vročitev sklepa - napake pri vročanju - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Posledica napak pri vročanju sklepa so bile s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 19. 10. 2021 odpravljene, na vsebinsko pravilnost izpodbijanega sklepa pa take napake ne morejo vplivati in so zato take pritožbene navedbe neutemeljene.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
nedovoljen pritožbeni razlog - vročitev odločbe - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - dejansko stanje
Storilec pojasnuje, da je pravočasno posredoval podatke o vozniku in še vedno trdi, da prekrška ni storil. Take navedbe pa so neupoštevne, saj se nanašajo na dejansko stanje prekrška in bi jih storilec moral uveljavljati v pravočasni pritožbi zoper odločbo o prekršku pred pristojnim organom države izdaje,
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053612
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/2.. ZVZD-1 člen 5.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek - spolzka tla
Sodišče je ugotovilo, da so bila dne 5. 8. 2015 ob dnevnem jutranjem čiščenju poslovalnice tla mokra, pri čemer je bila količina vode na tleh večja kot običajno, razlog pa je bil v nepravilno delujočem stroju tožene stranke. Iz izvedenskega mnenja izvedenke iz varstva pri delu izhaja, da imajo talne obloge v poslovalnici visok drsni potencial, zato niso varne z vidika varnosti in zdravja pri delu. Količina vode na takšnih tleh pa je povzročila, da so bila tla drseča, poleg tega pa tožena stranka v času izvajanja mokrega čiščenja tal ni postavila znaka POZOR - SPOLZKA TLA, ki bi ga morala, da bi opozorila na drseča tla. Prav tako pa je tožena stranka opustila opozorila o nošenju ustreznih obuval, saj tožnica ni nosila ustrezne delovne obutve, kar so predpostavljeni vedeli, a je na to niso opozorili. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila svoje dolžno ravnanje po 5. členu ZVZD-1, ker je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem ter z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tako je zaključek, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, pravilen.
ZPDI člen 11a, 11a/1, 11a/2, 11a/6.. ZS člen 116.. ZVZD-1 člen 5.. ZDR-1 člen 155.. URS člen 14, 32, 49.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela.
Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu stroškov izobraževanja ni treba povrniti, ker je ponujena zaposlitev neustrezna tudi glede na njeno trajanje več kot osem mesecev. Sodniški pripravnik mora skleniti delovno razmerje za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas. Iz poziva ministrstva z dne 30. 10. 2018 izhaja poziv, naj se toženec v 30 dneh od opravljenega PDI (torej do 7. 12. 2018) zglasi na Okrožnem sodišču v B. zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas do 30. 11. 2019. To je skrajni datum, do katerega bi trajala zaposlitev, ni pa znan datum sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2, 90.. ZZRZI člen 40, 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlog invalidnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Tožnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter izvedenca medicine dela sodišču prve stopnje očita, da bi dokaz moralo izvesti, saj da samo nima znanja za oceno, ali je delovno mesto čistilca primerno za tožnika ob upoštevanju omejitev, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tako zavrnjenim dokaznim predlogom poudarja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero dejstvo glede vsebine delovnega mesta čistilec v primerjavi s priznanimi omejitvami naj bi sodišče ugotovilo napačno ali nezadostno, da bi bilo potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja s postavitvijo izvedencev. Neizvedba tovrstnega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ne pride v poštev ugotovitev nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene ob izostanku določnih pritožbenih navedb glede spornih dejstev.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00053454
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.. ZDR-1 člen 113, 113/3.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.
krivda - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost imetnikov motornih vozil - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - soprispevek - deljena odgovornost - ustavitev vozila - nevarna situacija - višja sila - vzročna zveza
Tožnica nima prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi pravil objektivne odgovornosti, ker se je nahajala izven vozila. Tožnice ni mogoče obravnavati kot peške, saj je iz avtomobila izstopila zato, da bi kraj nesreče zavarovala s trikotnikom in se oblekla v odsevni jopič. Sodišče prve stopnje je tako tožnico v skladu s sodno prakso pravilno obravnavalo kot voznico, ki kot taka tudi odgovarja.
Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo tožnice udeleženo v prometu, čeprav je ob trku mirovalo, saj je pomenilo vir povečane nevarnosti.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 118, 118/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 79, 79/2.. URS člen 23.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - regres za letni dopust - pravica delavca do zagovora
Pravilen je poudarek sodišča, da je bilo glede tožnikovega izostanka med strankama več nejasnosti, kar potrjuje nujnost zagovora, ko bi tožnik lahko pojasnil, zakaj na delo ni prišel, ali ima zdravniško potrdilo oziroma zakaj ga ne more predložiti, kakšne omejitve ima oziroma je imel in ali je šlo morda za nesporazum med njim in delavko A.A. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe pred očitanim v odpovedi.
upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
S tem, ko je bilo sodedinji zaupano upravljanje, ni pridobila večjih upravičenj iz naslova svojega solastninskega deleža na isti nepremičnini. Podeljuje ji le upravičenja v zvezi s solastninskim deležem zapustnika, pri tem pa je dolžna ravnati v korist obeh dedičev.
Prvi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. To pomeni, da učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopi z njeno vročitvijo. V primeru izredne odpovedi z vročitvijo preneha delovno razmerje. Ker je v času vročitve izpodbijane odpovedi tožene stranke dne 27. 6. 2019 odpoved tožnika že pričela učinkovati, to pomeni, da je izredna odpoved tožene stranke brez pravnega učinka, ker predmeta odpovedi več ni. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba presojati vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj zaradi napake pri zapisu parcelne številke nepremičnine, upoštevaje, da je nepremičnina natančno in določno označena na drug način, sklenjena kreditna pogodba ni nična, saj predmet obveznosti ni nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).
Ker se pritožba skladno s tretjim odstavkom 343. člena ZPP šteje za nepopolno v primeru, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, v konkretnem primeru pa tožnica v pritožbi ni navedla prav tega, zoper kateri sklep se pritožuje, je sodišče prve stopnje že samo iz tega razloga pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 343. člena ZPP pritožbo kot nepopolno zavrglo.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 45, 45/3.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - sodni izvedenec - odmera stroškov
Glede na 3. odstavek 45. člena Pravilnika je izvedencu sicer mogoče priznati materialne stroške največ v višini zgornje meje 15 %. Vendar mora biti priglašena višina stroškov specificirana, priznani znesek pa argumentirano obrazložen in utemeljen. Pritožba namreč pravilno opozarja na sodno prakso, po kateri je priznanje 15 % materialnih stroškov zgornja meja, ki mora biti ovrednotena glede na okoliščine primera, sicer se stroški praviloma ovrednotijo v višini 5 %.
Ne le da so v obravnavani zadevi materialni stroški priglašeni povsem pavšalno, tudi izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj so odmerjeni v najvišjem možnem odstotku. Ni nikakršne specifikacije 248,40 EUR priglašenih stroškov, niti priznanega zneska v višini 15 % ni ovrednotilo sodišče, saj ni obrazložilo, kakšni posebni stroški poleg običajnih, naj bi izvedenskemu organu sploh nastali. Že zaradi navedenega je potrebno pritrditi stališču toženca, da je v konkretnem primeru iz naslova materialnih stroškov mogoče zakonito priznati največ 5 % od skupno odmerjenih 1.738,80 EUR nagrade. Torej 82,80 EUR in ne 248,40 EUR materialnih stroškov, kot je priznalo sodišče prve stopnje.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 59, 62, 62/6, 63, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
nedovoljen pritožbeni razlog - vročitev odločbe - dejansko stanje - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških
Ker je torej odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje z dne 16. 7. 2019 storilcu bila osebno vročena 30. 8. 2019, v njej pa je bil poučen o pravici do pravnega sredstva, a te možnosti ni izkoristil, je odločba o prekršku postala pravnomočna in zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in slediti storilcu, da naj se izpodbijani sklep razveljavi ali ne izvrši.
odnos med izvršilnim in stečajnim postopkom - ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - ohranitev že vpisanih pravic - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor zoper osnovni seznam
Da bi sodišče prve stopnje lahko ohranilo v veljavi ločitveni pravici, pridobljeni v tem postopku, bi iz končnega seznama preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka sklepu o preizkusu terjatev) morali izhajati tudi omenjeni ločitveni pravici upnika. Teh pa končni seznam ne vsebuje. Če je upnik menil, da je ločitveni pravici pravilno prijavil in bi mu morali biti priznani, bi moral to priznanje doseči v okviru stečajnega postopka, z uvrstitvijo teh ločitvenih pravic na osnovni seznam preizkušenih terjatev, zoper katerega je imel na voljo pravno sredstvo - ugovor zoper osnovni seznam preizkušanih terjatev.
Banka sme pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.