejstva, da je tožena stranka v upravnem postopku pred zavrženjem izvedla obširne poizvedbe o tožnikovem materialnem položaju (kar predpostavlja vsebinsko obravnavo vloge), poleg tega je celo v bistveno podobnih okoliščinah, le da je šlo za drug zasebni zavod, katerega direktor je bil tožnik, v odločbi Bpp 869/2023 z dne 12. 9. 2023 tožniku dodelila BPP. Navedeno ne kaže na to, da je že na prvi pogled razvidno, da tožniku po ZBPP brezplačna pravna pomoč ne pripada.
Za odgovor na vprašanje, ali gre oškodovancu pravica do BPP, ni bistveno, ali se zadeve šteje za kazensko ali ne in ali je obdolženec upravičen do BPP, temveč ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP.
Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da oškodovanec kot tožilec v predkazenskem postopku ne more biti upravičen do BPP, ker še ni prišlo do vložitve obtožnega predloga in s tem do kazenskega postopka. Treba je namreč presoditi, ali tožnik kot oškodovanec v postopku posameznih preiskovalnih dejanj uveljavlja sodno varstvo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in hkrati upoštevati, da ima oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku položaj stranke. Navedeno iz izpodbijane odločbe ni razvidno.
Tožena stranka je zaključila, da tožniku ni mogoče dodeliti BPP, ker postopek še ni prešel v sodno fazo, nato pa ob sklicevanju na 24. člen ZBPP, ocenila, da je zadeva očitno nerazumna, brez pojasnila, na podlagi katerih dejstev oziroma okoliščin je navedeno presodila, kar poleg ugotovljene protispisnosti prav tako onemogoča presojo odločbe v tem delu (absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).
ZP-1 je spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava.
Za tovrstne postopke v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti.
Toženka ne pojasni, zakaj je vložitev zahteve za sodno varstvo razumna in v čem je odločitev o plačilu globe pomembna za prosilčev materialni položaj. V izpodbijani odločbi je le trditev, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj ter je zanj življenjskega pomena, ker prosilec nima pravnega znanja.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali v konkretnem primeru obstaja formalna ovira za začetek postopka dodelitve otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, ki se kaže v obveznem predhodnem svetovanju, katerega se morata udeležiti starša. V primeru obveznega svetovanja iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi bilo svetovanje pri Centru za socialno delo izvedeno, predlogu za dodelitev BPP pa tudi ni priložen zapisnik o opravljenem predhodnem svetovanju. Hkrati iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razbrati, da predhodnega svetovanja ni bilo treba opraviti iz razloga, ker bivši partner prosilke živi v tujini.