Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče s svojo (ne)opredelitvijo do predlagateljevega predloga za predhodno odločanje kršilo 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave oziroma ali je pri tem zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz prava EU in Ustave oziroma iz njene s pravom EU skladne razlage?
Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila.
V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). To pa pomeni, da ne gre za alternativno določene izključitvene razloge, kot je to razlagalo Upravno sodišče, ko bi bila za zavrnitev vloge pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč za podrobnejšo opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.
Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila.
V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). To pa pomeni, da ne gre za alternativno določene izključitvene razloge, kot je to razlagalo Upravno sodišče, ko bi bila za zavrnitev vloge pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč za podrobnejšo opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.
Storitve „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“ pošiljk niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. To, da zanje v določenih primerih tudi v ZPSto-2 ni mogoče najti pravne podlage, lahko pomeni zgolj, da je njihovo zaračunavanje v celoti nezakonito, ne pa, da je izključena pristojnost toženke za odločanje v sporih z uporabniki poštnih storitev, ki so jih bili po odločitvi izvajalca dolžni plačati. Nasprotno, saj je namen navedene pristojnosti toženke prav v tem, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izvajanja storitev s strani izvajalca poštnih storitev nasproti uporabniku. V to presojo pa nedvomno sodi tudi izvrševanje cenikov in drugih aktov izvajalca poštnih storitev,