ZBPP ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena.
Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno navaja, da se ni spuščala v presojo premoženjskega stanja tožnika in tudi ni presojala vsebinskega pogoja za dodelitev BPP. Po oceni sodišča je dejansko stanje v tej zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.
V obravnavani zadevi je pomembno zaradi katerega razloga je bila odvetnica razrešena, če iz razloga na strani upravičenke, zanjo to pomeni, da se uporabi enajsti odstavek 30. člena ZBPP in da izgubi pravico bo BPP, ter da mora prejeta sredstva vračati. V primeru, da so razlogi na strani odvetnice, pa ji pravica do BPP ostane. Da lahko upravičenka - tožeča stranka dokazuje, da razlogi za razrešitev niso na njeni strani, mora biti obveščena o vseh navedbah nasprotne stranke, vse vloge ji morajo biti vročene in imeti mora razumen rok, da na njih odgovori/se do nji opredeli in predlaga svoje dokaze.
ZNP-1 določa obvezno sodelovanje izvedenca geodetske stroke v postopku določitve meje. Dejstvo je, da je dokaz z izvedencem potreben in nujen, da se postopek lahko konča in prav tožnica kot predlagateljica postopka ureditve meje je tista, ki bo morala založiti predujem za izvedenca. Če predlagatelj v roku ne založi odrejenega zneska, se šteje, da je predlog umaknil, če zakon ne določa drugače. V zadevi pa ostaja odprto vprašanje, kdaj konkretno se bo dokaz z izvedencem izvedel in kdaj bo sodišče naložilo plačilo predujma za izvedenca. Ne gre torej za vprašanje ali, pač pa kdaj. Od trenutka ko sodišče naloži plačilo predujma nastane za tožnico obveznost s finančnimi posledicami. In v tem trenutku je toženka dolžna preverjati, ali so izpolnjeni, poleg vsebinskih, tudi finančni pogoji za dodelitev BPP. Treba je namreč gledati tudi namen dodeljevanja BPP, ki je v tem, da se osebi, upoštevajoč njen socialni in materialni položaj, zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva. Zato je prav, da se pogoje za dodelitev BPP preverja takrat, ko nastane konkretna situacija, ki terja dodelitev BPP, ne pa da se BPP dodeljuje "na zalogo".
Predpogoj za zavrženje tožnikove prošnje po 67. členu ZUP je, da bi toženka jasno in določno pozvala tožnika na odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Tega v obravnavani zadevi ni storila, saj ni določno navedla, s katerimi podatki iz drugega odstavka 32. člena ZBPP mora tožnik dopolniti svojo prošnjo.
Toženka je v izpodbijanem aktu pravilno opredelila, da obiskov upravičenca v priporu dne 1. 7. 2022, dne 6. 7. 2022 in dne 17. 7. 2022, skladno z uvodnim stavkom tar. št. 39 OT, ni moč šteti za samostojne storitve, ki bi jih bilo mogoče posebej priznati in obračunati, oziroma je strošek za te storitve vključen v strošek za opravo neposredno povezanih storitev, t.j. zagovor upravičenca in sestavo vlog.
Sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka tožnika v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP pozvati na odpravo pomanjkljivosti vloge z dne 27.12.2023 in sicer na način, da bi tožnika pozvalo, naj dostavi podpisano vlogo in mu v ta namen postaviti rok za odpravo pomanjkljivosti, česar pa ni storila.
Dejansko stanje, pomembno za odločitev glede morebitne utemeljenosti prošnje za BPP, je po oceni sodišča zaradi neuporabe 67. člena ZUP, kar predstavlja kršitev pravil postopka, ostalo nepopolno ugotovljeno, kar nujno vpliva na zakonitost odločitve tožene stranke. Posledično je utemeljena tožbena navedba, da v tem delu izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Določba drugega odstavka 7. člena OT (veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa; sedaj enako določa tretji odstavek te zakonske določbe) ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kot to pojasnjuje toženka, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča ta določba ni relevantna le v primerih, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ampak jo je utemeljeno razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se samostojno tudi dokazuje.
Vložitev in obravnava ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora predstavlja ločeno fazo postopka, ki poteka pred ustavnim sodiščem. Takšno stališče toženke je po presoji sodišča pravilno in skladno s 26. členom ZBPP, ki tudi v položaju, kot je obravnavani, ko predmet izpodbijanja ni končna sodna odločba v kazenskem postopku, pač pa samostojen sklep o podaljšanju pripora, omogoča BPP za (med drugim) različne vrste pravnih sredstev zoper takšen sklep.
Po presoji sodišča je na strani odvetnika tudi breme, da že ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, kar izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani Route planner.
Tožeča stranka je predlagala glede na dejstvo, da med strankama ni spornih dejstev, naj sodišče postopa v skladu s 316. členom ZPP, ki določa, da če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi.