Nepremičnina, kakršna je bila, bi se (glede na doslej znano) lahko uporabljala kot parkirišče. Navedeno ter postavljen denarni zahtevek, ki nujno že sam zase vsebuje tudi trditev o višini premoženjske izgube zaradi nezmožnosti uporabe, za sklepčnost po presoji vrhovnega sodišča zadošča. Strožja zahteva, ki bi stranki nalagala natančno razčlembo oz. izračun nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe, bi nazadnje vodila v skrajnost, ko bi stranka morala s pomočjo strokovnjaka utemeljevati višino izgubljene koristi - kar bi od nje terjalo, da tožbi predloži predpravdno (privatno) izvedensko mnenje.
Takšna zahteva ne bi bila ekonomična, hkrati pa v ničemer ne bi prispevala k pravicam strank, da se v kontradiktornem postopku izjavijo tudi o strokovnih razčlembah, ki so predmet dokazovanja z izvedencem. To možnosti namreč lahko v celoti izčrpajo v okviru dokazovanja z izvedencem v samem postopku.
Šele ko se je revizijsko sodišče seznanilo s celotnim spisom in sta lahko stranki soočili svoje argumente v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem, se je izkazalo, da trenutek učinkovanja poočitve delitve parcel za odločitev v zadevi ni pravno relevanten. Revizijsko sodišče zato na dopuščeno revizijsko vprašanje ni odgovarjalo.
Ne glede na to, da je bila neravnina znatna, pa po drugi strani ni bila zakrita ter za tožnico tudi ne nepričakovana. Po tej poti je namreč tožnica redno hodila v službo in nazaj domov (pot so brez težav dnevno prehajati tudi številni drugi ljudje, približno 1.800 na dan) ter je za „stanje luknje“ vedela. Glede na to je sprejemljiv zaključek, da je tožničina pot iz službe do parkirišča še ustrezala pravnemu standardu normalne pohodne površine.