Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.
Dejstvo, da se izrek sodne odločbe glasi le na izplačilo plače, še ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v celoti plačan neposredno upniku - delavcu. Po prvem odstavku 280. člena OZ je treba obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ko gre za obveznost plačila plače, ki je po zakonu obdavčena, je takšno treba obveznost izpolniti tako, da se pripadajoče davke in prispevke v imenu in za račun upnika nakaže osebi, ki jo določa zakon, ostanek pa neposredno upniku.
V izrekih sodb delovnih sodišč po sedanji sodni praksi ni določena obveznost plačila davkov in prispevkov, saj bi bila taka odločitev v delovnem sporu preuranjena. Obveznost plačila davkov in prispevkov namreč nastane šele, ko dolžnik - delodajalec v korist upnika dejansko opravi plačilo. Zneski, navedeni v izvršilnih naslovih, so tako bruto zneski, s čimer je o terjatvi odločeno le po temelju. Konkretizacija višine terjatve, to je neto zneska, ki ga bo upnik dejansko prejel na svoj račun, pa je stvar izvršilnega postopka, ob upoštevanju vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov. Prav zato, ker se v izvršbi le dokončno konkretizira višina terjatve, o kateri je bilo (po temelju) odločeno v izvršilnem naslovu, ne gre za kršitev načela formalne legalitete oziroma nedopusten poseg v izvršilni naslov. Razlaga izreka izvršilnega naslova v izvršilnem postopku ni nedopustna, s tem v izvršilno sodišče še ne preseže svojih pooblastil.
Glede na pojasnjeno sta tako po presoji višjega sodišča za odločitev o pritožbi ključna dva poudarka. Prvi je, da v izvršilnem naslovu določeni bruto znesek prejemka še ne pomeni, da je pravilna izpolnitev dolžnikovo nakazilo celotnega bruto zneska neposredno na upnikov račun. Drugo, kar je bistveno, pa je, da je določitev končnega, konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, v domeni izvršilnega postopka, kar ni v neskladju s formalno legaliteto.
Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, saj je, kot je predlagal upnik, dovolilo izvršbo za celoten prisojeni bruto znesek plače po izvršilnem naslovu, čeprav bi bilo v nasprotju s kogentnimi davčnopravnimi predpisi, če bi upnik celoten bruto znesek plače prejel na svoj račun. Povedano še drugače, dolžnik je davke in prispevke od bruto prisojene plače dolžan odvesti ter plačati na druge ustrezne račune in ne upniku, upoštevaje izpodbijani sklep o izvršbi pa bi moral dolžnikov dolžnik iz dolžnikovega denarnega dobroimetja upniku prenakazati celoten bruto znesek. Upnik bi torej na ta način sam neposredno prejel več, kot bi glede na kogentno davčnopravno zakonodajo smel.
Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.
Utemeljena je pritožbena graja, da bi glede na povzeto vsebino predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP moralo razpisati narok. Odločitev o (ne)utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi lahko sprejelo šele na podlagi ustrezne vsebinske presoje teh trditev in s tem v zvezi predlaganih dokazov.
Kršitev, ki se tožniku očita v odpovedi, tj. da je v aprilu 2024 samovoljno nadaljeval z izvajanjem vaj pri predmetu R., čeprav je bila za njihovo izvedbo od 15. 4. 2024 dalje zadolžena sodelavka H.H., je bila storjena manj kot 6 mesecev od dneva izreka pisnega opozorila z dne 9. 1. 2024. Pravilna je torej ugotovitev, da je bil za izrek odpovedi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 - tožnik je v šestih mesecih od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik si zmotno razlaga navedeno določbo, saj izraz "ponovna kršitev" ne pomeni, da gre za ponovitev po vsebini enake kršitve, temveč, da ne gre za prvo kršitev. Tožniku se je storitev dveh kršitev očitala v pisnem opozorilu, nato pa je v roku šestih mesecev svoje obveznosti spet kršil, zato mu je toženka pogodbo o zaposlitvi lahko redno odpovedala iz krivdnega razloga.
Pisno opozorilo pred redno odpovedjo je enako kot redno odpoved iz krivdnega razloga mogoče podati zaradi kakršnekoli kršitve obveznosti delavca. Ker je tožnik z navedeno opustitvijo kršil obveznosti iz prvega odstavka 36. in prvega odstavka 34. člena ZDR-1, je tudi glede te kršitve pisno opozorilo utemeljeno. Tudi sicer za izpolnitev pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje, da je utemeljen en očitek iz opozorila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo utemeljenost obeh in je pravilno štelo, da je pogoj izpolnjen.
Za odločitev ni bistven položaj in prejemki komandirjev na drugih policijskih postajah, odločilno je, ali je tožnik z delom na PP F. v obdobju od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2022 izpolnjeval pogoj preseganja pričakovanih rezultatov dela, kar je pravilno presojalo sodišče prve stopnje. Da bi z zahtevkom uspel, bi tožnik moral zatrjevati in dokazati, kakšni so bili pričakovani rezultati dela na njegovem delovnem mestu komandirja PP F. ter v čem konkretno jih je presegal. Ne zadostuje, da je dokazal, da je poleg nalog svojega delovnega mesta komandirja opravljal tudi nekatere operativne naloge, ki sicer sodijo v opis del in nalog pomočnika komandirja, da je opravljal nadurno delo (ki mu ga je toženka ustrezno plačala) ter da je bilo njegovo delo ocenjeno kot odlično opravljeno.
Tožnik je moral zaradi nezasedenosti delovnega mesta višji policist vodja izmene prevzeti več operativnih in terenskih nalog (obravnavanje hujših kaznivih dejanj in nesreč, odkritje in zavarovanje dokazov, pisanje kazenskih ovadb, vodenje akcij zaščite, reševanj in poostrenega nadzora ...). V primerih odsotnosti F.F. (policijski inšpektor specialist) je moral prevzeti tudi njegove naloge (cestni promet, prekrški, nadzor državne meje, tujci). Kazenske, prekrškovne in intervencijske zadeve, ki jih je kontinuirano izvajal tekom vtoževanega obdobja, dodatno potrjujejo nepretrgoma povečan obseg tožnikovega dela. Vodenje policijske postaje je bilo še toliko zahtevnejše v turističnih sezonah (varovanje javnega reda in miru, nadzor prometa, prekrški, vročanja pisanj v tujino itd.), v obdobju koronavirusne bolezni (dodatne naloge tožnika v zvezi z obvladovanjem okužb na terenu), pa tudi zaradi številnih bolniških odsotnosti in delovnih omejitev zaposlenih, ki so delali na policijski postaji (pet zaposlenih ni smelo opravljati terenskega in nočnega dela). Brez naštetih dodatnih obremenitev bi tožnikov običajni delovni dan trajal od 7. do 15. ure in zajemal pregled zadev iz nočne patrulje, načrtovanje dnevne patrulje, preučitev kadrovske in druge policijske dokumentacije (pričakovani rezultat dela za njegovo delovno mesto je bilo zakonito in učinkovito vodenje policijske postaje). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik, ki zaradi dodatnih nalog ni bil razbremenjen opravljanja nalog svojega delovnega mesta, z vsem opravljenim delom presegel pričakovane rezultate dela.
Upoštevajoč naravo tožnikovega dela in navodila za delo, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno dejavnost. Gre namreč za tipično policijsko delo, iz katerega ne izhaja povečana nevarnost. Tožnik bi pred odprtjem vrat moral preveriti (preko domofona, video nadzora), kdo je pred vrati, česar ni storil. Glede na izjavo osebe pred vrati, da ima pošto za vlado in ne DZ, je že na podlagi navedenega vedel, da ni razlogov, da bi osebi (čez vikend ob 19:56 uri, ko ni uradnih ur in se ne sprejema pošte) odprl vrata in jo spustil v notranjost. Objektivna odgovornost toženke tako ni podana, glede krivdne odgovornosti pa tožnik tekom postopa na prvi stopnji ni podal navedb.
Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti.
Že priznana, torej nesporna tožničina ravnanja, to je ples s slačenjem vse do modrca, ob glasni glasbi, na delovnem mestu, med delovnim časom, v prisotnosti sodelavca, ki jo je opozarjal in prosil, naj preneha, ter uprizarjanje muslimanske molitve pred sodelavci na delovnem mestu med delovnim časom, so povsem neprimerna in bistveno odstopajo od pričakovanega ravnanja delavca v delovnem okolju.
