KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VSL00041706
ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/7. ZPP člen 212. Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (1993) člen 5, 5/1, 5/1-1, 5/1-2, 5/1-3, 5/1-4, 5/1-9.
Ker se je toženka glede parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771 sklicevala na arondacijsko odločbo, trdila, da je plačala odškodnino in da je znesek presegal 30 % vrednosti parcel, obenem pa predlagala še izvedenca cenilca, ki bi to slednje preveril, je prvostopno sodišče napačno ocenilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu.
Z ozirom na časovno oddaljenost dogodkov (58 let) je pretiran očitek prvostopnega sodišča, da je imela toženka ob pomanjkanju listinske dokumentacije možnost plačila dokazovati tudi s pričami. Ravno tako pomeni prestrogo tolmačenje trditvenega bremena zahteva, da bi toženka morala pojasniti, kolikšna je bila vrednost vsake posamezne nepremičnine. Toženka utemeljeno navaja, da ne razpolaga s podatki o vrednosti parcel v času podržavljenja oziroma da ji ne morejo biti znani. Ravno zaradi tega je tudi predlagala izvedenca cenilca. V tem smislu gre delno sicer za informativni dokaz, a okoliščine konkretnega primera narekujejo njegovo dopustnost; zahteva po dodatnem substancirajnu bi bila do toženke pretirana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00039924
ZPP člen 18, 18/3, 29. ZMZPP člen 1, 4, 6. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 8, 9, 17, 19, 24, 26.
spor z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - oblikovanje izreka - narava spora - vrsta spora - dogovor o pristojnosti - sprememba prebivališča - bivanje v tujini - uporaba določb uredbe - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - mednarodna pristojnost - splošna pristojnost - izbirna pristojnost - tiha privolitev - izključna pristojnost
Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).
Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodiščem v Sloveniji, ki je članica EU.
Ker tihi dogovor o pristojnosti temelji na namerni odločitvi strank spora o tej pristojnosti, za odsotno toženko, ki za postopek ne ve, ni mogoče šteti, da je vanjo privolila.
Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v pristojnost slovenskega sodišča ni privolila in je zato njen ugovor, dan v odgovoru na tožbo, pravočasen, je, čeprav iz drugačnih razlogov, pravilen.
Od pravilnosti presoje, da gre v konkretnem primeru za potrošniški spor v smislu 1. točke 17. člena Uredbe, je odvisna tudi pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je dogovor o pristojnosti, ki sta ga pravdni stranki sklenili pred začetkom spora, ob upoštevanju 19. člena Uredbe, neveljaven.
Ker v konkretnem primeru ni podana ne izključna pristojnost ne pristojnost na podlagi tihe privolitve, prav tako pa ne gre za potrošniški spor, je moralo pritožbeno sodišče presoditi, ali je pristojnost sodišča RS morda veljavno dogovorjena. Odgovor je pritrdilen.
Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 2. ZFPPIPP člen 103, 103/4, 233, 233/7.
predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - nagrada upravitelja - stečajni upravitelj kot zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost (DDV) - nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila
Pri določitvi zneska, ki se v skladu z določbo sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 383. člena ZFPPIPP nakaže iz proračuna sodišča v dobro fiduciarnega računa stečajnega upravitelja, je glede na to, da je ta zavezanec za DDV, treba upoštevati DDV in v Pravilniku določeno nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila povečati za DDV.
pravica delničarja do informiranosti - razveljavitev sklepa skupščine - subjektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe
Med pravdnimi strankami je že tekel nepravdni postopek, v katerem je bilo pravnomočno naloženo toženi stranki (oziroma njenemu poslovodstvu), da mora tožnikom dati podatke glede na vprašanja, ki so jih postavili ob obravnavi tretje točke dnevnega reda 26. skupščine toženke. Glede na subjektivne meje pravnomočnosti se je torej sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sklep iz nepravdnega postopka. Po določbi 305. člena ZGD-1, na kateri temelji ta sklep, ugoditev predlogu namreč pomeni, da so bili odgovori na ta vprašanja potrebni za obravnavo tretje točke dnevnega reda in da jih tožniki na skupščini niso prejeli. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bila v zvezi s sprejetjem sklepov pri tretji točki dnevnega reda kršena pravica tožnikov do obveščenosti. Kakšno dodatno razlogovanje glede na vezanost strank na pravnomočne sodne odločbe ni bilo potrebno.
