Za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora se smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog (tretji odstavek 29. člena ZPSPP), tudi določbe o stroških postopka.
pravdna sposobnost – dvom v pravdno sposobnost – skrbnik za posebni primer – priglasitev stroškov – predlog za odmero stroškov – rok za priglasitev stroškov – zamuda roka – zavrženje
Roki, določeni v ZPP v zvezi s povrnitvijo stroškov, so zakonski in prekluzivni, posledica poteka (materialnega) prekluzivnega roka pa je izguba pravice zahtevati povračilo stroškov pravdnega postopka.
ZPP člen 158, 158/1. Odvetniška tarifa tarifna številka 21, 21/2.
povrnitev pravdnih stroškov – umik tožbe – razlog umika tožbe – izpolnitev zahtevka – nagrada za redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep
Tožnik, ki umakne tožbo, po 1. odstavku 158. člena ZPP sicer ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, povrniti pa mora nasprotnikove pravdne stroške, vendar to pravilo ne velja takrat, ko je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Čeprav toženka vztraja, da je tožnikova terjatev zanjo še vedno sporna in da jo je plačala le zaradi grozeče izvršbe, ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o stroških postopka. Bistveno je, da je tožnik z izpolnitvijo tožbenega zahtevka dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo. Če toženka meni, da do plačila v resnici ni bil upravičen, ima na voljo ustrezen povračilni zahtevek, upoštevaje pogoje, predpisane v tretjem oddelku drugega poglavja splošnega dela OZ, ne more pa se upirati povrnitvi tožnikovih stroškov v tej pravdi.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – zaslišanje stranke – izjava o premoženjskem stanju
Ker tožnik v predlogu ni pojasnil, katero zatrjevano dejstvo bi s svojo izpovedbo dokazoval, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je tožnikovo premoženjsko stanje ugotavljalo na podlagi tožnikove pisne izjave o premoženjskem stanju.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - označba dolžnika - identifikacija dolžnika - očitna pomota v zapisu
Zgolj napaka v eni izmed črk imena ob siceršnjih ostalih pravilnih podatkih, tako o stalnem prebivališču kot tudi EMŠO in pravilnem priimku, ne sme predstavljati težave z nedvoumno identifikacijo dolžnika.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo
Tožnik je v spornem obdobju po svoji volji izostal z dela in toženca ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog kot prvi vsebinski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec pa v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedel oziroma obrazložil obstoja drugega materialnopravnega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Toženec teh okoliščin ni zatrjeval niti v sodnem postopku. Ker drugi pogoj za zakonitost odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. V preostalem je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaradi zmotne materialnopravne presoje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika (reparacijski zahtevek, zahtevek za sodno razvezo) še ni ugotovljeno.
Ker je čas prevoza od prebivališča tožnika do gradbišč presegal njegovo redno delovno obveznost, gre za nadurno delo v smislu določbe 143. člena ZDR, ne glede to, da ga toženec ni pisno odredil.
ZDR člen 66, 66/2, 109, 132, 132/4. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 58, 93.
plačilo odpravnine - invalid II. kategorije invalidnosti - delo s krajšim delovnim časom
Tožnica je primarno uveljavljala odpravnino po 109. členu ZDR, ki ureja odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu, če mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica do odpravnine na tej podlagi ni upravičena, ker v njenem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica, kot invalid II. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sporazumno pristala na spremembo dotedanje pogodbe o zaposlitvi (sklenjene za polni delovni čas) oziroma na sklenitev nove pogodbe za delo s skrajšanim delovnim časom v skladu z odločbo ZPIZ, zato odpoved prejšnje pogodbe ni bila potrebna.
Tožnica tudi ni upravičena do odpravnine zaradi delne invalidske upokojitve po določbi 132. člena ZDR. Ta določba namreč velja za primere, ko se delodajalec in delavec sporazumeta o tem, da se delavec delno upokoji (ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in pravico do delne pokojnine po določbah 58. člena ZPIZ-1) in nadaljuje z delom pri delodajalcu s krajšim delovnim časom. Ne velja pa za primere, ko delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za delo s polnim delovnim časom ni več zmožen (93. člen ZPIZ-1).