Dejstvo, da so se tožničini sodelavci zaradi njenega obnašanja počutili nelagodno, se celo zaklepali v pisarne in predčasno odhajali domov ter se nenazadnje tudi obrnili na toženko s pričakovanjem, da ukrepa, je utemeljeno botrovalo toženkini odločitvi za izredno odpoved, saj je kot delodajalec dolžna zagotavljati varno delovno okolje za vse zaposlene, med drugim tudi to, da se na delovnem mestu vsi zaposleni dobro počutijo.
Enako kot pri odločbah ZPIZ o omejitvah pri delu je priporočila zdravnika medicine dela glede omejitve delavca pri delu prvenstveno dolžan upoštevati delodajalec. Ustrezno temu mora navedene omejitve pri delu seveda upoštevati tudi delavec, posameznih odstopanj od takih priporočil v njegovem prostem času pa ni mogoče šteti za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hujše malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), prav tako tudi ne za nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).
Ker je bila ureditev pravice do plačila poslovne uspešnosti na podlagi KPGT prepuščena avtonomni ureditvi (kolektivnemu dogovoru oziroma kriterijem, ki jih določi delodajalec), je toženka v PKP kot pogoj za plačilo poslovne uspešnosti zakonito predpisala tudi obstoj delovnega razmerja na dan, ko delodajalec sprejme odločitev o izplačilu plače iz uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za objektiven kriterij, ki velja enako za vse delavce, za katere velja PKP. Ker je bil kriterij obstoja delovnega razmerja predpisan v PKP in je bil torej tožniku znan, v pritožbi zmotno utemeljuje posredno diskriminacijo s tem, da bi moralo biti določeno, do kdaj mora toženka odločiti o delitvi dobička, čemur bi tožnik lahko prilagodil datum upokojitve (oziroma trajanja delovnega razmerja pri toženki).
Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.
Poskusno delo kot preizkusno obdobje po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je s stališča delodajalca namenjeno preizkusu znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, torej ugotovitvi, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Od okoliščin konkretnega primera je odvisno, kako hitro lahko delodajalec ugotovi, da delavčevo delo ne ustreza njegovim pričakovanjem. Odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je namreč po zakonskih določbah mogoča že med trajanjem poskusnega dela ali ob njegovem izteku.
Pri redni odpovedi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela mora sodišče presoditi, ali je delavec izpolnil realna pričakovanja delodajalca v zvezi z delom, kar glede na vsebino dela najbolje lahko presodi delavcu nadrejeni. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnica te naloge ni ustrezno opravila in popravila, oprlo na prepričljivo izpoved nadrejenega F.F., ki je tožnica z nasprotnimi pritožbenimi navedbami ni uspela omajati.
Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševnimi motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ.
Rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 25. člena ZJU je materialni prekluzivni rok, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje v primeru njegove zamude ni dopustna. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč namenjen le odpravi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. Ker torej predlog za vrnitev v prejšnje stanje že po samem zakonu ne more biti uspešen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dan, ko je pošiljka po poteku roka puščena v hišnem predalčniku oziroma dan dejanske seznanitve s pisanjem, za presojo dneva vročitve ni pravno odločilen. Po izrecni določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP namreč vročitev velja za opravljeno že z dnem poteka roka za prevzem pisanja, ne pa šele z dnem poznejše fizične izročitve pisanja v hišni predalčnik oziroma z dnem dejanske seznanitve z njim. Morebitna kasnejša seznanitev s pisanjem tako ne more vplivati na začetek teka roka za vložitev tožbe.
Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.
Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja razrednika, ki ni ukrepal v skladu s Pravili šolskega reda toženke (pravili obnašanja in ravnanja), namenjenimi zagotavljanju varnega delovnega in učnega okolja. Navedeno pomeni, da toženka za opustitev svojega zaposlenega odgovarja na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena OZ. Po tej določbi za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V skladu s sodno prakso se za tretjo osebo šteje vsaka pravna ali fizična oseba, torej tudi sodelavec oziroma drug delavec delodajalca. Toženka in stranska intervenientka nista dokazali, da je razrednik učenca, ki je skočil na desno roko tožnice, ravnal tako, kot je bilo treba.
Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela.
Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.