Nobena od ugotovljenih okoliščin ne kaže na nepredvidljiv in izjemen dogodek, zaradi katerega tožnica ne bi mogla končati študija v roku, pri čemer je ključno dejstvo, da je prvi osnutek diplomske naloge oddala šele 16. 8. 2018. Zato ni mogla pričakovati, da bo diplomirala do konca septembra 2018.
Sodišče druge stopnje je brez opravljene pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 347. člena ZPP, 358. členom ZPP, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti.
Sodišče ne sme odločiti o trajanju delovnega razmerja delavca brez časovnih omejitev, če se je delavec že pred datumom odločanja sodišča prve stopnje zaposlil pri drugem delodajalcu, toženka pa je ugovarjala tudi zahtevku za reintegracijo in predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (podrejen zahtevek s tem v zvezi pa je podal že tožnik sam). Ugotovitvena sodba se namreč lahko nanaša le na obstoj ali neobstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave, saj je le takšna odločitev v skladu s splošnim pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti. Odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki še traja, je tudi sicer v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da v tem sporu še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema tudi možnosti ugotavljanja nezakonitosti odpovedi. V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi je bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne. Učinkovanje se nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve. Če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Le izrek o tem (torej izrek o ugotovitvi razmerja) je predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita.
V primeru izrabe letnega dopusta je delavec, ki dela krajši delovni čas, odsoten z dela štiri ure, saj je taka njegova delovna obveznost in se druge štiri ure ne štejejo za delovno obveznost. Zato ima v času letnega dopusta pravico do nadomestila plače za štiri ure dela. Enako velja tudi za nadomestilo, do katerega je delavec upravičen na podlagi 164. člena ZDR-1, torej če dopusta ne izrabi, ker mu je prenehalo delovno razmerje.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko delodajalec, ki se je z delavcem v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za takšno višino letnega dopusta in dodatka za delovno dobo, kot ju določa podjetniška kolektivna pogodba, ti dve pravici zniža, ko podjetniška kolektivna pogodba preneha veljati.
Zakonska ureditev podeljuje pooblastilo in odgovornost delodajalca predstojniku organa, ki je ključen člen odločanja. Čeprav sta priprava odločitve in predhodni postopek odpovedi z zbiranjem informacij, še posebej v večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, smiselno porazdeljena in izvedena s strani posameznih podrejenih služb, pa je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, še vedno v sferi formalnega (zakonitega) zastopnika delodajalca. Ni torej samoumevno, da bo slednji vedno sledil predlogu služb, ki so vodile postopek odpovedi. Trenutek ugotovitve odpovednega razloga je bil zato pravilno vezan na seznanitev s strani v. d. generalnega direktorja policije in ne že na morebitno predhodno seznanitev s kršitvijo s strani službe, ki je pripravljala odpoved, niti na trenutek, ko bi morala biti po notranjih pravilih o kršitvi seznanjena služba generalnega direktorja policije.
Morebitna kršitev pravice do sojenja do brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), ni razlog, ki bi utemeljeval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP. Za morebitno kršitev pravice sojenja brez nepotrebnega odlašanja ima stranka namreč na voljo druga pravna sredstva, predvidena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker torej razlog za prenos pristojnosti ni podan oziroma predlog ni utemeljen, ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.