Toženec utemeljeno navaja, da v pravdnem postopku skladno z načelom dispozitivnosti pravdnih strank po prvem odstavku 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje med postopkom nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
V tarifni številki 39 Odvetniške tarife je določeno, da lahko odvetnik obračuna preglede listin ter razna druga obvestila oziroma dopise, kadar gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. V konkretnem primeru pregled listin (50 točk) in obvestilo stranki (50 točk) nista samostojni storitvi, temveč sta zajeti že v ostalih priznanih postavkah.
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/1, 30/4. ZVEtL-1 člen 43, 43/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11.
skupno pripadajoče zemljišče - uporaba ZVEtL - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - sprememba predloga v nepravdnem postopku - izostanek odločitve sodišča prve stopnje o spremembi tožbe
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je smisel 11. točke v varstvu nepravilno zastopanih.
Ob sicer že obsežnem procesnem gradivu in (pretežno izvedenih) dokazih v spisu tudi pritožbeno sodišče izjavi iz vloge daje podoben pomen kot pritožniki - gre za spremembo prvotnega predloga. V vlogi s 3. 11. 2020 res ni argumentov, zakaj bi šlo za skupno pripadajoče zemljišče, a izjave predlagateljice ni mogoče obravnavati izolirano od dotedanjega postopka, v katerem so udeleženci in sodišče o tem že razpravljali in to celo z izvedenko urbanistične stroke. Nasprotni udeleženci spremembi predloga niso nasprotovali, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi. Tudi po prepričanju višjega sodišča bi zato moralo sodišče glede na to odločati, ali gre pri spornem zemljišču za skupno pripadajoče zemljišče, ne pa, ali gre za pripadajoče zemljišče predlagateljice.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - spremenjene okoliščine - pretekla raba - dejanska raba - redna raba stavbe - ugovor javnega dobra - zelenica, parkirišče
Če je še veljalo po ZVEtL, da se pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevajo le prostorski in upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče, zgrajena, in so se šele, če navedeni akti niso bili dosegljivi, uporabljala rezervna merila, je ZVEtL-1 vzpostavil drugačne kriterije pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Upošteval je, da je potrebnost in namembnost (določenega) zemljišča za redno rabo stavbe lahko ob njeni izgradnji povsem drugačna kot pozneje ob nastopu lastninjenja (t. i. dinamičen pristop).
Ker se načrtovana gradnja objekta „R“ ni realizirala, ampak se je namenjenost rabe (sedanje) parcele 1551/1 pri izvedbi gradnje obravnavanih večstanovanjskih stavb z ureditvijo tega prostora, ki je funkcionalno povezano z obravnavanima stavbama, dejansko preoblikovala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnica s sklicevanjem na prostorske akte ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v luči zakonskih kriterijev, ki so (do olastninjenja) vzpostavili drugačno ureditev okoliškega prostora in s tem njegovo namensko pripadnost.
motenje posesti - nadaljevano motilno dejanje - parkiranje - prekluzija navajanja novih dejstev - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
Ravnanje tožene stranke predstavlja vsakodnevno parkiranje v daljšem obdobju, zaradi česar v zadevi ne gre za ponavljajoča ravnanja, ampak za nadaljevano motilno dejanje. Pri takšnem dejanju pa rok za vložitev motenjske tožbe teče od prvega dne, ko je bilo dejanje opaženo in ko se je izvedelo, kdo parkira.
URS člen 92, 92/1. OZ člen 335, 335/1, 336, 336/1, 346, 359, 359-1, 360. ZNB člen 7, 7/1, 7/4. ZS člen 3. ZPP člen 212.
vračilo štipendije - povračilni zahtevek - zastaranje obveznosti - tek zastaralnih rokov - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - trditveno in dokazno breme
Razglašene epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem v smislu, da bi razglašena epidemija v okviru 359. člena OZ per se privedla do zaključka, da bi bilo zastaranje terjatev zadržano.
V tem primeru ni mogoče zaključiti, da je bil tek zastaralnega rok med razglašeno epidemijo zadržan in niti da so na splošni ravni oziroma na ravni tožene stranke kot posamezne nosilke materialne pravice obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je tožeča stranka tožbo vložila po poteku zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja
OZ člen 5, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 119. ZGD-1 člen 3, 3/3-2, 12.
kreditna pogodba v CHF - začetek teka zastaralnega roka - ničnost - pravna oseba - delniška družba - gospodarska dejavnost - standard skrbnosti - profesionalna skrbnost - predvidljivost posledice - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - oderuška pogodba - nedopustna podlaga pogodbe - aleatorna pogodba
Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic.
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.
Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi informacijami oziroma si jih je vsaj sposoben sam poiskati.
