Določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP mora sodišče spregledati samo v izjemnih primerih. To so primeri, ko bi njena uporaba pomenila varstvo zlorabe postopka. Vendar je nedobrovernost sama po sebi za to še premalo. Podana mora biti kvalificirana nedobrovernost, tj. zlonamernost obeh – stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca.
Ker upravnik kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov v postopku ne postopa v imenu in za račun sodišča temveč v imenu in za račun etažnih lastnikov, njegova opustitev, da etažne lastnike stavbe obvesti o obvestilu sodišča in postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ne pomeni obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP.
Glede na to, da je sporna oporoka podpisana s strani zapustnika in dveh prič, daje videz pisne oporoke pred pričami. Oporoka torej obstaja, ker pa je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna. To pomeni, da v primeru, ko zapustnik pisne oporoke pred pričama (po 64. členu ZD) ne podpiše v njuni navzočnosti in je to razvidno že iz vsebine oporoke, zahtevek za ugotovitev ničnosti ni utemeljen.
Sodišče druge stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se za ustrezno zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1 šteje tudi zaposlitev, za katero se zahteva ista stopnja in vrsta izobrazbo, kot jo delavec dejansko ima. To stališče je v izrecnem nasprotju z jasno definicijo iz točke 3.2. Programa oziroma določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1 in v nasprotju s tem povezano sodno prakso. Zakon delodajalcu ne nalaga obveznosti, da delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudi drugo (bodisi ustrezno bodisi neustrezno) zaposlitev. Na podlagi Programa je bila tožena stranka dolžna presežnemu delavcu ponuditi zgolj ustrezno zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1, ne pa tudi neustrezne.