Toženka bi morala pri izračunu nagrade za posamezne storitve, ki jih je tožnik opravil v okviru kazenskega postopka, izhajati iz tar. št. 10/4 OT, torej bi morala kot osnovo vzeti 1000 točk in ne 600 točk. Za zastopanje na naroku izven glavne obravnave z dne 7. 3. 2022 pa bi morala tožniku po četrti alineji tar. št. 9/1 OT priznati nagrado 200 točk in ne zgolj 160 točk, saj je tožnik zastopal upravičenca glede kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva, za katero se sme po zakonu izreči zapor od treh do petnajstih let, torej zapor nad deset let.
Zaradi napačnega izhodišča glede osnovne nagrade je posledično napačen tudi izračun priznane urnine. Za porabljeni čas, zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje (prvi odstavek 6. člena OT). Ker je toženka navedeno omejitev postavila pri 600 točkah (in ne pri 1000 točkah, kolikor bi znašala pravilno odmerjena nagrada za prvo tovrstno zastopanje), je priznana urnina za naroke z dne 25. 4. 2022, 9. 1. 2023, 6. 3. 2023 in 10. 5. 2023, v zvezi s katerimi je uporabila navedeno omejitev, prenizka.
Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP.
V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.
Glede na tožnikovo izjavo, da preživlja mladoletno hčerko, bi morala toženka ugotavljati okoliščine v zvezi s tem in v kolikor bi ugotovila, da tožnik za mladoletno hčerko plačuje preživnino, to upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika pri upravičenosti do BPP.
Za dodelitev BPP za vložitev pravnega sredstva (toliko bolj, ko gre za izredno pravno sredstvo) mora biti izkazano, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom in ga je zato razumno vložiti. To presojo toženka opravi na podlagi navedb prosilca v BPP postopku, kot tudi podatkov oz. listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP.
Toženka je prepričljivo obrazložila, zakaj po njeni presoji tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper kazenske sodbe. Ker je toženka utemeljeno zaključila, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej tega pravnega sredstva ni razumno vlagati, to narekuje zavrnitev prošnje za dodelitev BPP.
Upoštevaje, da se vrednost nepremičnin tožnice in njenega moža iz uradnih evidenc (podatki GURS in posplošena tržna vrednost nepremičnin) močno razlikujeta, sodišče pritrjuje tožnici, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja v predmetni zadevi. Tožena stranka je poleg navedenega po presoji sodišča povsem pavšalno zavrnila v postopku predložen Izvid ocenjevanja. Pri tem pa ni upoštevala, da je Izvid ocenjevanja pripravil sodni izvedenec za področje gradbeništva po predhodno opravljenem ogledu vseh nepremičnin.
Besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga tudi, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP zaradi verjetosti uspeha morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Toženka navaja, da tožnik v danem roku in niti do dne izdaje izpodbijanega sklepa (19. 11. 2025) prošnje ni dopolnil (niti ni zaprosil za podaljšanje roka), zato je toženka prošnjo zavrgla v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP in drugim odstavkom 67. člena ZUP. Pri tem pa ji sodišče ne more slediti. Kot je razvidno iz spisa Bpp 475/2025, ki ga je predložila sodišču, je toženka 19. 11. 2025 prejela tožnikovo vlogo - dopolnitev prošnje za BPP z datumom 14. 11. 2025, poslano priporočeno po pošti 17. 11. 2025. Slednje izhaja tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, to je dopolnitve prošnje in potrdila o oddaji priporočene poštne pošiljke dne 17. 11. 2025. To pa pomeni, da je tožnik pravočasno vložil dopolnitev prošnje (glej še drugi odstavek 68. člena ZUP) ter da razlogovanju, na katerega je toženka v izpodbijanem sklepu oprla zavrženje prošnje, ni mogoče slediti.
Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo prvega odstavka 48.člena ZBPP in je nesorazmerno posegla v pravico tožnice do izjave iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP, posledično je tudi nepravilno oziroma pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Odločitev o plačilu oziroma vrnitvi zneska v višini 238,92 EUR pomeni, da tudi nikakor ni mogoče govoriti o "brezplačni" pravni pomoči, s čimer se taka odločitev pokaže tudi v nasprotju s samim temeljnim namenom zakona o "brezplačni" pravni pomoči ob navezavi na načelo socialne države in na pravico do enakega dostopa do sodišča ne glede na premoženjski položaj stranke - še posebej, kadar taka odločitev neposredno prizadeva dva mladoletna otroka.
Temeljni namen ZBPP je namreč v tem, da imajo tudi osebe z (zelo) šibkim premoženjskim stanjem enake možnosti za dostop do učinkovitega sodnega varstva pravic kot tisti z (nad)povprečnim premoženjskim položajem.
