Tožnica torej ne problematizira zgolj prestavitve pregleda, ampak uveljavlja več ločenih kršitev pacientovih pravic iz ZPacP, zato je stališče toženke nejasno. Toženka naj zato v ponovnem postopku natančno obrazloži, zakaj meni, da pričakovani izid zadeve za tožnico ni življenjskega pomena (glede na zatrjevane domnevne kršitve iz ZPacP) oziroma zakaj ta zadeva za njen osebni in socialno-ekonomski položaj ni pomembna. Zato izpodbijane odločbe v tej zvezi ni mogoče preizkusiti.
Dalje, kot razlog za zavrženje tožnikove prošnje organ v nadaljevanju navaja, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno, saj je sodišče z odločbo Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023 prosilcu dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji." Takšna obrazložitev pa ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa in ni v skladu z zahtevami 214. člena ZUP (v povezavi z 228. členom ZUP). V njej namreč ni navedeno, o kakšni prošnji za BPP v primerjavi s predmetno naj bi bila tožniku BPP dodeljena z odločbo, št. Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023; organ navaja le, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno". Po citirani določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa je pogoj za zavrženje zahteve, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.
Kazenski postopek, ki teče zoper tožnika, pred sodiščem prve stopnje še ni zaključen. Tožnik teh ugotovitev toženke ni prerekal, zato se štejejo za priznana in jih ni treba posebej dokazovati. Ob takem stanju stvari pa je toženka tudi pravilno zaključila, da ni izpolnjen objektivni pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP, v zvezi s pritožbo zoper končno odločitev v obravnavanem kazenskem postopku.