plačilo odpravnine - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - navidezna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved odpravnini
Tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne pomeni, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR.
Tožnik je ne glede na to, da je dogovor s toženo stranko o nižjem izplačilu odpravnine podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.
Ker predlog za zavarovanje dokazov v besedilu, kot ga je opredelila tožeča stranka (delodajalec), predstavlja tipični informativni dokaz, je bil utemeljeno zavrnjen. Taki dokazi v načelu niso dovoljeni, razen če gre za izjemo, to je predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec še kot delavec tožeče stranke opravljal konkurenčno dejavnost in konkuriral tožeči stranki pri poslih z družbama A. in B. ter s tem oškodoval tožečo stranko za 30.000,00 EUR. Torej ne moremo govoriti o tem, da gre za dejstva, ki so zunaj zaznavnega območja tožeče stranke, tako, da teh dejstev ne more spoznati.
Pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi če je določeno, da ni posebne pritožbe (v tem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo). Na navedeno pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne vpliva, saj sodišče (z napačnim pravnim poukom) ne more spremeniti kogentnih zakonskih določb.
ZUJF člen 164, 164/1, 164/2, 168, 168/1, 168/2, 168/7, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 5/4.
stroški prevoza - najcenejši javni prevoz
Tožnica glede na delovni čas upravne enote, kjer je zaposlena, ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni, razen petka. Glede na vozni red vlakov pa je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica za sporno obdobje uveljavljala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z avtobusom, ni utemeljen.
ZUTD člen 5, 8, 8/2, 127, 127/3. ZZDT-1 člen 5, 8, 9, 9/2. ZTuj-2 člen 51, 51/2.
tujec - dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji - vpis v evidenco brezposelnih oseb
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnika ni mogoče šteti kot tujca, ki ima pravico do prostega dostopa na trg dela v Republiki Sloveniji in s tem kot tujca, ki izpolnjuje pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb. Med osebami, določenimi v 9. členu ZZDT-1, za katere velja, da imajo prost dostop na slovenski trg dela, namreč ni navedenih tujcev z dovoljenjem za začasno prebivanje (kot ga je imel tožnik), niti ne gre zaradi tega za enega od statusov, določenih v 5. členu ZZDT-1, torej da bi šlo za tujca, ki za zaposlitev ali delo v Republiki Sloveniji ne potrebuje delovnega dovoljenja in se zanj določbe ZZDT-1 ne uporabljajo. Zgolj dejstvo, da ima tožnik dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, še ne daje podlage za njegovo zaposlitev in opravljanje dela ter posledično za vpis v evidenco brezposelnih, ampak mora za to izpolnjevati tudi pogoje, ki so določeni v ZZDT-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in da se tožnika vpiše v evidenco brezposelnih oseb ni utemeljen.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6, 38/8. ZPP člen 154, 155, 155/1, 156, 156/1, 163, 163/2, 163/3. ZDPra člen 16.
izvršilni stroški – merilo uspeha – pravočasna priglasitev stroškov – potrebnost stroškov – dokaz z izvedencem – stroški izvedbe dokaza z izvedencem – s strani sodišča odrejena izvedba dokaza – opiranje odločitve na izvedensko mnenje – oporekanje plačilu predujma – stroški zastopanja Državnega pravobranilstva – strošek vloge za urgiranje odločitve – preostanek predujma – strošek vloge za vrnitev ostanka predujma – pravni standard takojšnje priglasitve stroškov
Sodišče prve stopnje je materialnopravno nepravilno odreklo potrebnost stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedbo dokaza je odredilo s sklepom z dne 7. 5. 2009, celo brez predloga strank in z naložitvijo plačila predujma dolžnici z opozorilom o zavrnitvi ugovora glede višine izterjevanih zneskov, če predujma ne bo plačala. Dokazni postopek z izvedencem je bil v celoti izveden in čeprav sodišče odločitve o ugoditvi ugovoru dolžnice ni oprlo na izvedeniško mnenje, to še ni razlog za ugotovitev nepotrebnosti stroškov za s strani sodišča odrejene izvedbe dokaza.
Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeno naložilo breme oporekanja plačilu predujma (še posebej glede na opozorilo v sklepu o postavitvi izvedenca) in postavitvi izvedenca zgolj dolžnici, ne da bi se hkrati opredelilo do možnosti enakega očitka tudi upniku.
V skladu s 16. členom ZDPra se stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov vlog, s katerima je dolžnik urgiral odločitev o ugovoru. Z urgenco namreč stranka le pozove sodišče k pospešitvi postopka in je s tega vidika za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o ugovoru.
Niti ZIZ niti ZPP niti noben podzakonski predpis ne predvidevajo predloga stranke za vrnitev preostanka predujma, temveč ga sodišče vrne po uradni dolžnosti. Zato predlog vsebinsko pomeni pozivanje sodišča k opravi dejanja, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti.
Dolžnica je v vlogi z dne 2. 4. 2014 podala tudi izjavo glede dopolnitve izvedenskega mnenja in navedla, da ne predlaga nadaljnje dopolnitve. Vloga je nepotrebna, saj ima izjava stranke, da izvedeniškemu mnenju ne nasprotuje, enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
Subjektivni rok „takoj“ je kot standard v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve treba razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.
temelj odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje nosilcev oblasti - odstranitev objekta - razmejitev civilne in upravne zadeve - navadna škoda - izgubljen dobiček - ugotovitev višine škode - izvedenec - metode
Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno že takrat, ko očitno odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Povedano še toliko bolj velja v predmetni zadevi, kjer je bila pravna oseba, ki vodi upravni postopek, hkrati tudi stranka v civilnopravnem razmerju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da občinski inšpektor ni upošteval osnovnih izhodišč pri razmejitvi civilne od upravne zadeve, pri čemer se od upravnega organa pričakuje, da osnovna izhodišča prepozna in upošteva v posameznem primeru. Pri postopanju je zato šlo za očitno odstopanje od jasnih določb materialnega in procesnega prava o tem, kaj je upravna zadeva in kakšne so pristojnosti upravnega organa in zato za kvalificirano kršitev.
Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnikove terjatve (odpravnina in stroški postopka) niso takšne, da nanje ne bi učinkovala potrjena prisilna poravnava, zato je odločilo, da je tožnik do prisojenih zneskov upravičen pod pogoji, ki so določeni v pravnomočnem sklepu o prisilni poravnavi. Skladno z določbo 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali 213. členu tega zakona določeno drugače. Terjatev iz naslova odpravnine je nastala po potrditvi prisilne poravnave. Stranki tega individualnega delovnega spora sta namreč po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi dne 3. 7. 2013 (v smislu reintegracije). Tožnikovo prvotno delovno mesto ni bilo ukinjeno, zato je tožniku pripadala odpravnina skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je za zaposlitev na drugem delovnem mestu. Šele s sklenitvijo (nove) pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 je nastala obveznost tožene stranke, da tožniku plača odpravnino, to pa je že po sklenitvi prisilne poravnave, ki je bila začeta dne 9. 7. 2012 in potrjena s sklepom z dne 14. 1. 2013. Zato ta na prisojeno odpravnino ne učinkuje. Sklenjena prisilna poravnava prav tako ne učinkuje na stroške tega sodnega postopka, saj je obveznost plačila teh stroškov nastala šele z izdajo oziroma pravnomočnostjo sodbe z dne 3. 2. 2015, zato tudi zanje ne velja omejitev, da jih je tožena stranka dolžna poravnati pod pogoji predhodno potrjene prisilne poravnave.
Regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 sta terjatvi, ki sta nastali 1. 7. 2011 in 1. 7. 2012, torej pred začetkom postopka prisilne poravnave (9. 7. 2012), zato nanju učinkuje potrjena prisilna poravnava.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR‑1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Presodilo je, da neizdelava prevodov oziroma zelo slabo opravljeni prevodi predstavljajo utemeljen razlog za oceno, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, saj so kvalitetno opravljeni prevodi, glede na dejavnost tožne stranke, ena izmed bistvenih značilnosti delovnega mesta, ki ga je opravljala tožnica. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožnica pretežni del trajanja delovnega razmerja, tj. od 3. 6. 2013 do 20. 4. 2014, v bolniškem staležu, saj je bila tožnica od sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi do dneva podaje odpovedi v službi le tri dni. Vsebinska ocena tožničinega poskusnega dela tako ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot tri dni efektivnega dela, upoštevaje, da je tožena stranka tožnici določila poskusno delo v trajanju treh mesecev. Smisel instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo določenega dne, temveč še vedno obstoji, v preostalem pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/3, 62, 65, 65/1.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - nezmožnost za delo - vzrok invalidnosti
Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR-1 člen 79, 79/3, 79/4, 79/5.
zamudna sodba - odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Delavec nima pravice do odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot 3 mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom (tretji odstavek 79. člena ZDR-1). Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer je bilo njegovo delo vezano na terminski posel dokončanja prevzetega projekta pri tujem partnerju za izvrševanje del skladno s pogodbo o poslovnem sodelovanju med podjetji. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen polne tri mesece. To pomeni, da ni podan razlog, ki bi izključeval plačilo odpravnine iz 79. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas.
Ker revizija zoper pravnomočno sodno odločbo pritožbenega sodišča ni bila vložena po odvetniku, niti ni izkazano, da bi imel vložnik opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (91. člen ZPP).
ZPIZ-1 člen 61, 61/2, 60/2-1, 67, 68, 68-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - sprememba v invalidnosti
Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik namreč izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno uporabiti določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino glede seštevanja zavarovalnih dob. Za odločitev je odločilen 21. člen Sporazuma, v katerem je določeno, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V sporni zadevi so pogoji za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine izpolnjeni. Tožnik je invalid I. kategorije invalidnosti, izpolnjuje pa tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je tožniku upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, je bil po samem zakonu sodni postopek prekinjen. Zato skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPP sodišče ni smelo opravljati nobenih pravdnih dejanj. Ker je izdalo zamudno sodbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 49, 89, 89/1, 89/1-1, 200, 200/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Zaprtje poslovalnice tožene stranke oziroma ukinitev organizacijske enote (kjer je delala tožnica) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče nima pristojnosti ocenjevati poslovne odločitve tožene stranke, da zapre poslovalnico in je ne organizira na drugem naslovu, saj so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca. Napotitev tožnice iz ene poslovalnice v drugo pa ni predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Bistveno je, da tožena stranka dela tožnice zaradi zaprtja poslovalnice ni več potrebovala. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno.
Tožena stranka je tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da so skupaj z ostalimi delavci tožene stranke v spornem obdobju sodelovali pri odtujevanju palet, ki so bile v lasti tožene stranke, iz centralnega skladišča distribucijskega centra z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. S takšnim ravnanjem naj bi tožniki huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 109, 109/1, 109/2, 19/2-3, 109/4. URS člen 50, 66.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Iz tožbenih navedb ne izhaja, iz katerih objektivnih razlogov tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna (3. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.