Zlorabo pravic v smislu 11. člena ZPP predstavlja pravni standard, kateremu mora sodišče glede na konkreten primer in glede na konkretne družbene razmere določiti njegovo vsebino. V primeru ko sodišče ugotovi okoliščine, na podlagi katerih oceni, da stranka zlorablja procesno pravico, s sklepom izreče denarno kazen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00041080
ZPP člen 8, 184, 184/3, 204, 204/1, 287, 287/2. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191, 239, 239/1, 631.
gradbena pogodba - neposredno plačilo naročnika podizvajalcu - neupravičena obogatitev - odpadla pravna podlaga - pridržek pravice zahtevati vračilo - odškodninska terjatev - protipravnost - volenti non fit iniuria - vzročna zveza - dokazna ocena - prosta presoja dokazov - posredni dokaz - zavrnitev dokaznega predloga - protispisnost - obvestilo o pravdi - oblika obvestila - intervencijski učinek - sprememba tožbe - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - neposlovna terjatev - verodostojna listina kot dokaz
Tožeča stranka je že vse od dopolnitve tožbe dalje zatrjevala, da vtoževano terjatev zahteva na neposlovni (odškodninski oziroma obogatitveni) podlagi in trditev v zvezi s tem ni nikoli spreminjala. Res je sicer, da je tožeča stranka za to terjatev izdala račun št. 034 in nato na njegovi podlagi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar ni pravilno – račun lahko predstavlja verodostojno listino le, če je izdan na podlagi pogodbe in v skladu s pogodbo, ne pa tudi za neposlovne terjatve. Vendar okoliščina, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki za neposlovno terjatev ni verodostojna, v konkretnem primeru ni bistvena. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. V tem oziru pa ima listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, le še dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe.
Gradbena pogodba je predstavljala veljavno pravno podlago, da je tožeča stranka dela, ki jih je podizvajalec A. A. s. p. zaračunal z računom št. 01, plačala toženi stranki. Vendar je to veljalo le do trenutka, ko je podizvajalec A. A. s. p. na tožečo stranko naperil neposredni zahtevek za plačilo tega računa na podlagi izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ. Od takrat dalje je Gradbena pogodba kot podlaga za plačilo te obveznosti neposredno toženi stranki odpadla in je tožeča stranka ni več mogla veljavno izpolniti toženi stranki.
Ker je podizvajalec zoper tožečo stranko takrat že naperil zahtevek po 631. členu OZ in je s tem prišlo do zakonite cesije (ter ob upoštevanju takrat veljavnega ZJN-2 in Uredbe, da so neposredna plačila podizvajalcem obvezna), je bila tožeča stranka direktno plačilo dolžna izvesti podizvajalcu. Kljub temu in navkljub dejstvu, da je tožeča ves čas zatrjevala, da so bili razlogi tožene stranke za zavrnitev računa podizvajalca št. 01 pavšalni in očitno neutemeljeni, je tožena stranka ta račun (prostovoljno) plačala toženi stranki. S takšnim ravnanjem pa je tožeča stranka sama privolila v nastanek zatrjevane škode. Gre za t. i. načelo „volenti non fit iniuria“, katerega posledica je, da izključi eventualno nedopustnost toženkinega škodnega ravnanja in s tem nastop njene odškodninske odgovornosti.
