Okoliščina, da iz uradnih evidenc izhaja le prejemek socialne pomoči, lahko kaže zgolj na dejanski prejemek nasprotnega udeleženca, ne more pa izpodbiti ocene sodišča o njegovih pridobitnih zmožnostih.
Oseba, ki je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, spada v krog zakonitih dednih dedičev po zapustniku.
Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi kateri se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnosti, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa.
Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost.
Upoštevajoč celoten odnos med tožnico in zapustnikom, njuno večletno skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost in dejstvo, da ju je tudi okolica zaznavala kot sopotnika, je pravilna presoja, da je zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnika obstajala.
Predlagatelj ni z ničemer izkazal, da bi bili njegovi prejemki iz naslova denarne socialne pomoči v letu 2023 bistveno nižji od zneska, ki ga je upoštevalo sodišče v izpodbijanem sklepu. Znižanje socialne pomoči za 100 EUR, ki je nastopilo po zaključeni obravnavi, pa na odločitev nima vpliva. Predlagatelj ima možnost pridobiti sredstva s kakšnim dopolnilnim delom, saj je ročno spreten. Poleg tega mu je prijatelj ponudil zaposlitev (upravljal bo avtodvigalo), zato znižanje denarne socialne pomoči na višino preživninske obveznosti nima odločilnega vpliva.
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj IIb) iz področja svoje uporabe izrecno izključuje odločanje o imenu in priimku otroka (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Zato pravno podlago odločanja o pristojnosti slovenskega sodišča predstavljajo določbe ZMZPP. Sodišče je predlagateljico po vložitvi predloga opozorilo na relevantno pravno podlago ter jo pozvalo, naj navede navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča, slednja pa je te videla predvsem v toženčevi zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar naj bi potrjevalo njegovo življenjsko povezanost z Republiko Slovenijo.
Niso podane ne splošne navezne okoliščine iz 48. člena ZMZPP ne posebne navezne okoliščine iz 77. člena ZMZPP, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Zaposlitev nasprotnega udeleženca pri slovenskem delodajalcu, na katero se sklicuje pritožnica, ničesar ne pove o njegovem prebivališču, saj bi delo lahko opravljal tudi v tujini. Predlagateljica naslova dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca ni navedla, prav tako za ugotavljanje tega dejstva ni predlagala dodatnih poizvedb.
Okoliščine otrokove povezanosti z Republiko Slovenijo preko stalnega prebivališča pristojnosti v zadevah nadomestitve soglasja za spremembo osebnega imena ne morejo utemeljevati.
Pravdna stranka so dediči, bodisi vsi skupaj bodisi posamezni dediči, kadar to dopušča narava spornega razmerja, ne pa skupnost dedičev kot taka. Zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo treba skupnosti dedičev v konkretnem primeru priznati sposobnost biti stranka zgolj zato, ker razpolaga s premoženjem oziroma ker gre za zaprt krog oseb. Navedeni okoliščini sami po sebi ne zadostujeta za uporabo tretjega odstavka 76. člena ZPP, saj skupnost dedičev ni takšna oblika združevanja, ki bi glede na svojo organiziranost in položaj v pravnem prometu v bistvenem izpolnjevala pogoje za samostojno procesno nastopanje.
Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.
Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.
V sodni praksi je utrjeno stališče, da se otroški dodatek ne všteva v otrokove potrebe in ne zmanjšuje preživninske obveznosti staršev. Udeleženca sta se dogovorila za skupno starševstvo, njuna preživninska zmožnost pa je - kot ugotavlja sodišče prve stopnje - primerljiva. Tudi doslej sta stroške najprej pokrivala z otroškim dodatkom, preostali nepokriti del pa sta razdelila medsebojno v enakih deležih. Gre za specifično situacijo, v kateri otroški dodatek prejema en starš, hkrati pa je dogovorjeno skupno starševstvo.
