Načelo zaupanja v zemljiško knjigo tvorita dejanska in pravna prvina (seznanjenost s podatki zemljiške knjige na eni ter standard poštenega ravnanja oziroma dobre vere na drugi strani) zato zaupanje ni absolutno: ne sme biti slepo. Pridobitev lastninske pravice na njegovi podlagi je originarna - torej takšna, ki nujno poseže (odvzame) lastninsko pravico protiknjižnemu (resničnemu) lastniku. Gre torej za poseg v lastninsko pravico, celo za njeno izgubo. To lahko opravičuje samo uresničevanje neke druge ustavne vrednote. Ta vrednota je zaupanje v pravo, ki ga je na tej točki treba razumeti kot ustavno upravičenje pravnoposlovnega subjekta. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se zato lahko sklicuje le pridobitelj, ki je pošten (dobroveren). Če je pravico dobil nepošteno (v slabi veri), ga to ne varuje.
V primeru, ko je očitno (jasno vidno), da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če si pred tem dejstvom zatiska oči ter se slepo zanaša na zunanji videz zemljiške knjige. Standardu poštenega ravnanja bo v takšnih okoliščinah zadoščeno šele, če bo pravnoposlovni pridobitelj skušal v razumni meri poizvedeti, zakaj stanje v naravi vzbuja dvom v resničnost zemljiškoknjižnih podatkov. Takšno aktivnost v zvezi z ugotavljanjem resničnega (dejanskega) lastninskega stanja pravna teorija in sodna praksa opredeljujeta kot kupčevo "raziskovalno dolžnost". Od dejanskih okoliščin posameznega primera pa je odvisno, kakšna ta raziskovalna dolžnost je (in kaj mora kupec storiti, da jo izpolni).
V izjemnih primerih, kakršen je obravnavani, so dovolj tudi zdravnikova ustna pojasnila.
Veljavnost pacientove privolitve v poseg tudi po stališču teorije "nedvoumno" vezana "na izjavo volje in ne na pisnost kot tako", in ker je tožnica svojo voljo nesporno in jasno izrazila s prihodom na operacijo in nato s podpisom privolitvenega obrazca za anestezijo, ki "je kot sestavni del operacije predstavljala funkcionalno celoto v okviru opravljenega operativnega zdravljenja", odsotnost pisne oblike privolitve kot taka in sama po sebi ni vplivala na veljavnost pacientkine privolitve.
Glede na cilj, smisel in namen prednostne pravice zakupa je bistvena stvarna, dejanska in praktična uresničitev olajšanja izkoriščanja kmetijskih zemljišč, v konkretnem primeru visokogorskih pašnikov, njihova zaokrožitev in združitev, vse s ciljem smotrnega gospodarjenja z zemljišči. Zato drugega toženca ni mogoče obravnavati kot zakupnika, katerega zakupljeno zemljišče bi mejilo na parcelo. Zemljišče, ki ga ima v zakupu, je namreč le majhen, neznaten del parcele, ki meji z zemljiščem (v tem primeru parcelo), ki se daje v zakup. Od njega je oddaljeno več kilometrov in med njima so za nameček še, kot pravi prva toženka, gozdovi, prepadne stene, nerodovitna melišča in podobno.
Tožniki v konkretnem, in drugih istovrstnih primerih, državi očitajo, da dovoljuje (prekomeren) promet po cestah, ne da bi ob tem (ustrezno) zavarovala njihove osebnostne pravice (do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti, doma in družinskega življenja). Očitajo ji torej opustitev nalog, ki jih je dolžna opravljati (zagotavljati) v okviru svoje oblastne funkcije. Prav odškodninsko odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij, pa ureja 26. člen URS. Ta predvideva odgovornost za protipravno (in krivdno) povzročitev škode v zvezi z izvajanjem (oblastne) dejavnosti.
Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage.