Obvestilo o pravdi ima učinke tudi tedaj, kadar se ne opravi prek sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRŽAVNO TOŽILSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00039999
URS člen 26, 34. ZPP člen 70, 70-6. ZDOdv člen 8. ZDPra člen 16, 16/1. OZ člen 148.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost države - odgovornost države zaradi nezakonitega ravnanja državnega organa - nedopustno ravnanje države - državno tožilstvo - opustitev dolžnega ravnanja - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - vzročna zveza - malomarno ravnanje - kazenski pregon - rok za vložitev predloga za kazenski pregon - zastaranje kazenskega pregona - subsidiarna odgovornost - zakonodajna protipravnost - vrnitev posojila - izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - odločitev o pravdnih stroških - stroški zastopanja državnega pravobranilstva - neenako obravnavanje - ocena skladnosti zakona z Ustavo RS
Pri presoji predpostavk odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja (opustitve ali aktivnega ravnanja) državnega organa je treba upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Protipravnost pri vodenju tožilskih (in sodnih) postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti je skladno s sodno prakso podana le v primeru kvalificirane stopnje napačnosti. Da bi bila podana odškodninska odgovornost države zaradi napačnega ravnanja državnega tožilstva pri obravnavi kazenske ovadbe, ki jo je podal tožnik, bi moral tožnik dokazati, da je šlo za nerazumen odstop od jasnih določb materialnega prava ali od uveljavljene sodne prakse, ali za napačno uporabo povsem jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno prakso. Zgolj malomarno ravnanje tožilstva ne zadošča.
ZIZ člen 272, 272/1. SPZ člen 43, 43/2, 95, 95/8. ZLPPTR člen 29, 29/2, 29/4.
zavarovanje nedenarne terjatve - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - Triglavski narodni park - soglasje vlade
Najkasneje od prejema izbrisne tožbe dalje tožeča stranka ni bila več v opravičljivi zmoti glede dobroverne lastniške posesti na spornih nepremičninah. Nenazadnje pa trenutek, ko dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren, določa že osmi odstavek 95. člena SPZ in ga veže na trenutek, ko je posestniku vročena tožba (v obravnavnem primeru torej izbrisna tožba), lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša tudi s stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da bi vezanost (ne)dobrovernosti lastniškega posestnika na pravnomočnost izbrisne tožbe in ne na samo vročitev tožbe posestniku, le-temu omogočilo, da z zavlačevanjem postopka po izbrisni tožbi doseže iztek zakonskega roka za priposestvovanje.
Domnevna škoda tožnice se kaže v preprečitvi povečanja premoženja. Ta škoda praviloma ne nastane ob škodnem dogodku, ampak je odločilen čas odmere odškodnine, saj je treba upoštevati dogodke, ki vplivajo na možnost realizacije oškodovančeve izgubljene perspektive (prejema denarnih sredstev v poplačilo pogodbene kazni). Načelo popolne odškodnine terja, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Presoja sodišča zato temelji na predvidevanjih, izhajajočih iz običajnega teka stvari. Zato mora sodišče presojati tudi, kakšne so realne možnosti tožnice za izterjavo denarnega zneska.
ZFPPIPP člen 23, 23/2, 46, 60, 60/1, 60/1-1, 60/2, 60/2-1, 60/2-2, 256, 256/1. OZ člen 381.
postopek osebnega stečaja - razdelitev stečajne mase - obrestovanje prijavljene terjatve po začetku stečajnega postopka - obrestovanje terjatve - procesne obresti - jezikovna razlaga zakonskega besedila - enako obravnavanje upnikov
Namen pravnega pravila iz prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP je v tem, da se z začetkom stečajnega postopka prijavljene zapadle terjatve obrestujejo po enaki, predpisani obrestni meri, če upnik uveljavlja tudi obresti. Ni pa namen cit. določbe, da v stečajnem postopku derogira 381. člen OZ.
Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka za isto terjatev, dajatvenega in hipotekarnega. Gre za kombinacijo zahtevkov, ki jo je povsem običajno in razumno pričakovati v primerih, ko upnik hipotekarno tožbo uveljavlja zoper zastavitelja, ki je hkrati tudi dolžnik zavarovane terjatve (osebni dolžnik).
V načelu bi pogodba kljub nepravočasni izpolnitvi (odložnega pogoja) lahko začela učinkovati kasneje. Če rok za izpolnitev ni bistvena predpostavka odložnega pogoja in če nasprotna stranka zamujeno izpolnitev sprejme, ni razloga, da bi takšni pogodbi odrekli veljavnost.
Nična pogodba (ali njen nični del) ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pripoznavi (ničnega) dolga s strani tožeče stranke podelilo pravni učinek.
Dolžnikov položaj se zaradi cesije ne sme poslabšati, zato lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi vse tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. To nikakor ne pomeni zahteve, da bi moral dolžnik ugovore proti odstopniku tudi dejansko uveljaviti pred obvestilom o odstopu.
V skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 pravna oseba, kar je dolžnik kot d.o.o., ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44 eurov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00039762
ZPP člen 13, 206.
posebno in skupno premoženje - ugotovitev premoženja občine - zaščitena kmetija - utemeljenost tožbenega zahtevka - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - sojenje brez nepotrebnega odlašanja
Pravilna in zakonita je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je prekinilo postopek. Utemeljenost tožničinega zahtevka, da se je toženec dolžan izseliti in stanovanjske hiše, je odvisna tudi od vprašanja, ali je ta hiša skupno premoženje pravdnih strank. Gre torej za predhodno vprašanje, o katerem pa že teče že prej začeta pravda; ta niti ne več v začetni fazi, pač pa nesporno v fazi poskusa mirne rešitve zadeve (v mediaciji). Pritožnica sicer trdi, da bo tista pravda (o predhodnem vprašanju) dolgotrajnejša, ker se v njej obravnava še drugo premoženje. Vendar pa časovno ni mogoče natančneje oceniti ne poteka tiste pravde ne te predmetne za primer, da bi sodišče v njej samo reševalo predhodno vprašanje. Te primerjave niti pritožnica ne ponudi.
Četrti odstavek 11. člena ZST-1 določa, da pravna oseba ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44 eurov, če pa je taksa višja od 44 eurov, mora plačati najmanj 44 eurov takse, plačila preostalega dela takse pa je lahko oproščena. Slednja določba ne prepoveduje, da pravna oseba ne bi mogla izkoristiti obročnega plačila sodne takse do 44,00 EUR. Zato je v skladu z materialnim pravom dopustno pravni osebi odložiti ali omogočiti obročno plačilo sodne takse do 44,00 EUR.
Tožena stranka z zahtevo po tožniški varščini ne more uspeti, ker ZPP izrecno v 152. členu ZPP določa, da vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Primer, ko je določitev tožniške varščine dopustna, pa ureja le ZMZPP v 90. členu, če so izpolnjene v njem opredeljene predpostavke, in sicer, da gre za tožnika, ki je tuj državljan ali osebe brez državljanstva in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ob dodatno določenih izjemah v prvem odstavku 91. člena. Gre torej za varstvo toženca, če bi se morebitna stroškovna odločba njemu v prid morala izvršiti v tujini, ker bi tak postopek terjal tako priznanje domače odločbe v tujini, kot tudi z izterjavo v tujini povezane dodatne stroške. Morebitna insolventnost tožnika v obravnavanem primeru torej ni primerljiva z okoliščinami iz ZMZPP (obe pravdni stranki sta v obravnavnem primeru domači pravni osebi, morebitna izterjava pravdnih stroškov se bo opravila pred domačim sodiščem). Zato pri predlagani določitvi tožniške varščine prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za smiselno uporabo določb ZMZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00040129
OZ člen 5, 7. ZIZ člen 272.
zavarovanje z začasno odredbo - zavarovanje nedenarne terjatve - avans - garancija v zavarovanje vračila avansa - prepoved unovčitve garancije - neodvisna bančna garancija - temeljni posel - zloraba bančne garancije - neupravičen poziv na plačilo ("unfair calling") - neizpolnitev pogodbe - kršitev obveznosti - izjeme od obveznosti plačila - odločanje o začasni odredbi - dokazni standard - velika verjetnost - vrednost izvršenih del - naročnikov odstop od pogodbe - splošni pogoji FIDIC - vračilo avansa - potrdilo o plačilu - obstoj terjatve - težko nadomestljiva škoda
Neodvisna bančna garancija je sredstvo za zavarovanje terjatev, ki naj prejemnika garancije (upravičenca) učinkovito varuje pred rizikom neizpolnitve, nepravočasne ali drugače nepravilne izpolnitve dolžnika iz temeljnega posla. Prav ta, neodvisna narava bančne garancije pa prejemniku garancije omogoča, da prejme plačilo iz bančne garancije tudi če temeljni posel ni bil kršen. Če je očitno, da temeljni posel ni bil kršen oziroma da ni bila kršena obveznost, zavarovana z neodvisno bančno garancijo, upravičenec iz bančne garancije pa vseeno unovčuje bančno garancijo, gre za neupravičen poziv za plačilo (tj. „unfair calling“).