ZSDP člen 65. ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 13, 14, 15, 16, 17, 17/3, 19, 20, 22. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 7, 7/2.
otroški dodatek - dohodek na posameznega družinskega člana - upravičenost - premoženje - lastninski delež v gospodarski družbi
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
pooblastilo - sklenitev pogodbe brez pooblastila - odobritev - pooblaščenec brez pooblastila
Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri, česar tožnica ni zatrjevala. Ker toženka ni odobrila pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena, tožnica pa bi lahko zgolj zahtevala povrnitev škode od tistega, ki je pogodbo kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ta ni imel pooblastila.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
pogodbena kazen - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - uporaba kolektivne pogodbe
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.
Tožnik na delo k toženi stranki ni prihajal vsakodnevno, pač pa le občasno in samo za nekaj ur, zaradi izdelave računalniškega programa. Tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki opravljal delo „dispečarja oz. telefonista“, po navodilih, pod nadzorom in za plačilo ter da je bil vključen v organizirani delovni proces. Poleg elementov, ki izhajajo iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (tako imenovano direktno oblastjo delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 1. odstavku 4. člena ZDR. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ni utemeljen.
pravna oseba – oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko stanje pravne osebe
Pri presoji zmožnosti pravne osebe se ne upošteva le finančno in likvidnostno stanje pravne osebe, temveč tudi njeno celotno premoženjsko stanje in tudi vse druge okoliščine. Pravilno je stališče sklepa, da zgolj dejstvo, da pravna oseba izkazuje izgubo, še ne pomeni, da ne more takoj zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse.
kreditna pogodba – neposredno izvršljiv notarski zapis – ustni dogovor – dokazi – zaslišanje prič – neprimeren dokaz
Načeloma so res dokazi med seboj enakovredni, vendar v konkretnem primeru, kjer banka izterjuje terjatev na podlagi kreditne pogodbe, sestavljene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in kjer upnik kategorično zanika ustni dogovor glede novega kredita, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dokazovanje dogovora, s katerim naj bi se kratkoročni kredit nadomestil (reprogramiral) z dolgoročnim kreditom, z zaslišanjem prič neprimeren dokaz.
invalidnina - telesna okvara - seznam telesnih okvar - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - izvedensko mnenje
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je pri tožnici podana telesna okvara glede težav s hrbtenico, nepopolno ugotovljeno. Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da pri tožnici ni podane telesne okvare zaradi funkcionalne prizadetosti hrbtenice, vendar pa je tako mnenje v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri izvedenec pojasnjuje, da ne more podati ocene telesne okvare funkcionalne prizadetosti hrbtenice iz razloga, ker bi bilo potrebno narediti funkcionalne RTG posnetke. Sodni izvedenec torej ni odgovoril na vprašanje, ali je pri tožnici podana telesna okvara po poglavju VIII Seznama telesnih okvar. V tem poglavju je določen način ugotavljanja popolne izgube funkcije enega dinamičnega segmenta, ki se dokazuje s kliničnim pregledom in funkcionalnimi radiografijami. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da pri tožnici ni podana telesna okvara v zvezi s funkcijo hrbtenice. Če po mnenju sodnega izvedenca v spisu ni potrebne dokumentacije, potem se odpira vprašanje, ali je invalidska komisija že v predsodnem postopku ustrezno razčistila dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
plačilo storitve - izstavitev računa - primeren rok - pasivnost upnika - tek zastaralnega roka.
