DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00053454
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.. ZDR-1 člen 113, 113/3.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.
Banka sme pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.
direktor - potek mandata - prenehanje funkcije direktorja - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Tožena stranka je z opisanim ravnanjem v okviru postopka imenovanja novega direktorja oziroma v.d. direktorja tožene stranke ter odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj dne 29. 2. 2020 izrazila jasno voljo, da tožnik ne bo ponovno imenovan za direktorja ter da ga od poteka njegovega mandata ne sprejema več za svojega zakonitega zastopnika, temveč je od poteka mandata dalje zastopal toženo stranko v.d. direktor D.D. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, če je tožnik menil, da mora hoditi na delo po 1. 3. 2020, ker tožena stranka potrebuje operativno vodstvo, to ni razlog za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu s 56. členom ZDR-1.
ZKP člen 92, 92/2, 92/2-7, 92/3, 93, 93/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 19, 19/2.
stroški odvetniških storitev - odmera nagrade in stroškov odvetnika - nagrada za posvet s stranko - samostojna storitev odvetnika - pojasnila o uporabi tarife
Enotno stališče sodne prakse je, da se nagrade za nasvete, mnenja, pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih opravi odvetnik zato, da lahko sestavi vlogo, ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračunavajo in priznavajo posebej, ampak da so te storitve že vštete v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je pridobljene podatke oziroma listine odvetnik uporabil
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
Sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v obdobju dveh let dosegel ali presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, nima možnosti tehtanja, ali naj mu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče ali ne, temveč je to dolžno storiti.
odnos med izvršilnim in stečajnim postopkom - ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - ohranitev že vpisanih pravic - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor zoper osnovni seznam
Da bi sodišče prve stopnje lahko ohranilo v veljavi ločitveni pravici, pridobljeni v tem postopku, bi iz končnega seznama preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka sklepu o preizkusu terjatev) morali izhajati tudi omenjeni ločitveni pravici upnika. Teh pa končni seznam ne vsebuje. Če je upnik menil, da je ločitveni pravici pravilno prijavil in bi mu morali biti priznani, bi moral to priznanje doseči v okviru stečajnega postopka, z uvrstitvijo teh ločitvenih pravic na osnovni seznam preizkušenih terjatev, zoper katerega je imel na voljo pravno sredstvo - ugovor zoper osnovni seznam preizkušanih terjatev.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2, 90.. ZZRZI člen 40, 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlog invalidnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Tožnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter izvedenca medicine dela sodišču prve stopnje očita, da bi dokaz moralo izvesti, saj da samo nima znanja za oceno, ali je delovno mesto čistilca primerno za tožnika ob upoštevanju omejitev, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tako zavrnjenim dokaznim predlogom poudarja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero dejstvo glede vsebine delovnega mesta čistilec v primerjavi s priznanimi omejitvami naj bi sodišče ugotovilo napačno ali nezadostno, da bi bilo potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja s postavitvijo izvedencev. Neizvedba tovrstnega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ne pride v poštev ugotovitev nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene ob izostanku določnih pritožbenih navedb glede spornih dejstev.
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/1-2, 14/2, 14/2-3, 14/2-3(1).
nelikvidnost - prezadolženost - alternativnost pogojev - domneva trajnejše nelikvidnosti - nerelevantne pritožbene navedbe - vrednost premoženja - pravni interes upnika za začetek stečaja
Nelikviden dolžnik se začetku stečajnega postopka ne more uspešno upirati z dokazovanjem, da ni prezadolžen. Zato za odločitev ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe o vrednosti dolžnikovega premoženja, saj dolžnik z ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na domnevi iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik z očitanim dejanjem spolno nadlegoval delavko C.C. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 je spolno nadlegovanje kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Presoja, ali je posamezno ravnanje delavca mogoče oceniti kot spolno nadlegovanje, je pravna presoja, ki je v pristojnosti sodišča. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da C.C. v izpovedi dejanja tožnika ni ocenila kot spolno nadlegovanje. Iz njene izpovedi pa jasno izhajajo vsi elementi, zaradi katerih je bilo dejanje tožnika - dotik prsi delavke z obema rokama - oblika neželenega fizičnega ravnanja spolne narave, ki je prizadelo dostojanstvo delavke C.C., saj je bila ta zaradi tega ravnanja šokirana, jezna in razočarana. Njeno izpoved pa so potrdile tudi druge priče. To pomeni, da je tožnik z očitanim dejanjem kršil prepoved iz 7. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
stečaj zapuščine - izločitvena pravica v stečaju - ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - darilna pogodba - ustno sklenjena darilna pogodba - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - teorija realizacije
Drži, da je v sodni praksi potrjeno, da realizacija prenosa nepremičnine lahko sanira napako v obličnosti pogodbe, torej da takšna pogodba konvalidira. Vendar pa presoja realizacije in nadaljnje konvalidacije pogodbe lahko pride v poštev šele, ko je potrjen obstoj take pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), torej ko je dokazano, da je bila podlaga darilne pogodbe, da (izključno) tožnik postane lastnik sporne nepremičnine. Tega pa tožnik ni uspel dokazati.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053201
ZZZDR člen 52, 52/1, 54. DZ člen 69, 69/1. OZ člen 5, 5/1, 7, 7/1, 7/2, 7/3, 9, 9/1, 86, 86/1, 99, 99/1, 99/2. ZN člen 41, 41/1, 47, 47-1.
skupno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - posojilna pogodba - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - izvršba na premoženju zakonca - ugotovitev ničnosti notarskega zapisa - dolžnosti notarja - realizirana pogodba - zloraba pravice - navidezno izvrševanje pravic - izvrševanje pravic v nasprotju z njihovim namenom
Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca.
Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata.
