podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - formalni pogoj - razlogi za pripor - koluzijska nevarnost
Temelj koluzijske nevarnosti je upravičena bojazen, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. V obeh primerih se mora koluzijska nevarnost nanašati na kazniva dejanja, ki so že predmet dokazovanja in ne na kazniva dejanja, ki šele utegnejo biti odkrita in nato v istem ali novem kazenskem postopku dodatno oziroma posebej dokazovana.
URS člen 20, 20/2. ZKP člen 40, 40/3, 43, 205, 205/2.
podaljšanje pripora - trajanje pripora - zahteva za izločitev sodnika - prepoved zlorabe procesnih pravic
Ravnanj obrambe ni mogoče na splošno označiti za zavlačevalna, niti ni mogoče v številčnosti obrambnih ravnanj na splošno prepoznati prispevek obrambe k trajanju pripora. Hkrati tudi ocena, ali pripor traja (ne)razumno dolgo, ne sporoča, da nekatera od obrambnih prizadevanj niso prerasla v zlorabo procesnih pravic (in da se sodišča nanje niso dolžna odzvati; 15. člen ZKP). Presoja razumnosti trajanja pripora sporoča le, ali so se sodišča na obrambna procesna dejanja – zavlačevalna ali ne – odzvala s skrbnostjo, ki jo narekuje dejstvo, da je obdolženec v priporu.
Prepoved nadaljnjega dela sodnika, katerega izločitev se zahteva, ne pomeni neizogibno tudi zastoja kazenskega postopka. ZKP namreč dopušča, da procesna dejanja, s katerimi ni mogoče odlašati, opravi drug sodnik v skladu s prvim odstavkom 43. člena in tretjim odstavkom 40. člena ZKP.
Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave), kar sporoča, da Vrhovno sodišče pripora, ki na podlagi odločb drugih sodišč ne bo trajal tri mesece, ne sme podaljšati.
spor o pristojnosti - stroški postopka - ugoditev pritožbi
Podlago za takšno odločitev je imelo pritožbeno sodišče v določbi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki določa, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Gre za izjemo od pravila, ki je določeno v prvem odstavku tega člena, po katerem se v sodbi o prekršku odloči, kdo plača stroške in kolikšni so. V tem primeru sodišče v sodbi ali sklepu odloči le, kdo je stroške dolžan plačati, ne pa tudi o njihovi višini, ker za ugotovitev višine stroškov postopka ob izdaji sodbe ali sklepa nima dovolj podatkov. Torej kadar za odločitev o višini stroškov na dan seje senata ni dovolj podatkov, bo sodišče odločilo s sodbo oziroma sklepom le o stroškovnem bremenu, medtem ko bo o njegovem obsegu - višini stroškov dokončno odločilo s posebnim sklepom okrajno sodišče.
V določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je (tako kot prekrškovni postopek) kaznovalni postopek, je enaka procesna situacija izrecno urejena v določbi drugega in tretjega odstavka 93. člena ZKP. V navedeni določbi je predvideno, da če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. O pritožbi zoper takšen sklep odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP. To pomeni, da bi bilo v nasprotju z načelom stopnjevitosti sodnega odločanja, da bi o stroških, ki so nastali pred pritožbenim sodiščem, s posebnim sklepom odločil predsednik senata pritožbenega sodišča, o pritožbi zoper tak sklep pa bi odločal zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. Ker je tako, je jasno, da tudi v kazenskem postopku poseben sklep o višini stroškov postopka izda sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča prve stopnje, o pritožbi zoper tak sklep pa odloča zunajobravnavni senat okrožnega sodišča.
Okoliščina, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje storjeno na škodo Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani, ki sta v zadevi pristojni presojati dejansko stanje ter odločati o kazenski sankciji oziroma višini kazni in premoženjskopravnih zahtevkih, utemeljuje zaključek, da obstajajo okoliščine, ki bi utegnile okrniti objektivni videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred tema sodiščema.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - načelo ekonomičnosti - zloraba pravic - zavrženje predloga za delegacijo pristojnosti
Predlagatelj v predmetni zadevi iz v bistvenem enakih razlogov vlaga vsakokrat nov predlog za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje predlagatelja je nedopustno, očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka in po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja zlorabo pravice do sodnega varstva. V skladu s 15. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Večkratno odločanje o identičnih (že pravnomočno rešenih) procesnih vprašanjih je tako v nasprotju z omenjenim načelom ekonomičnosti postopka.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - pogoji za podaljšanje pripora - trajanje pripora
Pogoji za podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni. Prvič, pripor zoper obdolženca se v času odločanja o predlogu ne izvršuje. In drugič, obdolženec je bil na podlagi sklepov preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata v priporu manj kot tri mesece.
Ker se pripor ne izvršuje neprekinjeno, bo treba v nadaljevanju postopka upoštevati dejansko trajanje pripora na podlagi sklepov preiskovalnega sodnika in senata, ki v času preiskave skupaj ne sme preseči treh mesecev.
Razumnost trajanja (in podaljšanja) pripora Vrhovno sodišče presoja celovito, ob upoštevanju dejavnikov, ki so se oblikovali v (ustavno)sodni presoji.
Obdolženčevo prikrajšanje zaradi pripora je treba vrednotiti v luči prizadevanj za varstvo kazenskopravnih dobrin, ki naj bi jih obdolženec oškodoval, prizadevanj za varstvo oškodovankinega položaja v preiskavi in kasnejšem postopku ter varstva obdolženčevega lastnega položaja in s tem poštenosti postopka.
Gre za specifično zadevo, v kateri je bil obtoženec (nepravnomočno) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 160. člena KZ-1. Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime že sama po sebi praviloma veljajo za zahtevnejša. To velja še zlasti v primeru, kadar mora sodišče tehtati med kolizijo različnih ustavnih pravic, na primer časti oškodovanca na eni in svobode izražanja obtoženca na drugi strani.
Za sodnike, ki se ukvarjajo z drugimi pravnimi področji (za katere na načelni ravni sicer ni ovire, da bi sodili v kazenskih postopkih), bi obravnavanje in sojenje v tako zapleteni in specifični zadevi, ki med drugim zahteva dobro poznavanje sodne prakse najvišjih sodišč (Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije) terjalo nesorazmerno pripravo.
Eurojust - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah
Prvostopenjsko sodišče ima možnost, da se zaradi pospešitve pridobivanja podatkov v okviru pravosodnega sodelovanja obrne na Evropsko pravosodno mrežo ali na slovensko predstavništvo pri Eurojustu, kot to določata 91. in 94. člen Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066808
ZKP člen 35, 35/1. KZ-1 člen 173, 173/3.
prenos krajevne pristojnosti - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let
Kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki naj bi ga obtoženec storil zoper svojo vnukinjo, predstavlja posebej občutljivo kazensko zadevo, ki zajema specifično kazenskopravno materijo in zato zahteva posebej izkušen pristop sodnika, ki dela na kazenskem področju. Poleg tega je obsojenec v hišnem priporu, kar terja takojšnje postopanje in dobro poznavanje kazenske procesne in materialne zakonodaje. Vse to so okoliščine, ki upravičujejo prenos krajevne pristojnosti.
Zatrjevane nepravilnosti in kršitve zakona bodo lahko predmet presoje v okviru morebitnih postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, njihovo uveljavljanje še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja pa ne more utemeljiti želene delegacije pristojnosti.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - videz nepristranskosti sodišča - običajni kolegialni odnosi
Vrhovno sodišče vztraja pri načelnem stališču, da videz nepristranskosti sojenja ni okrnjen zgolj zaradi obstoja sorodstvene povezave v tretjem kolenu stranske vrste med stranko in enim od sodnikov sodišča, ki ni sodeči sodnik. Prav tako po ustaljeni sodni praksi videza nepristranskosti sojenja sami po sebi ne krnijo kolegialni odnosi ali profesionalno sodelovanje med sodniki določenega sodišča. Odločilen razlikovalni element v predmetni zadevi pa predstavlja na novo izpostavljena okoliščina, da obtoženi v svojem lokalnem okolju in tudi širše predstavlja znano osebo iz gospodarskega življenja.