Pravilo, da v primerih neaktivnosti upnika začne teči zastaranje kljub nedospelosti terjatve po poteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, je sprejeto v ustaljeni sodni praksi in se nanaša na vse primere, kjer je zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskega razmerja potrebno odpraviti negotovost, ali sta stranki še vedno v dolžniško upniškem razmerju. Pri tem je odločilno, ali je upnik, to je tožeča stranka, v primernem roku opravila takšna dejanja, ki so v razmerju do dolžnika, to je tožene stranke, predstavljala zahtevo po izpolnitvi njene terjatve, ali drugače povedano, ali je tožeča stranka toženi stranki v konkretnem primeru izstavila račun in s tem zahtevala plačilo svoje terjatve. To pomeni,da za izpodbijanje pasivnosti tožeče stranke ne zadošča, da je račun zgolj izdala, ampak da je svojega dolžnika s poslanim računom pozvala na izpolnitev obveznosti.
OZ člen 132,168, 168/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
navadna škoda - pravno priznana škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica stranke do enakih možnosti do obravnavanja pred sodiščem - kršitev načela kontradiktornosti - vnaprejšnja dokazna ocena - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna moč
Oškodovanec ima v skladu s prvim odstavkom 168. člena OZ pravico do povrnitve tako navadne škode kot tudi izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje nekega (oškodovančevega) premoženja, izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (primerjaj 132. člen OZ).
Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša s trditvami tožnice, da je morala v spornem obdobju zaradi posledic škodnega dogodka in nemožnosti opravljanja prevozov v strani J.Z., če je želela pridobiti iste dohodke oziroma doseči, da se ji dohodki niso znižali, ostali stroški (stroški goriva, davki, stroški vozila; amortizacija, redni servisi in zavarovanja ter osebni dohodek J.Z.) so ostali enaki, najeti zunanjega izvajalca (G.Z. s.p.), s plačilom teh storitev pa se ji je zmanjšalo premoženje. Ni torej šlo za preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (premoženja tožnice), ampak se je njeno premoženje v višini stroškov za plačilo zunanjega izvajalca zmanjšalo. Tako ni dvoma, da ji je nastala škoda, ki ima pravno naravo navadne škode.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - alkoholiziranost na delovnem mestu - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je dokazala, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,31 mg/l alkohola v izdihanem zraku. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34., 35. in 1. odstavka 51. člena ZDR-1, iz katerih je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reitegracijo in reparacijo.
vročanje sodnih pisanj - zavrženje tožbe - bivanje v tujini
Sodišče prve stopnje je sklep, v katerem je tožnika pozvalo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in tožbo popravi tako, da bo vsebovala podatke iz 105. člena in 180. člena ZPP, vključno s postavljenim zahtevkom, ter jo popravljeno z morebitnimi prilogami v dveh izvodih dostavi sodišču, vročalo na naslovu v tujini (v BIH), čeprav je tožnik že v tožbi navedel naslov v Republiki Sloveniji, kjer ima tudi dovoljenje za stalno bivanje z veljavnostjo do 29. 7. 2023. Sodišče prve stopnje je v sklepu sicer navedlo, da vročanje sodnih pošiljk na naslov v Republiki Sloveniji ne bo mogoče, ker je po vložitvi tožbe tožnik odšel v tujino, vendar v tožbi ni navedeno, da bo tožnik po vložitvi tožbe odšel v tujino in tam dejansko živel. Sodišče bi sklep lahko vročalo na naslov v tujini le ob predpostavki, da je tožnik tam dejansko prebival. Ker to ni bilo nedvomno ugotovljeno in ker niti ni poskušalo vročiti pisanja na naslovu v Republiki Sloveniji, ni sprejemljivo ravnanje sodišča, ki je sklep vročalo le v BIH. Poleg tega iz povratnice izhaja, da je bil sklep vročen tožnikovi ženi, ne pa osebno tožniku. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je citirani sklep isti dan prejel tudi tožnik in da je od tedaj tekel 8-dnevni rok za popravo tožbe in je posledično zmotno zavrglo tožbo, ker naj bi tožnik popravljen izvod na sodišče vložil po poteku roka za popravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.