Kot izhaja iz bančne garancije je bila ta izdana v zavarovanje obveznosti vračila predujma v primeru, če upnik svojih obveznosti ne bi opravljal v skladu s Podizvajalsko pogodbo. Garancija je bila torej izdana za zavarovanje obveznosti vračila predujma v primeru upnikove neizpolnitve, nepravočasne ali drugače nepravilne izpolnitve obveznosti po Podizvajalski pogodbi, česar pa dolžnik upniku niti ni očital. Kršitve upnikovih obveznosti po Podizvajalski pogodbi ne more predstavljati dejstvo, da upnik dolžniku predplačila ne vrne, če take obveznosti nima.
Po določbah Splošnih pogojev FIDIC, pred ugotovitvijo inženirja o vrednosti izvedenih del in izdajo potrdila o plačilu, naročnik oziroma glavni izvajalec del nima podlage za uveljavljanje terjatve do podizvajalca na vračilo predplačila. Dolžnik, ki se sklicuje na to, da obračuna višine upnikovega plačila še ni mogoče narediti (saj je to naloga inženirja), hkrati pa zahteva vračilo celotnega predplačila (torej kot da upniku ne gre nič, razen za stroške projektiranja), kljub temu da je upnik delo brez kršitev opravljal še več kot 3 mesece, zato ravna očitno nepošteno.
ZPP člen 105, 108, 108/5.. ZDSS-1 člen 19, 66, 73.
zavrženje vloge
Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da vložnik v postavljenem 15-dnevnem roku ni popravil ali dopolnil vloge, da bi bila primerna za obravnavanje.
ZSV člen 100, 100/1.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 18.
institucionalno varstvo - dedni sporazum
Kot to poudarja Vrhovno sodišče, so zavezanci, ki imajo z upravičencem sklenjen odplačni pravni posel (oziroma tudi v primeru, ko je bil sprejet dedni sporazum), dolžni prispevati pred ostalimi zavezanci. Prispevki ostalih zavezancev se namreč določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost šele po tem, ko prispevek zavezanca na podlagi pravnega posla (oziroma dednega sporazuma) ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen. Pri tem je potrebno zavezancu tudi omogočiti sodelovanje v postopku, saj mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP), kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 10/2020 z dne 30. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je tako CSD utemeljeno naložilo, da upoštevajoč dedni sporazum po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, koliko bi znašal prispevek za oskrbo na domu, kot je bil določen v dednem sporazumu. Šele po tako opravljenem postopku bo sprejel odločitev, kolikšen znesek predstavlja obveznost C.C. iz dednega sporazuma, in koliko znaša obveznost zavezancev, upoštevajoč posameznikovo plačilno sposobnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00039794
ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2-14, 452, 454, 454/1, 454/2.
spor majhne vrednosti - izdaja odločbe brez naroka - sporno dejansko stanje - prometna nesreča motornih vozil - zapustitev kraja prometne nesreče - izvajanje listinskih dokazov - sporna dejstva - dokazna ocena - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja
Do ugovorne navedbe toženca, da ni zaznal, da bi prišlo do kakršnegakoli trka oziroma udarca in da zato ni šlo za pobeg s kraja nesreče, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne opredeli. Povzame le tožbene trditve, da toženec ni nudil osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju. Ker je tožnik tem trditvam nasprotoval že v ugovoru, sodišče prve stopnje ni smelo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti, da jih priznava. Šlo je za sporno dejstvo, ki terja opredelitev in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi ni. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.