Pravilna je tudi presoja izpodbijanega sklepa, da izvedenec ni upravičen do povrnitve materialnih stroškov višini 8% od priznane nagrade. V zvezi s priznanjem materialnih stroškov se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 49. člen Pravilnika v zvezi s 15. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in pravilno zaključilo, da izvedenec (v skladu s Pravilnikom, ki je veljal v času njegovega imenovanja) ni upravičen do materialnih stroškov v določenem deležu (izvedenec se zavzema za priznanje 8%) od priznane nagrade, ampak je ob upoštevanju Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku upravičen do povrnitve dejansko nastalih strokov, ki pa jih mora specificirati in izkazati. V tem kontekstu je pravilna presoja izpodbijanega sklepa, da teh stroškov izvedenec ni specificiral, še manj pa izkazal.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00051392
ZIZ člen 20a, 21. SZ-1 člen 42, 42/4, 45, 45/1, 68, 68/1, 68/2. SPZ člen 119. OZ člen 70.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - etažni lastniki kot stranka postopka - predmet izvršbe - rezervni sklad - prekoračitev pooblastil upravnika - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
Izvršba na sredstva rezervnega sklada je mogoča samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih za stroške vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. Izvršbo na sredstva rezervnega sklada je mogoče dovoliti le do višine sredstev, ki so jih zbrali etažni lastniki tiste večstanovanjske stavbe, zoper katero teče izvršba. V primeru, da je treba sprožiti sodni postopek, je na pasivni strani legitimiran (vsakokratni) etažni lastnik, ne glede na to, ali je bil stranka pogodbe in ali upniku sam kaj dolguje. Sredstva rezervnega sklada namreč pripadajo vsakokratnim etažnim lastnikom in so lahko le ti upniki ali dolžniki v razmerju do nasprotne stranke.
Za sklenitev tako pomembne listine, ki ima lastnost izvršilnega naslova, upravnik potrebuje izrecno pooblastilo etažnih lastnikov. Noben zakon upravnika večstanovanjske stavbe brez izrecnega pooblastila ne upravičuje do sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa, po katerem so zavezani etažni lastniki. Kadar upravnik kot zastopnik prekorači pooblastilo, so etažni lastniki v zavezi samo, če takšno prekoračitev odobrijo. Kadar te odobritve ni, upravnik in etažni lastniki solidarno odgovarjajo za škodo drugi pogodbeni stranki. Tudi v primeru, kadar upravnik pogodbo sklene kot pooblaščenec brez pooblastila, pogodba etažne lastnike zavezuje samo v primeru naknadne odobritve. V nasprotnem primeru se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. V slednjem primeru pa lahko druga pogodbena stranka zahteva odškodnino samo od upravnika, in ne tudi od etažnih lastnikov.
Le če notarskega zapisa na strani dolžnika ne odobri in podpiše njegov dejanski (obstoječi) zakoniti zastopnik, notarski zapis nima učinka javne listine. Dolžnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora, da je sporazum, sklenjen v obliki notarskega zapisa, neveljaven oziroma da se pogodba, sklenjena v notarskem zapisu, šteje za nesklenjeno, pač pa mora sprožiti pravdni postopek in izpodbiti veljavnost/obstoj takšnega sporazuma.
izločitev sodnika - preiskovalni sodnik - dvom o nepristranskosti sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - pravno stališče sodnika - strokovna odločitev
Sodnikovo vodenje postopka oziroma odločanje v njem, ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.
ZKP člen 522, 552/1, 522/1-6, 527, 527/1, 527/2. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 10.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - postopek za izročitev - razlog za zavrnitev izročitve - zastaranje
I.V. naj bi v obtožbi očitano kaznivo dejanje povzročanja splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakona F BiH storil 13. 4. 2005. Za navedeno kaznivo dejanje, ki je bilo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, ki je veljal v času, ko bi naj bilo izvršeno, kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena tega zakona, je bila zagrožena kazen do treh let zapora. Ker je potrebno zastaranje kazenskega pregona presojati po domačem zakonu, Kazenski zakonik Republike Slovenije pa je za navedeno kaznivo dejanje določal absolutni zastaralni rok deset let od storitve kaznivega dejanja, je zastaranje pravice do kazenskega pregona storilca nastopilo 14. 4. 2015. Pregon zoper zahtevano osebo, kot navaja sodišče prve stopnje, za to kaznivo dejanje zato ni več dovoljen in izročitev ni dopustna.
