Odvetniška tarifa ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bika usklajena, vendar je bistveno, da je bila tožnica z odločbo z dne 20. 12. 2021 določena, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja v postopku zaradi varstva in vzgoje otroka, preživljanja ter stikov, kar je tudi storila in 28.3.2022 predložila napotnico, ter nadalje, da je bilo plačilo za storitve v tovrstnih zadevah v relevantni OT specialno urejeno, čeprav umeščene med postavke za pravdni postopek. Zato je pravilno uporabiti te postavke iz tar. št. 18/2,019 in 20 OT.
Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožnikova prošnja vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna. Izostanek obrazložitve okoliščin nastale situacije odškodninske tožbe ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka tako ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.
Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Tožnico je z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica ni predložila dokazov, da bi se lasninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo in tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti.
Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.
Tožnik si tudi v primeru, če bi s tožbo uspel, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Ne zgolj zato, ker pritožba zoper sklep I U 1245/2023 ni bila vložena, ampak tudi zato, ker je rok, v katerem bi bilo mogoče vložiti pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, iztekel.
Brezplačna pravna pomoč obsega stroške sodnega postopka, nastale po vložitvi zahteve (drugi odstavek 11. člena ZBPP). V pričujoči zadevi je to od 18. 1. 2024, kar je pred iztekom osem dnevnega roka za ugovor zoper sklep o novem izvršilnem sredstvu (tretji odstavek 9. člena ZIZ). Ta je bil izdan 11. 1. 2024; tožeča stranka je imela možnost pravočasno ugovarjati do vključno 19. 1. 2024 (15. člen ZIZ in drugi odstavek 111. člena ZPP).
Sodišče zaključuje, da je toženka s svojo odločitvijo, ko je izhajala iz predpostavke, da so podlaga za zvišanje vrednosti storitve po drugem odstavku 7. člena OT ''kazniva dejanja'' namesto da bi upoštevala, da so podlaga za zvišanje ''dejanja'' zmotno uporabila materialno pravo.
Ni nujno, da toženka vedno sledi predlogu prosilca glede obsega zaprošene BPP in lahko določi manjši obseg, vendar pa tega ne sme storiti brez razloga. Razlog, zaradi katerega toženka lahko določi ožji obseg, je ocena, da bo tudi z dodelitvijo BPP za vložitev navedenega predloga v nepravdnem postopku pričakovani rezultat dosežen. Po presoji sodišča po preučitvi zadeve in glede na okoliščine zadeve toženka ni upoštevala, da bi bil dosežen pričakovan rezultat tudi na drug način, ne le s potrditvijo s sporazuma in dogovora med staršema s strani sodišča.
Ker se za sporazumno ločitev vloži skupni predlog s strani obeh zakoncev in ker o stroških v tem postopku sodišče odloči po prostem preudarku, sodišče ocenjuje, da je toženka ravnala pravilno, ko je tožnici, ki je sicer edina od zakoncev zaprosila za dodelitev BPP, priznala plačilo polovice stroškov sestave predloga za sporazumno razvezo.
Ugotovitev tožene stranke, da se je rok za dopolnitev vloge iztekel 21. 1. 2024 je protispisna, saj hkrati organ sam v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bil poziv za dopolnitev vloge tožeči stranki vročen šele 26. 1. 2024. Datum vročitve v tožbi potrjuje tudi tožeča stranka. Rok za dopolnitev vloge pa se ne more izteči še pred samo vročitvijo poziva na dopolnitev vloge. Poleg tega je tožeča stranka k tožbi priložila dopolnitev vloge, iz katere izhaja, da je bila ta toženi stranki poslana 28. 1. 2024. Tožena stranka temu ne ugovarja, neprerekana dejstva pa se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana.
Določba desetega odstavka 10. člena ZUPJS določa tistega od staršev, pri katerem se otrok upošteva kot njegov družinski član v primeru ugotavljanja njegovega materialnega položaja za namen uveljavljanja pravic iz javnih sredstev (tudi v primeru uveljavljanja pravice do brezplačne pravne pomoči po ZBPP), kar pa ne pomeni, da se tistemu od staršev, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, oziroma pri katerem otrok ne živi, finančna skrb, ki jo ta namenja otroku, ne upošteva pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja, ko uveljavlja pravice iz javnih sredstev. Temu staršu se namreč po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev (v obravnavanem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči) ugotovljeni dohodek zmanjša za izplačane preživnine.
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna, če je višje sodišče kršitve sicer obravnavalo, vendar jih je kot neutemeljene zavrnilo. Toženka pa je navedeno določbo 420. člena ZKP razlagala ravno obratno, tj. da naj bi bila s tem, ko vložnik kršitev uveljavlja v pritožbi in jo drugostopenjsko sodišče zavrne, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključena, kar je napačno. Ker se je toženka pri zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP iz razloga po 24. členu ZBPP oprla izključno na napačno razlago petega odstavka 420. člena ZKP, pa je bil posledično tudi 24. člen ZBPP zmotno uporabljen.