Bolezen pooblaščenca je lahko kvečjemu razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne vpliva pa na pravilnost vročitve.
Drug pritožbeni očitek se je nanašal na predlagateljičin življenjski slog, ki bi lahko kazal na to, da so njene premoženjske in pridobitne zmožnosti višje, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Predlagateljica je v tej zvezi prepričljivo pojasnila, da si ob prihodkih v višini 1.000,00 EUR mesečno lahko privošči dopuste v tujini (Barcelona, London) zato, ker je te dopuste financiral njen oče, obeh dopustov pa sta se udeležila tudi njena starša.
Z izvajanjem naloge gonjača v ugotovljenih okoliščinah je bil tožnik postavljen v položaj, kjer je bilo tveganje za nastanek škode večje in ne povsem obvladljivo, nalogo pa je opravljal za drugega, zaradi česar mu ni sprejemljivo pripisati, da je to tveganje prevzel nase. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da je podana objektivna odgovornost toženkine zavarovanke.
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025, zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113. člena ZS, prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču).
Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025, zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113. člena ZS, prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču).
Sodišče Evropske Unije je v zadevi C-473/2007 (Plumex proti Young Sports NV) z dne 9. 11. 2000 razložilo, da Uredba št. 1348/2000 (predhodnica trenutno veljavne uredbe, ki je določala iste načine vročanja), ne vzpostavlja nobene hierarhije med načini pošiljanja in vročanja in je zato sodno pisanje mogoče vročiti na enega ali drugega od teh načinov ali kumulativno.
V slovenskem odškodninskem pravu je ustaljena razlaga, da so pravno priznane vrste nepremoženjskih škod samostojne, medsebojno neodvisne in da se le izjemoma lahko denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi v enkratnem znesku. Odmera denarne odškodnine za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode zahteva tudi ločevanje dejstev, ki se podrejajo vsaki izmed njih, s čemer se želi preprečiti t.i. zidanje zahtevkov.
Sodišče druge stopnje glede na trditve tožnice v tožbi, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odmerjena denarna odškodnina 30.000,00 EUR (19 povprečnih mesečnih plač) za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in 3.000,00 EUR (1,9 povprečne mesečne plače) za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 16.000,00 € (slabil 10 povprečnih plač) ter 2.610,00 EUR prisojene odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči in postrežbi (točke 78. do vključno 80), primerna.