Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.

Ker tožnik nima poslovne sposobnosti za vložitev tožbe pred sodiščem, njegov skrbnik pa se z vložitvijo predmetne tožbe ne strinja, je sodišče tožbo zavrglo. Tožnik je tožbi sicer priložil overjeno pooblastilo, s katero je sam kot skrbnico oziroma zastopnico določil svojo zunajzakonsko partnerko, vendar pa sodišče navedenega pooblastila v predmetnem postopku ne more upoštevati, saj je po podatkih uradnih evidenc kot tožnikov skrbnik še vedno določen pristojni center za socialno delo.

Tožena stranka se je v nasprotju s splošnimi izhodišči 24. člena ZBPP prekomerno spustila v vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti (ki je bila v času njene presoje že vložena), saj je opravila njeno poglobljeno pravno analizo, s čimer je presegla svoje upravne pristojnosti in prevzela vlogo sodišča. Takšno ravnanje je v nasprotju z vsebino in namenom 24. člena ZBPP, ki temelji na standardu očitne nerazumnosti zadeve, ki je po naravi stvari podan, če je to razvidno že na prvi pogled in ne šele po temeljiti vsebinski pravni analizi zadeve. Ta standard podrobneje opredeljuje tretji odstavek 24. člena ZBPP, pri čemer tožena stranka v izpodbijani odločbi ni nikjer pojasnila, v čem naj bi bilo pričakovanje ali zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zakaj naj bi bilo očitno, da tožnik zlorablja možnost BPP, ali zakaj naj bi bilo pričakovanje ali zahteva tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oz. v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Napačno pa je tudi stališče tožene stranke, da je v tej zadevi odločilno tudi dejstvo, da je tožnik prosil za dodelitev BPP v zvezi z izrednim pravnim sredstvom in ne v zvezi s kazenskim postopkom na prvi stopnji, zaradi česar naj bi bila presoja njegovih prošenj bistveno strožja. Tožena stranka je pri tem povsem spregledala, da gre v konkretni zadevi za postopek v zvezi z odvzemom prostosti. To pomeni, da ne gre za dodelitev BPP v kazenskem postopku, v katerem tožniku grozi zaporna kazen (torej odvzem prostosti), ampak je bila tožniku prostost že odvzeta, pa čeprav v obliki pripora (in ne zapora). To pa pomeni, da gre za postopek, katerega bistvo je v presoji, ali je bilo zakonito poseženo v eno od najbolj temeljnih človekovih pravic, to je v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave.