Ker je toženka kot fizična oseba izjavila, da se kot solidarni porok in plačnik zavezuje, da bo družbi A. d.o.o. izpolnila vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če tega ne bo storil glavni dolžnik, je s tem prevzela solidarno poroštvo do takrat, ko se je najemna pogodba dejansko izvrševala, pa tudi še, ko se je ustno podaljšala.
Tožena stranka je tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da so skupaj z ostalimi delavci tožene stranke v spornem obdobju sodelovali pri odtujevanju palet, ki so bile v lasti tožene stranke, iz centralnega skladišča distribucijskega centra z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. S takšnim ravnanjem naj bi tožniki huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR‑1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Presodilo je, da neizdelava prevodov oziroma zelo slabo opravljeni prevodi predstavljajo utemeljen razlog za oceno, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, saj so kvalitetno opravljeni prevodi, glede na dejavnost tožne stranke, ena izmed bistvenih značilnosti delovnega mesta, ki ga je opravljala tožnica. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožnica pretežni del trajanja delovnega razmerja, tj. od 3. 6. 2013 do 20. 4. 2014, v bolniškem staležu, saj je bila tožnica od sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi do dneva podaje odpovedi v službi le tri dni. Vsebinska ocena tožničinega poskusnega dela tako ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot tri dni efektivnega dela, upoštevaje, da je tožena stranka tožnici določila poskusno delo v trajanju treh mesecev. Smisel instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo določenega dne, temveč še vedno obstoji, v preostalem pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/3, 62, 65, 65/1.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - nezmožnost za delo - vzrok invalidnosti
Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.
Ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, je bil po samem zakonu sodni postopek prekinjen. Zato skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPP sodišče ni smelo opravljati nobenih pravdnih dejanj. Ker je izdalo zamudno sodbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 109, 109/1, 109/2, 19/2-3, 109/4. URS člen 50, 66.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZUstS člen 24. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj dveh delovnih razmerij za poln delovni čas hkrati delavec ne more imeti. Vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu pa ni razlog, da sodišče delavcu ne bi delovnega razmerja priznalo tudi še po prenehanju zaposlitve pri tem delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici delovno razmerje pravilno priznalo tudi po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer za obdobje brezposelnosti, ko je tožnici prenehala zaposlitev pri drugem delodajalcu.
Izpodbijana sodba zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v sami obrazložitvi vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v delu odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače ne da preizkusiti. To nasprotje se nanaša na datum, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe prisojeni neto znesek nadomestila plače zmanjšalo za čas do 28. 2. 2013 in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nezmanjšanega neto zneska nadomestila plače za čas do 28. 2. 2013. Navedeni datum je v nasprotju s 5. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2014, ta pa je v nasprotju z 11. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje (enako kot v izreku) zapisalo, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2013. Zato je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem in drugem odstavku II. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je v pripravljalni vlogi spremenil tožbo, tako da je v primarnem tožbenem zahtevku zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitev na delo k toženi stranki, v prvem primarnem zahtevku pa je poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal še ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila
po 118. členu ZDR
. Ob ugotovitvi, da ne gre za "kontinuiteto" tožbenega zahtevka v tožbi z dne 26. 2. 2013 in da tožena stranka takšni spremembi tožbe nasprotuje, je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da ne dovoli predlagane spremembe tožbe, ne da bi o tem izdalo pisni sklep. V obravnavanem individualnem delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja je potrebno upoštevati specialno določbo četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje predloga za spremembo tožbe na naroku ne bi smelo zavrniti z argumentom, da je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe, niti s tem, da ni "kontinuitete" s tožbenim zahtevkom v tožbi, saj to ni pogoj za dopustnost spremembe tožbe. S tem je sodišče stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o nedovolitvi spremembe tožbe, sprejet na naroku, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - dohodek iz dela - obveščanje zavoda - rok za obveščanje
V skladu s petim odstavkom 67. člena ZUTD je o podlagi za izplačilo dohodka iz dela zavarovanec o njej dolžan obvestiti zavod ob prijavi, sicer pa v roku treh dni po nastanku. O opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo je zavarovanec dolžan sproti obveščati zavod. Zakon govori o sprotnem obveščanju, ne določa pa izrecno, ne opisno, kakršnegakoli roka za to. Tožnik je zavod obvestil o sklenjeni pogodbi o delu za opravljanje določenih del in predložil pogodbo, iz katere je razviden dogovor o plačilu in roku plačila ter višini plačila za opravljeno delo. Tožnik je svojo obveznost sporočanja podatkov o dodatnih dohodkih po opozorilu zavoda izpolnil. Sporočil je prejete zneske ter pojasnil, zakaj tega ni storil prej in se za zamudo opravičil, s tem da je tožnik takoj po prejemu podjemne pogodbe to zavodu tudi predložil. Odločitev tožene stranke, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je tožnik opustil obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo ter prejetih dodatnih dohodkih za opravljeno delo, je zato nepravilna.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje po prenehanju delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 7. 2014, tožnik pa v postopku ni uveljavljal tudi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s tem datumom.
