Revidenti reviziji ob njeni vložitvi niso priložili predloga za dopustitev revizije. Priložili so ga šele naknadno, po opozorilu nasprotne udeleženke, da je ta priloga umanjkala, in po izteku roka za vložitev revizije v „odgovoru na odgovor na revizijo“. Prepozne predložitve manjkajočih dokumentov revizijsko sodišče ne more upoštevati.
Slovenija ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Republiko Italijo, ampak le tistih iz Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, konkretno iz njegovega 1. člena.
Revizija zahtevek, ki ga je revidentka vložila v upravnem postopku, in pomanjkljivo ureditev v ZVojI dejansko utemeljuje z drugimi določbami Pariške mirovne pogodbe, konkretno s 7. točko priloge XIV in točko B 74. člena, ne pa z 8. točko, ki je bila konkretizirana v 1. členu z aktom o nasledstvu notificiranega Sporazuma. Ker s temi revizijskimi navedbami ni bil vzpostavljen dvom v skladnost ZVojI s Sporazumom, niti ta očitno ne izhaja iz določb v tej zadevi uporabljenih predpisov, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral zakonodajalec v ZVojI urediti vprašanje pridobitve pravice do vojne pokojnine že za obdobje od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje.
Odgovor na postavljeno pravno vprašanje (ali je ZVojI v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republike Italijo, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947) je v okvirih obravnavane revizije torej pritrdilen. Zato Vrhovno sodišče ni prekinilo revizijskega odločanja in ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZVojI (156. člen Ustave), ampak je po ugotovitvi, da ostale revizijske navedbe niso bistvene za odločitev, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.