zamudna sodba - predložitev listin v slovenskem jeziku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V skladu z 226. členom ZPP mora stranka predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod. V obravnavanem primeru družbena pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, nima narave zgolj dokazne listine, pač pa vsebina le te pomeni tudi materialno pravo, ki predstavlja pravno podlago za presojo spornega razmerja. Ker sodišče druge stopnje ne more preizkusiti prvostopne sodbe glede skladnosti ugotovitev o vsebini tujih, neprevedenih listin, s samo listino in posledično glede na pritožbeno zatrjevano zmotnost materialnopravne presoje določb družbene pogodbe tudi ne pravilnosti izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
starostna pokojnina - revizija - postulacijska sposobnost
Ker v obravnavani zadevi uveljavljeno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo pritožbenega sodišča (revizija) ni vloženo po odvetniku, niti ni zatrjevano niti izkazano, da bi tožnik imel opravljen pravniški državni izpit, je z izpodbijanim sklepom na temelju 91. člena ZPP, zakonito zavrženo.
pravne napake - nedovoljena gradnja - stvar izven pravnega prometa - ničnost - ex offo - trditveno breme
Ni dvoma, da mora sodišče vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, presojati z vidika vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne v konkretnem primeru. Vendar pa meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka z navedbo dejanske podlage opredeli tožnik; sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, tega v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla nobenih pravotvornih dejstev o nemoralnosti ravnanja tožene stranke, ki bi od sodišča prve stopnje terjala presojo, ali ravnanje tožene stranke pomeni kršitev določenega moralnega načela.
Zagovornica očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ne pove pa v katerem delu. Zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.
Zagovornica sodbe argumentirano ne izpodbija, saj ni navedla na kateri dokaz misli, ko očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako ni konkretno navedla, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju, prav tako konkretno ni navedla, katera odločilna dejstva nimajo podlage v vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Tudi v tem delu zato pritožbe zagovornice ni mogoče preizkusiti in je ta neutemeljena.
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
poslovna goljufija - konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ustreznost razlogov o odločilnih dejstvih - dokazna ocena izvedenih dokazov
Z navedbo, da je obdolženec kot direktor gospodarske družbe E. d.o.o. preko zaposlenih v družbi naročil skupno 29 preizkusov zaščit in z lažnimi obljubami o plačilu odgovorne pri oškodovani družbi zapeljal, da so opravili storitve in izdali račune, ki so v nadaljevanju opisa navedeni, je njegovo ravnanje kot storilca kaznivega dejanja jasno opredeljeno in pritožba v izreku sodbe neutemeljeno pogreša dodatno konkretizacijo njegovega ravnanja ter ravnanja zaposlenih pri posredovanju naročil oškodovani družbi E. & Co. d.o.o. ter kakšno drugačno ali dodatno razlago kot jo je o načinu izvršitve kaznivega dejanja podalo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe.
Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Za dokazni standard verjetnosti terjatve po določbah ZIZ zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše in številčnejše od tistih, ki govorijo proti temu. Za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe v smeri, ali je terjatev upnika verjetno izkazana, je treba torej uporabiti nižji dokazni standard, predmet dokazne presoje pa so dejstva in dokazi, ki jih ponudita upnik oziroma dolžnik.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zavrženje
Po določbi četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista minili dve leti. Ta institut je uveden z novelo ZP-1J in se uporablja od 6.11.2016. Po navedeni določbi zavrže predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče brez presoje okoliščin. Gre za samostojen institut, ki kot pogoj za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja določa, da morata od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preteči dve leti, torej neodvisno od dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po izteku enega leta od poteka preizkusne dobe.
odgovornost v zvezi z upravljanjem poslov splošnega pomena - izvajalec komunalne dejavnosti - trditveno in dokazno breme
Tožeča stranka kot oškodovanec mora za obstoj odškodninske odgovornosti izvajalca komunalne dejavnosti dokazati nastanek škodnega dogodka in škode ter vzročne zveze, izvajalec pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je redno opravljal svoje storitve.
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen če sami iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka. Polnoletni otroci, do katerih starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, zanje niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva. Ker ni bilo ugotovljeno, ali tožnikov oče (upravičenec do institucionalnega varstva) preživninske obveznosti do tožnika (zavezanca za plačilo) ni izpolnjeval zaradi opravičenih ali neopravičenih razlogov, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan plačevati institucionalno varstvo za očeta, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi ostale dokazne predloge zavrnilo (torej tudi dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca), ne da bi pojasnilo razloge za takšen sklep. Tudi v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče načeloma mora izvesti predlagane dokaze, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Presoja, kateri dokaz naj se izvede in kateri ne, je ob tem, da je pridržana sodišču, vendarle omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (člen 22 Ustave RS). V danem primeru, ob izostanka obrazložitve sodišča, zakaj predlaganega dokaza, s katerim bi se ugotavljalo pravno pomembno dejstvo, ni sprejelo in je dokazni predlog zavrnilo, pomeni citirano kršitev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje.
Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Tretja točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP k prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku, (zaključenem) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V primeru, kot je obravnavani (tj. ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom), pa uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. Ker za te stroške tudi ne veljajo določbe o prijavi in preizkusu terjatev, priznanje take terjatve s strani stečajnega upravitelja nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Dejstvo, da je tožnica v obravnavani zadevi terjatev na povračilo pravdnih stroškov prijavila v stečajnem
postopku, narave terjatve ne spreminja, ne glede na to kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi z njo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011240
ZKP-UPB8 člen 17, 17/1, 329, 329/5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 300, 300/1, 300/3.
načelo iskanja materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - enotna kazen - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Sodišče je vezano na načelo ugotavljanja materialne resnice in lahko, če meni, da je to potrebno, pridobiva in izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v določbi petega odstavka 329. člena ZKP, v kateri je določeno, da sme senat odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali ki jih je predlagatelj umaknil.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 73, 247, 247/4, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – izvedenec -zahteva za izločitev
Sodišče prve stopnje se niti na naroku glavne obravnave niti v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikove zahteve za izločitev izvedenca avtomobilske stroke, postavljenega iz okrožja G., ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi. V skladu s četrtim odstavkom 247. člena ZPP o zahtevi za izločitev izvedenca odloči (pravdno) sodišče, sodnik zaprošenega sodišča in predsednik senata pa odločata o izločitvi, če je njima prepuščena izvedba dokaza z izvedenci. Ker sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev postavljenega izvedenca ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 247. člena ZPP in četrtim odstavkom 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev).
Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo določbo 11. člena Pravilnika. Zmotno je štelo, da kršitev navedene določbe Pravilnika predstavlja dejstvo, da je tožnik sedež tožene stranke zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke. Iz 11. člena Pravilnika namreč izhaja, da delavec kršitev stori, če samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja (tj. tožene stranke) z namenom, da bi se izognil preizkusu (alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe navedene določbe Pravilnika ni ugotavljalo, ali je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu, kar se mu prav tako očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da tožnik o prometni nesreči ni povedal direktorju tožene stranke (pri čemer je sporno tudi to dejstvo), še ne pomeni, da je tožnik to storil z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti.
V zadevi ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. - člen 20, 20/28, 20/29.
razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO.
plačilo za delo vodenja in nadzora pri gradnji MHE - posojilna pogodba - navidezna pogodba - zavarovanje dolga z izdajo menice - prevzem dolga - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica pravdnih strank do pritožbe - ugovor litispendence
V skladu s pravili 8. člena ZPP je treba v presojo o dokazanosti nasprotujočih trditev pravdnih strank vključiti tudi oceno o konsistentnosti in logičnosti navedb pravdnih strank in načinu njihovega sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je sicer natanko povzelo posamezne navedbe strank, ni pa se opredelilo do spreminjanja navedb tožnika tekom postopka, kot to navaja toženec v pritožbi. V tem okviru je pomembna tudi odzivnost stranke na dopolnjevanje navedb nasprotne stranke ter skladnost navedb s kasneje izvedenimi dokazi. V sodbi manjka tudi ocena o razlogih za verodostojnost tožnikove izpovedbe in drugih zaslišanih prič, ki so sicer izpovedovale glede dejanske vsebine pogodbenega dogovora o prevzemu dolga in o obstoju ter višini samega dolga.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001084
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izvedensko mnenje - nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine
Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je sorazmerno visoka, vendar še vedno v mejah kriterijev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 179. člena OZ.
Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega - tožbenega predloga, s tem, da mora ta ostati v okviru cilja (VS RS sklep II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016).
ZPIZ-1 člen 16, 16/1, 18, 81, 81/3. ZMEPIZ-1 člen 75, 75/1, 80. OZ člen 336, 336/1, 352.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti za nazaj - opravljanje kmetijske dejavnosti - kmet - plačilo odškodnine
Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. V takšno pravno razmerje pa bi tožena stranka lahko posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3, 429, 429/9. ZPIZ-1 člen 145.
invalidnina - telesna okvara - sprememba predpisa
Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.