Glede na okoliščine konkretnega primera ni dvoma, da je tožnica delovala v nasprotju z upravičenjem, ki ji pripada. Z opisanimi ravnanji tožnica krši pravico prvo toženca, kar je namen (interes) in posledično cilj uveljavljanja njene pravice. Izvršuje pravice v nasprotju z njenim namenom, kar pa je v celoti zunaj meja pravice.
postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - končno poročilo stečajnega upravitelja - obresti po začetku stečajnega postopka
Upraviteljica je s svojim predlogom za končanje postopka osebnega stečaja sledila tako zahtevi stečajnega dolžnika, naj se postopek osebnega stečaja vendarle že konča, kot tudi izjavi (edinega) upnika, da bo razmerje s stečajnim dolžnikom urejal izven postopka osebnega stečaja. S tem pa je sledila željam in pričakovanjem edinih strank tega stečajnega postopka. Zato je najmanj nenavadno, da sedaj oba nasprotujeta končanju postopka osebnega stečaja. Ob upnikovi izjavi, da bo ostala dolžniško-upniška razmerja s stečajnim dolžnikom urejal zunaj tega postopka osebnega stečaja, niti ni videti podlage za njegovo nadaljnje pravno varstvo v tem postopku.
Upravitelj le preizkusi terjatve po stanju na dan začetka stečajnega postopka, o nadaljnjem obrestovanju pa ne more odločati in s tem to tudi ni pravnomočno odločeno, čeprav je končni seznam preizkušenih terjatev del sklepa o preizkusu terjatev.
Ugotoviti je potrebno višino preostale upnikove terjatve, ki v postopku osebnega stečaja ni bila plačana, pri čemer je treba upoštevati vsa plačila med stečajnim postopkom, ki jih je treba vračunati v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 59, 62, 62/6, 63, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 45, 45/3.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - sodni izvedenec - odmera stroškov
Glede na 3. odstavek 45. člena Pravilnika je izvedencu sicer mogoče priznati materialne stroške največ v višini zgornje meje 15 %. Vendar mora biti priglašena višina stroškov specificirana, priznani znesek pa argumentirano obrazložen in utemeljen. Pritožba namreč pravilno opozarja na sodno prakso, po kateri je priznanje 15 % materialnih stroškov zgornja meja, ki mora biti ovrednotena glede na okoliščine primera, sicer se stroški praviloma ovrednotijo v višini 5 %.
Ne le da so v obravnavani zadevi materialni stroški priglašeni povsem pavšalno, tudi izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj so odmerjeni v najvišjem možnem odstotku. Ni nikakršne specifikacije 248,40 EUR priglašenih stroškov, niti priznanega zneska v višini 15 % ni ovrednotilo sodišče, saj ni obrazložilo, kakšni posebni stroški poleg običajnih, naj bi izvedenskemu organu sploh nastali. Že zaradi navedenega je potrebno pritrditi stališču toženca, da je v konkretnem primeru iz naslova materialnih stroškov mogoče zakonito priznati največ 5 % od skupno odmerjenih 1.738,80 EUR nagrade. Torej 82,80 EUR in ne 248,40 EUR materialnih stroškov, kot je priznalo sodišče prve stopnje.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da delo, kot ga je sporna dneva opravljal tožnik, premeščanje bremen (ki niso bila pretežka; premeščanje pretežkih bremen bi pomenilo kvečjemu podlago za krivdno odgovornost), ne ustreza standardu nevarne dejavnosti, da bi bila podana objektivna odgovornost drugotoženke za škodo (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Dejavnost je nevarna, če iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico, torej nevarnost, ki po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ovrglo vse navedbe tožnika, s katerimi je utemeljil krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ). Te navedbe so bile v veliki meri pavšalne (da mu toženka ni zagotovila varnega načina dvigovanja bremen, da ni poskrbela za primerno zaščitno opremo, da ni izvajala primernega nadzora; tudi navedbe o izostanku usposabljanja in izdelane izjave o varnosti z oceno tveganja, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo), nedokazane (da mu je odredila premeščanje bremen nad dovoljeno težo) oziroma neutemeljene (da bi morala toženka delo odrediti dvema delavcema, da delo ne bi smelo biti normirano, da bi morala izdelati varnostni načrt).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00051460
OZ člen 921.
zavarovalna pogodba - življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem - splošni in posebni zavarovalni pogoji - invalidska zavarovalnina - odstotek invalidnosti - izvedensko mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog tožnice, da se postavi nov izvedenec. Zgolj nestrinjanje z mnenjem ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. V mnenju in dopolnitvi ter v izpovedbi izvedenca ni pomanjkljivosti oziroma nasprotij. Pritožbene navedbe tudi niso zasejale nobenega dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenca.
Tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delavne sposobnosti zaradi nezgode določa, da se stopnja trajne izgube splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) določa najmanj šest mesecev po končanem zdravljenju, ko so posledice poškodb ustaljene. Končna ocena trajne invalidnosti se določi najkasneje na stanje ob poteku treh let od škodnega dogodka, ne glede na predvideno zdravljenje po tem roku.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj zaradi napake pri zapisu parcelne številke nepremičnine, upoštevaje, da je nepremičnina natančno in določno označena na drug način, sklenjena kreditna pogodba ni nična, saj predmet obveznosti ni nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).
ZDDO člen 41, 42.. ZJU člen 102, 102/2.. ZDR-1 člen 171, 171/3.. ZPP člen 358, 358-5.
nadomestilo plače - izredni dopust
Ker je tožnica s predstavitvijo znanstvenega in avtorskega prispevka aktivno sodelovala na prireditvi E., ki jo je šteti za podobno prireditev po določbi 41. člena ZDDO, ima pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za čas od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).