Ob skupni prodaji gozdnih in kmetijskih zemljišč se ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti "pretežnostnega načela", temveč se mora uporabiti materialnopravne norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG.
V obravnavani procesni situaciji utemeljitev pravnega interesa revidentke ne zadošča. Njena odločba je bila namreč odpravljena s sodbo Upravnega sodišča, zato tudi morebitna ugoditev njeni reviziji ne bi vplivala na njen pravni položaj, saj se vloge prosilcev za mednarodno zaščito, o katerih se v tej zadevi odloča, štejejo za umaknjene. Revidentka, katere interes naj bi bil v tem, da odloča zakonito, na stališče sodišča prve stopnje glede materialnega prava in vodenja postopka tudi ne bo vezana (saj tožniki za izvedbo novega vsebinskega postopka nimajo več pravnega interesa), s tem pa tudi ni več podan njen pravni interes za odločanje o reviziji.
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Pogoj za uporabo pravila solidarnosti je, da je posamezen član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja uprave, to pa je takrat, ko je kršil svoje individualne članske dolžnosti.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
Restitucijski odškodninski zahtevek (obveznost povrnitve prejšnjega stanja oziroma (v praksi prevladujoče) plačilo stroškov take vzpostavitve) nastane že s trenutkom nastanka škode. Škoda torej ne nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun za vzpostavitev prejšnjega stanja.
Glede na okoliščine primera toženčevih trditev o dobroverni pridobitvi solastninske pravice ni mogoče šteti za priznane.
Ker v konkretnem primeru souporaba stanovanja s strani več oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča, tožnica ni bila dolžna izrecno zahtevati, da se ji omogoči fizična souporaba, ampak je bilo dovolj, da je svoje nestrinjanje z načinom uporabe nedvomno izrazila.
Solastnik ni dolžan pristati na souporabo takrat, ko je to življenjsko gledano nesmiselno, ampak lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali pa da drugi stanovanje uporablja v celoti, proti plačilu ustreznega nadomestila solastniku.
Ob zaključku, da je tožnik vnaprej plačal dela, za katera sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, kasneje pa je prišlo do razveze pogodbe in dela niso bila opravljena, je zahtevek za vrnitev danega tipični kondikcijski zahtevek zaradi odpadle podlage za izpolnitev (condictio od causam finitam), imenovan tudi reparacijski zahtevek. Njegova pravna podlaga je v 190. členu OZ kot splošnem pravilu o neupravičenih pridobitvah, in v 111. členu OZ kot temu specialnejši določbi, ki ureja učinke, ki nastanejo v primeru razveze pogodbe. Ne gre torej za zavestno izpolnitev nedolga brez pridržka pravice zahtevati nazaj ali za katerokoli drugo situacijo iz 191. člena OZ, v kateri se ne more zahtevati vrnitve danega, ampak za plačilo glede na podlago, ki je kasneje odpadla.
Ob ponujeni trditveni in dokazni podlagi pravdnih strank je z novo kvalifikacijo spora na podlagi 191. člena OZ in spremembo odločitve po uradni dolžnosti na drugi stopnji prišlo do sodbe presenečenja, saj v dani situaciji ne stranki (ne sodišče prve stopnje) take možnost nista mogli predvideti.