Tožnica vzrok škode oziroma prispevek k njenemu nastanku vidi v ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je svoje vozilo ustavil na desnem voznem pasu avtoceste; če ga ne bi, voznik B. B. ne bi mogel naleteti v njegovo vozilo. Naravni vzročnosti torej pripisuje tudi pravno vzročnost. Tako pojmovanje vzročnosti je preširoko. Upoštevajoč druge okoliščine primera - razmere na vozišču (dobra preglednost) in oddaljenost vozila B. B. (več kot 2 km, kar časovno pomeni približno minuto in pol), zaradi česar ustavljeno vozilo zanj ni predstavljalo nepričakovane ovire - se izkaže, da gre za oddaljen in od drugih pogojev soodvisen pogoj, ki mu ni mogoče pripisati pravno relevantnega vzroka. Dejansko gre za tako oddaljeno okoliščino, da ji je komajda mogoče pripisati naravno vzročno povezavo. Vzrok nastanka škode ni bil v ustavljenem vozilu zavarovanca tožene stranke, ampak v vožnji voznika B. B., ki očitno sploh ni spremljal situacije in razmer na cesti.
Odgovor na revizijsko vprašanje ali je podana aktivna legitimacija enega izmed bivših zunajzakonskih partnerjev, da preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju bivših zunajzakonskih partnerjev, z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve zahteva izplačilo svojega deleža skupnih vlaganj v nepremičnino od tretje osebe (staršev bivšega zunajzakonskega partnerja) kot lastnika te nepremičnine, ne da bi s tožbo zajel tudi bivšega zunajzakonskega partnerja, je pritrdilen.
Pritožbeno sodišče razloga za drugačno odločitev in s tem za obid argumenta precedensa ni pojasnilo. S precedenčnimi stališči se ne le ni soočilo, marveč jih je ignoriralo. Tak, neobrazložen odstop od sodne prakse, predstavlja kršitev ustavnega jamstva do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Določilo 154. člena OZ je specialno v pomenu določitve kriterijev za porazdelitev (krivdnih in objektivnih) odgovornosti med več imetniki motornih vozil.
Sodna praksa v primerih obojestranske krivde imetnikov motornih vozil, torej v situacijah, ki jih ureja drugi odstavek 154. člen OZ, krivdo imetnikov upošteva zgolj kot enega od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevka obeh imetnikov k nastali škodi pa ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila. Praksa je drugačna v primerih, kadar do škode pride po izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil. Tedaj je treba dejansko stanje subsumirati pod določilo prvega odstavka 154. člena OZ, ki jasno določa izključno odgovornost krivdno odgovornega imetnika motornega vozila za vso nastalo škodo.
V obravnavani situaciji, ko je imel voznik B. B. vse možnosti za zaznavo neobičajne situacije na vozišču in tudi vse možnosti, da se ji varno izogne, okoliščina, da je tovorno vozilo voznika B. B. stalo na desnem voznem pasu avtoceste ni takšne narave, da bi lahko temu vozniku pripisali kakršnokoli odgovornost. Ali - z vidika vzročne zveze - v prikazani situaciji bi upoštevanje okoliščine, da je vozilo poljskega voznika stalo na desnem voznem pasu avtoceste presegalo meje pravno relevantne vzročnosti in bi ji pripisali pomen pogoja (skladno z že preseženo ekvivalenčno teorijo o enakovrednem upoštevanju vseh vzrokov in pogojev) oziroma pomen gole naravne vzročnosti.
Če bi bili akutna stresna reakcija in posttravmatska stresna motnja posledici utrpelih telesnih poškodb, potem bi bila taka škoda, pod pogojem, da bi izpolnjevala standarde pravno priznane nepremoženjske škode, krita z zavarovanjem tožene stranke AO -PLUS 02/15. Vendar v konkretnem primeru ni šlo za posledico utrpelih telesnih poškodb, temveč za duševni odziv na dogodek (prometno nesrečo, dogajanje v bolnici).
Odvzem pravnomočnega upravnega dovoljenja, ki velja za določen čas, zaradi zaostritve pogojev, ki jih na novo in drugače uveljavlja podzakonski predpis, ki je pričel veljati po izdaji upravnega dovoljenja, ni dopusten, če tak način posega v pravnomočno upravno odločbo o dovoljenju nima podlage v ustrezni zakonski ureditvi. Vrhovno sodišče pri tem dodaja še, da mora biti v takem primeru z ustrezno stopnjo predvidljivosti določen tudi okvir oziroma kriteriji za spreminjaje pogojev, ki bi lahko vplivali na pravni položaj imetnikov dovoljenj, saj ga k temu zavezujejo ustavna načela pravne države.