OZ člen 458, 458/1, 459, 460, 460/1, 460/2. ZPP člen 285.
vrnitev dela kupnine - materialno procesno vodstvo - odgovornost prodajalca za stvarne napake - prehod nevarnosti
Določila prvega odstavka 458. člena OZ izrecno določajo, da prodajalec za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, odgovarja ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Torej ne glede na krivdo. Zato pa toženčeva (ne)skrbnosti ob nakupu in nadaljnji prodaji leasingodajalcu ni pravno pomembna in ga ne razbremenjuje odgovornosti za stvarne napake vozila.
Nevarnost preide na kupca v trenutku izročitve predmeta v posest in neodvisno od trenutka prehoda lastninske pravice.
Res se je sodna praksa in sodna teorija že v času bistveno pred tožnikovo vložitvijo tožbe izrekla, da o znižanju kupnine ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Gre za oblikovalno pravico, ki jo je mogoče uresničiti s tožbo z oblikovalnim zahtevkom in o njej odločiti z oblikovalno sodbo. Zahtevek za znižanje kupnine je oblikovalen. Usmerjen je k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak. Če pogodbeni stranki ne dosežeta sporazuma o znižanju kupnine, jo sodišče zniža za razliko med vrednostjo stvari brez napake in med vrednostjo stvari z napako v času sklenitve pogodbe. Zato pa je pred zahtevkom za vračilo preplačane kupnine (kar je dajatveni zahtevek) potrebno zahtevati znižanje kupnine, ker šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku odpade pravna podlaga za korist, ki jo je pridobil prodajalec.
Ker je sprememba tožbenega (stvarnega) predloga procesno dejanje, ki ga tožnik lahko opravi le v postopku pred sodiščem prve stopnje najpozneje do zaključka glavne obravnave, lahko materialnoprocesno vodstvo po 285. členu ZPP sicer opravi le sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051925
ZKP člen 101, 101/1, 144. KZ-1 člen 74, 75, 204, 204/1. SPZ člen 11, 11/2.
kaznivo dejanje tatvine - protipravna prilastitev tuje premične stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - oškodovanec - lastnik stvari - domneva lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - upravičenec za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
Kdo je oškodovanec, v predmetni zadevi ni relevantno zgolj z vidika presoje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, katerega predmet je tuja premična stvar, pač pa tudi z vidika oškodovanja in presoje premoženjskopravnega zahtevka, katerega v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati zahtevek v pravdi. Slednje okoliščine so lahko relevantne tudi za odločanje o morebitnem odvzemu premoženjske koristi.
V konkretni zadevi ne gre za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ na katero je tožnik materialnopravno opiral svoj tožbeni zahtevek, saj je – glede na podane tožbene navedbe – vse premije po predmetnem zavarovanju plačala toženka, ki je torej bila sklenitelj zavarovalne pogodbe in upravičenka po predmetnem zavarovanju.
Tožnik je v škodnem dogodku dne 14. 7. 2016 utrpel izpah leve podlahti v komolčnem sklepu. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja 179. člen OZ, in sicer v višini 9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.300,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Podatki v spisu tako pokažejo, da sta toženca takoj pripoznala spremenjen tožbeni zahtevek, ki sta ga tožnika spremenila po predlogu tožencev, glede poteka služnostne poti še po parceli št. ... k.o. ... v solasti tožencev, glede dolžine in tudi glede širine, torej glede obsega služnostne poti.
Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C.
priposestvovanje služnostne pravice - začasna odredba - prosta presoja dokazov
Glede na načelo proste dokazne ocene (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki velja tudi v postopkih zavarovanja (239. in 15. člen ZIZ), so neutemeljene pritožbene trditve, da aerofoto posnetek ne more nadomestiti ogleda in s takšnim zatrjevanjem očitano zmotno ugotovitev takšnega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
Razpravno načelo ni kršeno že s tem, ko stranka v okviru svoje izpovedbe podrobneje pojasni svoje že podane trditve, sodišče pa njeno izpovedbo povzame. Po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni bila v ničemer odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je lahko navedla vsa dejstva, ki govorijo njej v prid.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-7, 49, 49/2, 91, 91/5, 142.
poslovni razlog - odpravnina - ustrezna zaposlitev - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil za ponujeno zaposlitev predviden nižji plačni razred in da bi se delo opravljalo v drugem kraju kot do tedaj. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da za presojo (ne)ustreznosti ponujene zaposlitve višina plačila ni relevantna, izpolnjen pa je bil tudi pogoj oddaljenosti med krajema dela in bivanja.
Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila ponujena zaposlitev neustrezna zaradi drugače predvidenega delovnega časa (vikendi, turnusi ...). Po pravilnem prvostopenjskem razlogovanju je pri kriteriju delovnega časa bistveno, da je bila tako ponujena zaposlitev kot tista, za katero je tožnica prejela odpoved, za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.
Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev in tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo.