Tožnica je invalid III. kategorije in je uveljavljala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. V sodnem postopku kljub izvedbi dokaza s sodnim izvedenstvom ni bilo razčiščeno, ali je
pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
zavrženje vloge - podaljšanje roka - rok za pritožbo
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožničino vlogo za podaljšanje roka pritožbe zoper sodbo zavrglo, je v skladu z določbo 110. člena ZPP, kjer je določeno, da so zakonske določbe o rokih kogentne narave in se ne morejo podaljšati. Podaljšajo se lahko le roki, ki jih določa sodišče glede na okoliščine primera.
ZPIZ-1 člen 101, 101/3.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Zmotno je stališče tožnice, da bi ji morala tožena stranka v vsakem primeru sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, ker je dopolnila 50 let in da ji v nobenem primeru in pod nobenimi pogoji ni bilo dopustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. ZPIZ-1 je s spremembo 101. člena (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) v tretjem odstavku dal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, ker ZDR ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, kar je temelj za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. V tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1 so našteti vsi možni primeri, ko delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer mora delodajalec delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ne glede na starost sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu, po dopolnjenem 50. letu starosti pa le delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (do 50. leta starosti pa mu mora ponuditi poklicno rehabilitacijo). V vsakem primeru, ne glede na starost delovnega invalida, pa delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje (šesti odstavek 40. člena ZZRZI, prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1).
SPZ člen 49, 49/1. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2. ZZLPPO člen 6, 6/1.
izločitvena pravica - priposestvovanje - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - lastninjenje - uvrstitev nepremičnin v otvoritveno bilanco stanja
Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožnik je bil v času nesreče zaposlen pri prvotoženi stranki, ki je bila izvajalka del na delovišču drugotožene stranke. Prvotožena stranka kot izvajalka in drugotožena stranka kot naročnica sta sklenili pogodbo o opravljanju storitev in ne pogodbe o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku. Do delovne nesreče je prišlo na način, da je tožnika poškodoval delavec prvotožene stranke z opremo (tj. viličarjem) v lasti drugotožene stranke. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 se med individualne delovne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v katerih kot stranki nastopata delavec in delodajalec. V obravnavani zadevi sta to tožnik in prvotožena stranka. V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana, četudi gre morda za razmerje, ki v določenih elementih spominja na delovno razmerje
.
Za določitev stvarne pristojnosti v
obravnavani zadevi je bistveno le, da tožnik in drugotožena stranka v času delovne nesreče nista bila v delovnem razmerju.
Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo,
da je za spor med tožnikom in drugotoženo stranko pristojno sodišče splošne pristojnosti.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023241
ZIKS-1 člen 12, 12/1.
pogojna obsodba - neizpolnitev posebnega pogoja je posledica obsojenčeve krivde - nadomestitev obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom - namen kaznovanja ne bi bil dosežen - neplačevanje preživnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec vendarle ni osebnostno urejen do take mere, da bi mu bilo mogoče zaupati tako, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Obsojencu je bila za kaznivo dejanje davčne zatajitve (četrti v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1) najprej izrečena pogojna obsodba, v kateri je obdolžencu določilo posebni pogoj, da Republiki Sloveniji v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 112.000,00 EUR. Ničesar iz obveznosti obsojenec ni plačal. Tako sodišče prve stopnje kot tudi druge stopnje pa sta ugotovili, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde. Kljub temu, da je bil obsojencu rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšan za skoraj osem mesecev, ni plačal niti minimalnega zneska ali vsaj izkazal pripravljenost poravnati škodo. Zato z nadomestitvijo obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom ne bi bil dosežen namen kaznovanja. Pritožba še zanemari, da obsojenec ne plačuje preživnine za sina, saj je bil 1. 3. 2016 obsojen za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine. Sodišče je torej s to sodbo ugotovilo, da obsojenec preživnine zavestno ni plačal, kljub svojim pridobitnim zmožnostim. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je izrek zaporne kazni posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje kazni zapora že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja in skrb za otroke in starše, kar izpostavlja pooblaščenec obsojenca, ob vsem že navedenem ne more biti razlog za nadomestitev kazni na način, kot je to predlagal obsojenec.
odvzem predmetov, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti - nevarnost, da bi bili odvzeti predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale - ustavitev kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja konkretna nevarnost, da bi zasežena pištola lahko bila uporabljena za kaznivo dejanje ter da jo je zato potrebno odvzeti zaradi splošne varnosti. Za izdajo tega sklepa ni pomembno, ali se je postopek končal z obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo ali pa z ustavitvijo. Pomembno je samo, ali gre za takšen predmet, da je podana nevarnost, da bo ponovno uporabljen za kaznivo dejanje oziroma ali razlogi splošne varnosti zahtevajo, da se odvzame. Zasežena pištola je po zunanjem izgledu povsem enaka pravi pištoli in bi zato lahko bila uporabljena pri kateremkoli kaznivem dejanju zoper življenje in telo kot tudi pri kaznivih dejanjih zoper premoženje.
zavrženje pritožbe - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Tožnik je sam vložil pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Zoper takšno sodbo pritožba ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Če bi se pritožba štela kot revizija, bi bilo postopanje enako, saj lahko vloži izredno pravno sredstvo stranka samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit.
SZ-1 člen 103, 103/3, 112, 112/1. ZPP člen 285, 318, 318/2, 318/3, 339, 339/2, 339/2-7.
odpoved najemne pogodbe za stanovanje iz krivdnega razloga - sodna odpoved najemne pogodbe - nesklepčnost tožbe - oblikovalni zahtevek - odpravljiva nesklepčnost - materialno procesno vodstvo - pravilna formulacija tožbenega predloga
Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega - tožbenega predloga, s tem, da mora ta ostati v okviru cilja (VS RS sklep II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016).
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ92 člen 133, 134, 134/1.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - ustrezno delo - invalid III. kategorije invalidnosti
Za odločitev o tem, od kdaj naprej ima tožnik pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bistveno, od kdaj dalje tožnik opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo, torej od kdaj dalje je bil s pogodbo o zaposlitvi razporejen na drugo ustrezno delo. Tožnik je bil na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi razporejen s 13. 8. 2007 dalje in od tega datuma dalje mu je tožena stranka pravilno priznala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
pravdni stroški - dopolnilno izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do plačila nagrade in stroškov za izvedensko delo - vezanost izvedenca na s strani sodišča zastavljena vprašanja - prekoračitev trditvene podlage pravdnih strank - razpravno načelo - obveznost sodišča, da zagotovi, da meritorna odločitev ostaja v okvirih pravočasne trditvene in dokazne podlage - vezanost sodišča na postavljene zahtevke - materialno procesno vodstvo - korektno opravljeno izvedensko delo
Ker je funkcija izvedenca v pravdnem postopku zgolj v tem, da sodišču pomaga pri razjasnitvi dejanskih vprašanj, ki zahtevajo strokovno zanje z določenega področja, s katerim razpravljajoče sodišče ne razpolaga, je jasno, da izvedenec, ker ni strokovnjak za pravdni postopek, ne more biti tisti, ki je pooblaščen in zavezan za presojanje, na katero s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo je, upoštevaje razpravno načelo iz prvega odstavka 7. člena ZPP, dovoljeno opreti meritorno odločitev o postavljenem zahtevku. Da bo sprejeta odločitev temeljila zgolj na pravočasnih zatrjevanjih pravdnih strank ter v tej povezavi predlaganih dokazih (286. člena ZPP), je dolžno v izogib temu, da bi zašlo v postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, paziti razpravljajoče sodišče. Zagotavljanje, da meritorno odločanje ostaja v okvirih pravočasne trditvene (in dokazne) podlage pa hkrati terja aktivnost sodišča, da pravočasna zatrjevanja o pravno odločilnih dejstvih za potrebe izdelave izvedenskega mnenja selekcionira tako, da izvedencu določi dejanski okvir iz katerega naj pri strokovnih zaključkih izhaja. V kolikor sodišče ne postopa v tej smeri, izvedencu plačila za izvedensko delo, četudi to temelji na dejstvih izven okvirov zatrjevanj pravdnih strank, ki pa so bila za odgovor na zastavljeno vprašanje z vidika stroke pomembna, ni mogoče odreči. Še manj pa je od izvedenca pričakovati, da pravočasna zatrjevanja ter dokazne listine sam povzema.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023373
KZ-1 člen 173, 173/4. ZKP člen 371, 371/2.
kršitev pravice do obrambe - pravica do zagovornika - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Obdolženi v pritožbi navaja, da bi moral v obravnavani zadevi imeti zagovornika, ki bi ga zastopal, ker je brez dohodkov in službe. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj glede na kazen, ki je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje zagrožena v zakonu, obramba ni obvezna. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi, ko je bil zaslišan v preiskavi po podanem pravnem pouku o pravici do zagovornika izjavil, da se bo zagovarjal sam, kar je tudi podpisal. Prav tako je obdolženi, ko mu je bil enak pravni pouk glede zagovornika podan na glavni obravnavi izjavil, da se bo zagovarjal sam. Tako iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi se obdolženi zavzemal za postavitev zagovornika, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da okoliščina, da obdolženi ni imel zagovornika ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017061
ZPP člen 154, 155. ZDSS-1 člen 41.
odškodninska odgovornost delodajalca – odločitev o pravdnih stroških
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja prejšnjega delodajalca in tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za vtoževanje čiste denarne terjatve, plačila odškodnine in da zahtevek iz naslova odškodnine ne spada med zahtevke, ki bi se nanašali na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov, upoštevajoč določbe ZPP (in ne določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1).
ZPIZ-1 člen 16, 16/1, 18, 81, 81/3. ZMEPIZ-1 člen 75, 75/1, 80. OZ člen 336, 336/1, 352.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti za nazaj - opravljanje kmetijske dejavnosti - kmet - plačilo odškodnine
Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. V takšno pravno razmerje pa bi tožena stranka lahko posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja telesna okvara - invalidnina
Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je racionalizirala in reorganizirala delo tako, da je med drugim ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so bile delno prenesene na direktorja tožene stranke, delno pa predane občasnim zunanjim sodelavcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni šlo zgolj za fiktivno ukinitev delovnega mesta tožnice. Ker je bila tožnica edina zaposlena na ukinjenem delovnem mestu, ni bila neenako obravnavana z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega odpovednega razloga v osebnih okoliščinah na strani tožnice, ampak dejansko zmanjšane potrebe po delu poslovne sekretarke in s tem povezano prerazporeditev preostalega administrativnega dela. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. - člen 20, 20/28, 20/29.
razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena do ustreznega plačila, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO.