V danem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo sklicujoč se na peto alinejo 8. člena ZBPP zavrgla kot nedovoljeno na podlagi 37. členu ZBPP. Ob tem pa ni pravilno upoštevala, da določba pete alineje 8. člena ZBPP, glede na svojo prej predstavljeno pravno naravo, lahko predstavlja le razlog za zavrnitev prošnje, ne more pa predstavljati razloga za njeno zavrženje. Glede na to je sodišče v okviru tožbenih ugovorov v tej zadevi ugotovilo, da tožena stranka v predhodnem postopku ni pravilno uporabila določb ZBPP, zaradi česar je bilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.
Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024, ni protiustavna.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah izrekla, da povečanje iz zadevne določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, ker bi tako prišlo do neupravičenega podvajanja teh nagrad. Na podlagi navedene določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Enakega zaključka pa po presoji sodišča ni mogoče napraviti v zvezi z nagrado za pregled in študij spisa po tar. št. 39/2 OT, saj gre pri tem za (nagrado za) storitev, ki je urejena v posebnem delu OT, in je torej ni mogoče obravnavati oziroma vrednotiti drugače kot (nagrado za) storitev. Po povedanem toženka nima prav, da za to nagrado ni mogoče uporabiti povečanja po 7. členu OT, ker naj bi bilo že pri njeni odmeri upoštevano, da je tožnik upravičenca zastopal zaradi več kaznivih dejanj, zato je v tem delu zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav tudi, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata.
Namen BPP po ZBPP je upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic. Tako je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 pravico do BPP opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. BPP je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega sredstva. Pri presoji je upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Navedeno pomeni, da se BPP ne more podeliti za nesodne postopke, med katere se uvršča tudi upravni postopek.
Državno odvetništvo kot tožnik ugovarja, da je toženka nepravilno preučila izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP glede pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje in pred VSRS ter posledično v tem delu preuranjeno in neobrazloženo dodelila izredno BPP prosilcu.
Glede drugostopenjskega postopka in postopka pred VSRS (za katera ni dvoma, da se zoper prosilca (še) ne vodita) toženka ni podala nobenih razlogov, zakaj je prošnji ugodila tudi v tem obsegu. V trenutni fazi postopka, ko prvostopenjski postopek še ni končan, po oceni sodišča zadošča, tako kot to zatrjuje tudi tožnik, da je BPP za prosilca nujna in sorazmerna le glede trenutnega kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, saj bo po oceni sodišča že z dodeljeno obliko BPP pred sodiščem prve stopnje v trenutni fazi zadeve dosežen pričakovani rezultat, ne pa šele v še negotovi fazi postopka pred sodiščem druge stopnje in VSRS.
Vknjižena hipoteka in prepoved odtujitve na nepremičnini, kar izhaja tudi iz eZK, še ne pomeni avtomatično, da prosilka s premoženjem ne more razpolagati. Tožnica ne dokazuje, da dejansko razpolaganje nikakor ni možno, ampak le, da so možnosti majhne. Tega varovala pa zakonodajalec ni predpisal in bi šlo sodišče predaleč, če bi izpeljalo interpretacijo, da se premoženje, za katero obstajajo majhne možnosti za razpolaganje, ne upošteva.
Omejevanje brezplačne pravne pomoči zgolj na eno procesno dejanje v postopku (vložitev tožbe, vložitev posamezne vloge, zastopanje na enem samem naroku) ne omogoča kakovostnega pravnega svetovanja in zastopanja. Postopek pred sodiščem je kontinuiran proces, kjer se z aktivnim delovanjem vseh udeležencev (sodišča in strank) ustvarja procesni okvir, v katerem se nato zgradi materialna oziroma vsebinska podlaga odločitve. V tem smislu procesna dejanja ene stranke niso zgolj posamezna opravila, ampak tvorijo procesno celoto. Zato praviloma pravna pomoč pomeni podporo in strokovno pomoč stranki skozi celoten postopek na eni stopnji, saj je le na ta način omogočeno, da ustrezno procesno reagira, ko je to potrebno in zahtevano.
Omejevanje brezplačne pravne pomoči zgolj na eno procesno dejanje v postopku (vložitev tožbe, vložitev posamezne vloge, zastopanje na enem samem naroku) ne omogoča kakovostnega pravnega svetovanja in zastopanja. Postopek pred sodiščem je kontinuiran proces, kjer se z aktivnim delovanjem vseh udeležencev (sodišča in strank) ustvarja procesni okvir, v katerem se nato zgradi materialna oziroma vsebinska podlaga odločitve. V tem smislu procesna dejanja ene stranke niso zgolj posamezna opravila, ampak tvorijo procesno celoto. Zato praviloma pravna pomoč pomeni podporo in strokovno pomoč stranki skozi celoten postopek na eni stopnji, saj je le na ta način omogočeno, da ustrezno procesno reagira, ko je to potrebno in zahtevano.
Glede na to, da je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ni bilo potrebe po presoji okoliščin iz 2. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP (pogoj, da je zadeva življenjskega pomena za prosilca in njegovo družino). Pogoj pomembnosti zadeve za tožnika kot kriterij za dodelitev BPP in pogoj verjetnega uspeha morata, glede na vsebino zakonske določbe prvega odstavka 24. člena ZBPP, biti podana kumulativno, zato toženki potem, ko je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, okoliščin iz 2. alineje istega odstavka ni bilo potrebno presojati.
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.