Tožena stranka bi morala pravno opredeliti tožnikov zahtevek in njegove navedbe o dejstvih, na podlagi tožnikovih navedb pa razčistiti in ugotoviti, katero vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči želi dobiti tožnik z obravnavano prošnjo. To pomeni, da bi tožena stranka po tem, ko bi povzela tožnikove trditve, morala na podlagi tako povzetih trditev ugotoviti, ali tožnik želi dodelitev redne, izredne, izjemne ali nujne brezplačne pravne pomoči, ali jo želi za celoten postopek socialnega spora ali le za tisto procesno dejanje, ki je nujno potrebno, da se tožnik izogne posledicam. Šele ko bi po taki ustrezni analizi tožnikovih trditev ugotovila želeno vrsto brezplačne pravne pomoči in zahtevan obseg pomoči, bi lahko tožena stranka primerjala obravnavano prošnjo s predhodno vloženimi prošnjami, s katerimi je prav tako tožnik želel dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu. Le dejstvo, da tožnik z obravnavano prošnjo prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v istem socialnem sporu, še ne pomeni, da gre za isto upravno zadevo. Za opredelitev iste upravne zadeve morajo biti namreč izpolnjeni vsi pogoji, to je, da gre za upravno zadevo z isto stranko in z isto vsebino, kar je odvisno od zahtevka stranke.
V obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, ki bi ga lahko tožnik izpodbijal v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
Sklep, s katerim je zavrnjen rokovni predlog tožnika, nima verjetnih izgledov za uspeh in tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP.
Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka s sklepom zavrže. Tožnikova tožba ne bi izpolnjevala niti procesne predpostavke za začetek postopka, saj je tožnik v odgovoru na poziv sam navedel, da predhodnega postopka še ni začel oziroma bi ga začel le v primeru odobritve BPP.
Tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi omejen vsebinski preizkus zadeve, katerega pa v primeru vložitve odškodninske tožbe za nepremoženjsko škodo ne more opraviti, če tožnik tožbi ne predloži dokazov, s katerimi dokazuje nastanek take škode. Ker tožnik v zvezi z nepremoženjsko škodo ni razpolagal z listinsko dokumentacijo, niti ni navedel imen prič, ki bi jih predlagal v postopku, nima verjetnih izgledov za uspeh.
Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh.
Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 420. členom ZKP ni dopustna, ker tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh iz 24. člena ZBPP. Že iz tožbenih navedb tožnika je razvidno, da je bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega sodišča RS zavržena kot nedopustna, kar še pritrjuje pravilnosti odločitve tožene stranke.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina.
Glede na namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek, in ki ob enem ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek.
Toženka bi morala ugotoviti, ali so bile posamezne storitve, ki jih je tožnik navedel v stroškovniku, opravljene že v predkazenskem postopku, v zvezi z dvema kaznivima dejanjema, ali le v kazenskem postopku, v zvezi z enim kaznivim dejanjem. Če je tožnik priglašene storitve opravil že v predkazenskem postopku, bi morala toženka nagrado, ki jo je tožniku odmerila za te storitve, ustrezno povečati.
Izpodbijani sklep je bil izdan 6. 6. 2023, to je po začetku veljave nove ureditve, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve BPP, pripada celotni znesek, izračunan po OT in ne zmanjšan za polovico. S tem, ko toženka ni upoštevala v času odločanja veljavne spremembe petega odstavka 17. člena iz novele ZOdv-G, je nepravilno uporabila materialno pravo.
Ker je toženka svojo odločitev, da ni več izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, oprla izključno na tožnikov domnevni umik prošnje za BPP, ki ga tožnik v dopisu z dne 1. 9. 2025 (ob upoštevanju njegove celotne vsebine) ni podal, je odločitev o prenehanju BPP obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugih razlogov, ki bi narekovali odločitev o prenehanju odobrene BPP na podlagi 42. člena ZBPP, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.
Ker v izreku toženka ni razrešila postavljene izvajalke BPP (odvetniške družbe), iz obrazložitve pa po drugi strani izhaja, da je bilo treba razrešiti postavljeno izvajalko, je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Ker glede trenutka prenehanja upravičenosti do BPP obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka je v nasprotju s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife tožnikov strošek odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko določila glede na trajanje naroka in ne glede na trajanje potovanja od tožnikove pisarne do tožnika.
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv se plačilo odvetniku zmanjša za polovico le v delu, ki se nanaša na plačilo za odvetnikovo delo, torej v delu, ki je po OT definiran kot odvetniška storitev in ne izdelek.
Ker se tožnik na poziv ni odzval, je ostala prošnja tožnika za dodelitev BPP nepopolna, zaradi česar je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo kot nepopolno na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgla.