Vrednost nepremičnine ni takšna kot trdi toženka, v dokaz svojih navedb je tožnik predložil dve fotografiji in predlagal izvedbo drugih dokazov. Toženka, ki je izhajala iz zmotnega stališča, da so podatki uradnih evidenc dovolj za odločanje o prošnji za BPP in da bi moral tožnik ocenjeni vrednosti ugovarjati v postopku pred GURS - se do utemeljenosti vsega, kar je zatrjeval tožnik in predlaganih dokazov, niti ni opredelila. Dokaznih predlogov za vpogled v predložene fotografije objekta, ogled nepremičnine in imenovanje izvedenca gradbene stroke zmotno ni štela kot relevantnih, tega, zakaj ni zaslišala tožnika in njegove žene pa toženka niti ni pojasnila. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva.
Tožnik je pri tukajšnjemu sodišču vložil tožbo zoper sklep FURS, s katerim je bil spoznan za odgovornega za prekršek po drugi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1. V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZP-1 je sodno varstvo zoper odločbo o prekršku zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti in ne tukajšnjim sodiščem, zato vložitev pritožbe zoper sklep tukajšnjega sodišča o stvarni nepristojnosti nima verjetnega izgleda za uspeh in je zato izpodbijana odločba pravilna in zakonita.
Ne omejitev iz določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ne finančna nezmožnost za plačilo odvetnika sami po sebi ne moreta utemeljevati dodelitve BPP, če ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tj., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti pravno sredstvo.
Med strankama ni sporno, da je tožnica v relativnem obdobju prejemala plačo v povprečni višini 1.337,48 EUR neto mesečno, kar presega zakonsko določen cenzus za dodelitev BPP.
Tožnica neutemeljeno navaja, da toženka za odločitev ni imela pravne podlage. Odločba je bila namreč izdana na podlagi določbe 49. člena ZBPP, ki jasno določa, da mora tožnik še po enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, izpolnjevati pogoje za BPP (torej za dodelitev BPP), drugače mora prejeto BPP vrniti, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Ko organ za BPP odloča na podlagi 49. člena ZBPP ni relevantno, ali je upravičenec premoženje pridobil v postopku, za katerega mu je bila BPP dodeljena oz. ali je pravica pridobljena z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov.
Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.
Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna.
S tem, ko toženka tožniku ni priznala 25% povečanja, ob nespornem dejstvu, da je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, je kršila materialni predpis.
Tožnik je zahtevek na državno odvetništvo naslovil v septembru 2025, zato trimesečni rok od dneva začetka predhodnega postopka do dne izdaje izpodbijane odločbe (6. 10. 2025) v nobenem primeru ni mogel še poteči. Ker je bila izpodbijana odločba izdana pred potekom trimesečnega roka v vsakem možnem scenariju, procesna predpostavka za uvedbo pravdnega postopka proti Republiki Sloveniji, ki jo predpisuje ZDOdv, ni bila izpolnjena. Tožnikova prošnja je bila preuranjena in posledično ni izpolnjevala objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP
Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov, je odločilen čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki. Okoliščini, kdaj je odvetnik priglasil stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč in kdaj je opravil odvetniške storitve, za odmero stroškov nista relevantni. To pomeni, da bi morala toženka pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej po novi ureditvi, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve BPP, pripada celotni znesek, izračunan po OT, brez zmanjšanja za polovico.
Plačilo odvetniku je lahko bodisi plačilo za njegovo delo bodisi plačilo izdatkov, ki so bili potrebni za izvršitev dela. Porabljeni čas med zastopanjem na narokih je element odvetnikovega dela. Vrednost opravljenega dela, je po naravi stvari odvisna od zahtevnosti dela in njegovega trajanja. Zahtevnost posameznih odvetniških storitev je ovrednotena v posebnem delu OT, trajanje dela pa v prvem odstavku 6. člena OT. Čas, porabljen za zastopanje stranke, je eden od dveh elementov odvetnikovega dela, kar pomeni, da (je) za urnino veljal peti odstavek 17. člena ZOdv (v času izdaje te sodbe take določbe ZOdv nima). Da gre pri urnini za storitev in ne izdatek, je razvidno tudi iz umestitve 6. člena OT med določbo o času izvrševanja storitve in določbo o zvišanju vrednosti storitve. Na to kaže tudi dejstvo, da je urnina vrednotena v odvetniških točkah in ne v evrih, v katerih so vrednoteni izdatki. Zato je odločitev toženke, ki je porabljeni čas na naroku (urnino) opredelila kot storitev, pravilna.
Tožnik ne prereka določno ugotovitve tožene stranke, da ni pojasnil, zakaj bi lahko s predlogom za dopustitev revizije uspel glede na pogoje iz 367.a člena ZPP. Pravilna je tako presoja tožene stranke, da tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh.
BPP je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, tudi za pravni posvet pri odvetniku v zvezi s kazensko ovadbo dodelitev BPP ni mogoča.
Z OT je urejeno vrednotenje dela odvetnika v primeru, ko se z enim ravnanjem doseže dogovor v dveh ali več odprtih sodnih postopkih oziroma pravnih razmerjih med istimi strankami.
ZFPPIPP v tretjem odstavku 383.a člena določa, da za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, ni mogoče dodeliti BPP. Navedena določba se ne uporablja za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti. BPP je torej v zvezi s postopkom osebnega stečaja mogoče dodeliti le za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti.
Možnost vložitve predloga za začetek postopka osebnega stečaja na zapisnik pri sodišču je enakovredna pravnemu svetovanju in zastopanju po odvetniku, zato ZFPPIPP tudi lahko izključuje možnost dodelitve BPP za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, in to zakonsko določbo mora spoštovati tudi toženka pri odločanju o dodelitvi BPP.
Po tretjem odstavku 10. člena ZST-1 je plačila sodnih taks oproščena stranka za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Tožnik BPP v zadevi I U 2024/2024 ni bila dodeljena, zato tožnikova pritožba zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v zadevi I U 2024/2024, ki bi temeljila na sklicevanju na tretji odstavek 10. člena ZST-1, ne bi imela verjetnih izgledov za uspeh.
Ker toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala, da na nepremičnini parc. št. 88/8, k. o. ..., stoji stavba in njene vrednosti ni ugotavljala, je dejansko stanje v bistveni točki ostalo nepopolno ugotovljeno.