Tožnik je v spornem obdobju delo opravljal po navodilih zakonitega zastopnika določene družbe in navodil za delo od tožene stranke ni prejemal. Poleg tega je tožniku tudi delo odrejal zakoniti zastopnik določene družbe, ki mu je za opravljeno delo izplačal določeno plačilo, tožnik pa je delo opravljal pretežno v korist te družbe. To pa pomeni, da med tožnikom in toženo stranko ni bilo vzpostavljenega razmerja, ki je kot delovno razmerje opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko tudi v obdobju od 1. 10. 2013 do 4. 7. 2014 ni obstajalo razmerje, ki bi imelo elemente delovnega razmerja.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh-2 člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obračun plače - davki in prispevki
Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015058
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 153, 153/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - delo na strehi - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik je bil kot delavec prvotožene stranke skupaj s sodelavcem napoten na delo k drugotoženi stranki, delavec drugotožene stranke pa jima je odredil, da morata posekati in odstraniti veje s strehe objekta drugotožene stranke. Pri tem je prišlo do udora strehe, tožnik je padel v notranjost objekta in se poškodoval. Za nastanek škode sta odgovorni obe toženi stranki. Prvotožena stranka je za nastalo škodo tožniku odgovorna kot njegov delodajalec (na podlagi 184. člena ZDR), ker ga ni ustrezno usposobila za delo na višini (s tem je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu) in ni poskrbela, da tožnik dela na višini ne bi opravljal. Tožnik je sicer utrpel poškodbe pri opravljanju nalog, ki so mu bile naložene kot njegove delovne naloge v zvezi z delovnim razmerjem pri prvotoženi stranki, čeprav mu je konkretna dela odredila drugotožena stranka, h kateri je bil tožnik napoten na delo. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prvotožena stranka ni imela statusa delodajalca, ki bi v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo z obrazložitvijo, da ob škodnem dogodku ni bila prisotna oziroma da ni bila tista, ki bi tožniku naložila opravljeno delo, v posledici katerega je prišlo do poškodbe tožnika. Drugotožena stranka je objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik je bil pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki s strani njenega delavca napoten na delu na višini (višina pri kapu je bila 3,5 metra, v slemenu pa 8 metrov). Delo na takšni višini pa predstavlja nevarno delo. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo. Poleg tega drugotožena stranka ni poskrbela za varno delo tožnika, pri delu ga ni nadzorovala, niti mu ni priskrbela ustreznih sredstev za varno delo na višin, zato za nastalo škodo odgovarja tudi krivdno.
ZPIZ-1 člen 61, 61/2, 60/2-1, 67, 68, 68-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - sprememba v invalidnosti
Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik namreč izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno uporabiti določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino glede seštevanja zavarovalnih dob. Za odločitev je odločilen 21. člen Sporazuma, v katerem je določeno, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V sporni zadevi so pogoji za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine izpolnjeni. Tožnik je invalid I. kategorije invalidnosti, izpolnjuje pa tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je tožniku upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – storitev hujšega prekrška v času preizkusne dobe
Storilec z vloženo nadzorstveno pritožbo zoper kriminalista odločitve sodišča prve stopnje ni uspel omajati. Storilec namreč zoper odločbo prekrškovnega organa, s katero mu je bilo zaradi storjenega prekrška izrečenih 16 kazenskih točk, ni vložil pravnega sredstva in je ta pravnomočna.
invalidska pokojnina - invalidnost - zaključeno zdravljenje
Eden izmed pogojev za ugotovitev invalidnosti pri zavarovancu je, da je zdravljenje zaključeno v takšni meri, da ne gre zgolj le za akutno ali kronično bolezensko stanje, ki lahko pri zavarovancu povzroči določena obdobja nesposobnosti za delo, kar je riziko, ki se krije iz zdravstvenega zavarovanja. Invalidnost je nujno povezana s spremembami v zdravstvenem stanju, ni pa nujno povezana z delovno zmožnostjo. Invalidnost se lahko ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju začasno ali trajno vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost, vendar pa je po definiciji invalidnosti določeno, da mora biti zdravljenje končano in da morajo biti izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije. Pri tožniku, glede na predložene izvide, zdravljenje in diagnostika še nista zaključeni. Podana je potreba po nadaljnji diagnostiki. Zato pogoji za ugotovitev invalidnosti niso podani. V posledici tega tudi ni podan pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožniku niso izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZPIZ-2.
Tožnica (vodja poslovalnice) je brez pravne podlage obdelala osebne podatke za posamezne stranke in pred sklenitvijo poslovnih razmerij (odprtje računa brez predpisane pogodbe o odprtju TRR s strani stranke) ni opravila pregleda stranke, identifikacije stranke in ni pridobila podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja z banko.
S takšnim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica kot vodja poslovalnice bi morala še posebej skrbeti za pravilnost in zakonitost poslovanja tožene stranke, predvsem, da lahko obdeluje osebne podatke le na podlagi ustreznega pisnega pooblastila ter da je pred pred prvo vzpostavitvijo poslovnega razmerja obvezna identifikacija stranke.
ZUJF člen 164, 164/1, 164/2, 168, 168/1, 168/2, 168/7, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 5/4.
stroški prevoza - najcenejši javni prevoz
Tožnica glede na delovni čas upravne enote, kjer je zaposlena, ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni, razen petka. Glede na vozni red vlakov pa je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica za sporno obdobje uveljavljala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z avtobusom, ni utemeljen.
Glede na obdolženčeve navedbe na zagovoru, da je tablete Sanval užival približno štiri leta nazaj, in zdravilu priložena navodila, je bil obdolženec seznanjen z navodili za uporabo zdravila in na jemanje zdravila v predpisanih odmerkih (običajen dnevni odmerek 10 mg tik pred spanjem) ter na vpliv zdravila na sposobnost upravljanja vozil (ne sme voziti avtomobila in ne upravljati z orodji vsaj 7 do 8 ur po zaužitju zdravila Sanval).
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Iz tožbenih navedb ne izhaja, iz katerih objektivnih razlogov tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna (3. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.