Ob ponovni presoji tako Vrhovno sodišče zaključuje, da vse v predlogu izpostavljene okoliščine kot celota, še zlasti pa odmevnost predmetne zadeve v regionalnem okolju, v konkretnem primeru predstavljajo tehtne razloge za prenos pristojnosti v smislu okoliščin, ki bi v očeh javnosti lahko vzbudile dvom v nepristranskost sojenja.
ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 35, 35/1, 38, 38/2, 435, 435/2. KZ-1 člen 19, 19/1.
spor o krajevni pristojnosti - prenos krajevne pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja
Obdolžencema se ne očita storitev kaznivih dejanj na območju sodišča, kjer naj bi prišlo le do dogovora za njihovo storitev.
Kazenski postopek praviloma prične teči z izdajo sklepa o preiskavi, oprava posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pa takšnega vpliva na začetek teka kazenskega postopka nima in prične postopek teči šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu.
Ker pred nobenim od stvarno in krajevno pristojnih sodišč kazenski postopek še ni bil začet niti ni bila predlagana njegova uvedba, pristojnega sodišča ni mogoče določiti ob uporabi tretjega odstavka 26. člena ZKP.
V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZKP lahko sodišče, ko odloča o sporu o pristojnosti, hkrati po uradni dolžnosti odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP.
ZP-1 člen 60, 60/2, 77, 77/1, 82, 82/3, 83, 83/1. KZ-1 člen 19.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - kraj storitve prekrška - samostojni podjetnik - sedež samostojnega podjetnika
Prekršek naj bi bil izvršen z opustitvijo dolžnega nadzorstva, za katero je treba po naravi stvari šteti, da je bilo izvršeno na sedežu pravne osebe oziroma sedežu samostojnega podjetnika, razen če je očitno, da je bilo dejanje izvršeno drugje.
prenos krajevne pristojnosti - fakultativni prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti - običajni kolegialni odnosi - poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča
Uveljavljeno stališče je, da običajni kolegialni odnosi med člani pravniškega poklica in znanstva med sodniki, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, ne pomenijo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Vendar pa je pri tem presoja vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera: Vrhovno sodišče mora oceniti naravo osebnih povezav med sodniki in na tej podlagi ugotoviti, ali so dvomi v nepristranskost sojenja objektivno upravičeni.
Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.
Institut prenosa krajevne pristojnosti predstavlja izjemo od splošnih pravil za določanje krajevne pristojnosti sodišča, pri čemer razlogi iz prvega odstavka 34. člena ZKP onemogočajo delo celotnega sodišča, medtem ko ga razlogi iz prvega odstavka 35. člena ZKP v znatni meri otežujejo. Posledično je prenos krajevne pristojnosti v prvem primeru obligatoren in v drugem primeru fakultativen.
prenos krajevne pristojnosti - zavrženje predloga - zloraba pravice - zavlačevanje postopka
Za zlorabo pravice gre, ko nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Abstraktno upravičenje je namreč dodeljeno zato, da subjekt v njegovem okviru zadovoljuje tiste interese, ki so in kolikor so v skladu s funkcijo prava v konkretni družbi. Tega ne dodeljuje za zadovoljevanje kakršnihkoli interesov, pač pa gre varstvo zgolj tistim interesom, ki so ovrednoteni kot pravno relevantni. Ravnanja udeležencev postopka, ki pomenijo zlorabo pravic, mora sodišče skladno s 15. členom ZKP onemogočati in si tudi na ta način prizadevati, da postopek teče brez zavlačevanja.
Na podlagi vsebine obravnavanega predloga, upoštevajoč tudi dosedanji tek postopka izvršitve zaporne kazni obsojencu, gre utemeljeno sklepati, da obsojenec z vlogo ne zasleduje namena instituta prenosa krajevne pristojnosti, temveč je ta usmerjena zgolj v zavlačevanje postopka izvršitve zaporne kazni.