Materialno procesno vodstvo (odprto sojenje, razjasnjevalna oblast) se nanaša se vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na navedbo relevantnega dejanskega stanja, na zbiranje procesnega gradiva, na področje stvarnih predlogov ter na pravna vprašanja. Na področju stvarnih predlogov mora sodnik razčistiti, kakšno pravno varstvo stranka želi doseči, kar je potrebno takrat, kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno formuliran. Gre torej za situacijo, ko je potrebna poprava formulacije, ne pa (subjektivna) sprememba tožbe. Poziv sodnika tožnici, da naj zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbo spremeni tako, da toži namesto odgovorne urednice izdajatelja, bi pomenil, da se je spremenil v zagovornika ene stranke in s tem kršil dolžnost, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno.
Po določbi 142. člena DZ ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka, ter da se šteje, da je taka oseba tudi predlagateljica, torej babica mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre pri stikih otroka s starimi starši za samostojno pravico otroka, ki je neodvisna od pravice do stikov s starši in pogojena le z otrokovimi koristmi.
Ko sta torej ugotovitveni in dajatveni zahtevek postavljena istočasno, se za vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi njegove prejudicialnosti vrednost spornega predmeta ne določi, pa četudi učinki ugotovitve obstoja oziroma neobstoja določenega pravnega razmerja sežejo preko konkretnega spornega zahtevka, ki je že zapadel.
Če je VSRS dotedanjo sodno prakso zgolj nadgradilo, pri čemer od odločilnega stališča ni odstopilo, kot je to bilo v sklepu II Ips 55/2024 glede sodbe II Ips 8/2022, ne gre za novo pravno kvalifikacijo, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba in izdana sodba v obravnavani zadevi ne predstavlja sodbe presenečenja.
VSRS je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 pojasnilo, da prvi odstavek 24. člena ZVPot vsebuje štiri alternativno določene abstraktne dejanske stanove. Navedeno pomeni, da že izpolnitev vsaj enega od njih terja zaključek, da je presojani pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot).
Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik ekonomist in bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati njegovo izobrazbo, funkcije in intelektualne sposobnosti ter v zvezi s tem podvomiti v verodostojnost njegove izpovedbe. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pojasnilna dolžnost banke ni drugačna, četudi bi imel potrošnik višji nivo strokovnega znanja, temveč je vezana na pravni standard povprečno preudarnega in razumnega potrošnika, pri čemer je SEU sprejelo stališče, ki ga pritožbeno sodišče v okviru skladne razlage sprejema, da navedeno velja celo v primeru, če je potrošnik zaposlen pri banki in ima ustrezno znanje s področja kreditne pogodbe v tuji valuti, ki jo sklepa.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da bi sporna kreditna pogodba lahko ostala tudi brez valutne klavzule, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti.
Cilj, da se prepreči nastanek škode zaradi preplačila kredita oziroma nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov po nični kreditni pogodbi, je namreč mogoče doseči že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe kot milejšim sredstvom, ki je bilo sicer z začasno odredbo tudi uveljavljeno.
Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.
Osnovna predpostavka za fizično delitev je, da je takšna delitev dejansko in pravno možna. Stvar je deljiva, če jo je mogoče razdeliti na stvari iste vrste, pri čemer se nesorazmerno ne zmanjša njena vrednost niti se ne uniči njen osnovni namen. Deljivost se presoja tudi po tem, ali je stvar mogoče razdeliti v skladu s solastninskimi deleži solastnikov, da torej vsak solastnik prejme del stvari, hkrati pa potrebna izplačila razlike v vrednosti prejetih delov niso pretirana in nesorazmerna. Pravno je delitev nemogoča, če predpis prepoveduje delitev stvari, ki je sicer fizično deljiva.
Stališče sodišča prve stopnje, da so upravna in gradbena dovoljenja pogoj za vpis v kataster nepremičnin, ni pravilno. Pritožba pravilno opozarja, da niti 110. člen SPZ niti 30. člen ZVEtL-1, kot pogoja za etažiranje ne določata obstoja gradbenega dovoljenja, pač pa se v tem postopku ugotavljajo le bistveni stvarnopravni elementi glede nepremičnine. Sedaj veljavni ZKN v 3. odstavku 95. člena izrecno določa, da vpis podatkov o stavbi in delih stavb brez predpisanih dovoljenj v kataster nepremičnin ne pomeni njihove legalizacije. To pomeni, da sodišče v postopku delitve solastnine lahko odloči o spremembi solastnine v etažno lastnino brez ustreznega gradbenega ali kakšnega drugega upravnega dovoljenja (če je to potrebno pridobiti) in to ne pomeni legalizacije gradnje, če v tem sodnem postopku upravna dovoljenja še niso pridobljena.
Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, je v skladu s 5. odstavkom 67. členom SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov. Tudi v sodni praksi se je oblikovalo stališče, da je fizična delitev, pri kateri so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov.
Ker se tožbeni zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP).
Tožba v obravnavnem primeru temelji na splošnem predpisu civilnega prava, v samem bistvu zasleduje varstvo lastninske pravice na nepremičnini in ne izhaja neposredno iz stečajnega postopka. Ker se zadevna nepremičnina nahaja v Sloveniji, izbrisna tožba pa je hkrati način sanacije materialnopravno neveljavne vknjižbe v zemljiški knjigi, to predstavlja najmočnejši navezni okoliščini, ki prevladata nad dejstvom, da se nad prvim tožencem vodi stečajni postopek v tujini.
Tožnik je razpolagal zgolj z zavezovalnim pravnim poslom v obliki neoverjene pisne prodajne pogodbe brez zemljiškoknjižnega dovolila. Na tej podlagi ni imel lastninske pravice v pričakovanju.
Varstvo kupca v stečajnem postopku pred kasnejšimi zahtevki tretjih se ne razteza na primere, ko bi to predstavljalo varstvo zlorabe stečajnega postopka. Za spregled določb o varstvu kupca v stečaju mora biti podana kvalificirana nedobrovernost, tj. zlonamernost obeh - stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca. Podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja imetnika pravice na premoženju stečajnega dolžnika.
Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati s pravnimi posledicami stečajnega postopka za tožnikovo nedenarno terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in razčistiti, ali in kakšne so bile posledica dejstva, da tožnik v stečaju nad prvim tožencem ni prijavil nobene terjatve ali izločitvene pravice. Navedena vprašanja so bistvena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dokler ni razjasnjeno, ali je tožnikova terjatev po začetku stečaja še obstajala, v kakšni vsebini je obstajala in ali jo je bilo še mogoče izpolniti z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, tudi ni mogoče presoditi, ali je bila s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku kršena njegova obstoječa pravica.
V zapuščinskem postopku se vrednost nepremičnin ugotavlja na podlagi uradnih podatkov množičnega vrednotenja nepremičnin po GURS, razen če stranke predložijo dokaze, ki izkazujejo drugačno vrednost.
Pritožnica trdi, da je obe zatrjevani plačili izvedla 7. 3. 2025. V kolikor to drži, gre za dejstvo, ki je nastalo po izteku roka za odgovor na tožbo in ga pritožnica, tudi če bi bilo sodišče prve stopnje z njim takoj seznanjeno, v tem sporu ne bi mogla več uspešno uveljavljati. Bo pa izvedeno plačilo lahko uveljavljala v morebitni izvršbi (če jo bo tožnica sprožila) in sicer na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Sodišče je ugotovilo, da so bili Izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo in uporabo prisilnega ukrepa in da pri uvedbi in vodenju prisilnega zdravljenja tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Po ugotovitvi, da ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah v celoti pravilno zavrnilo.
Nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog za izločitev izvedenca.
V sodni praksi ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.