Začasne dodelitve sodnika na Vrhovno sodišče ter s tem možnosti, da je začasno (v celoti ali deloma) oproščen opravljanja sodniške službe, ni mogoče šteti za primer razloga za predčasno razrešitev iz drugega odstavka 35. člena ZVDZ v smislu, da je "prenehal opravljati sodniško službo".
Okoliščina, da tožnica ne opravlja sodniške službe, temveč vodi Službo za upravljanje projektov na Vrhovnem sodišču, za kar je zahtevan pogoj biti sodnik, ne more predstavljati okoliščine, ki bi bila lahko razlog za predčasno razrešitev z mesta predsednice volilne komisije.
Glede na določbe Pravilnika se pri odmeri komunalnega prispevka kot površina stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele objekta, ki pa je ni mogoče enostavno enačiti z velikostjo zemljiške parcele. Površina parcele objekta je namreč lahko enaka površini zemljiške parcele, kadar je objektu določena lastna parcela, lahko pa predstavlja le njen del.
Parcelo objekta sestavlja del zemljišča, na katerem stoji objekt (stavbišče) in zemljišče na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.
Odločitev o izvolitvi v naziv je po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje pristojnih organov univerze. Zato je tudi vprašanje vsebine obsega njene utemeljitve oziroma obrazložitve izraz navedenega avtonomnega strokovnega vrednotenja, česar sodišče ne more ocenjevati, saj bi s tem stopilo na polje presoje tiste vsebine, ki mu je po Ustavi odtegnjena. Zato se tudi pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave ne po svoji vsebini ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank.
Univerza je obrazložitev dolžna podati le glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih. Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov ne more in ne sme posegati. V nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v revidentkino ustavno (58. člen Ustave) in zakonsko (po ZVis) zagotovljeno avtonomijo.
Glede na vsebino, ki je lahko predmet sodnega preizkusa, mora odločba v postopku habilitacije vsebovati obrazložitev o tem, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen in to tako, da je mogoč preizkus, ali je postopek tekel v predpisanih okvirjih.
Skladno s SZ-1 je najemodajalec dolžan vsakih pet let preveriti, ali najemnik (in uporabniki) neprofitnega stanovanja še izpolnjuje splošne pogoje za uporabo neprofitnega stanovanja po veljavnem pravilniku na dan preverjanja in mora zato preveriti tudi izpolnjevanje premoženjskih pogojev za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja.
90. člen SZ-1 je treba razlagati v funkciji zagotavljanja načela enakosti pri uveljavljanju socialnih pravic, iz česar pa izhaja ne le upravičenje temveč tudi dolžnost najemodajalcev, da preverjajo izpolnjevanje upravičenosti do neprofitnega stanovanja. Zato je najemodajalec dolžan prav v funkciji varstva navedenih ustavnih in zakonskih vrednot vsakih pet let od najemnika zahtevati, da predloži dokazila o izpolnjevanju splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, ki jih opredeljuje pravilnik iz petega odstavka 87. člena tega zakona, torej v obravnavani zadevi 3. člen Pravilnika. Če se ugotovi, da tak najemnik ni več upravičen do neprofitnega stanovanja, je dolžan najemodajalec že po samem zakonu spremeniti določila najemne pogodbe, ki urejajo višino najemnine in najemnino določiti v višini tržne najemnine (tretji odstavek 90. člena SZ-1). Le v zvezi s samim postopkom spremembe določil najemne pogodbe, ki urejajo višino najemnine, ta določba SZ-1 odkazuje na pravilnik, ki ga izda pristojni minister, torej v obravnavani zadevi na 30. člen Pravilnika.
30. člen Pravilnika je v omejitvi, ki omejuje nadaljnje preverjanje pogojev za pridobitev (uporabo) neprofitnega stanovanja s strani obstoječih najemnikov zgolj na dohodkovne pogoje, v očitnem nasprotju z 90. členom SZ-1, ki predvideva ponovno preverjanje vseh splošnih pogojev vsakih pet let. Navedena določba Pravilnika vzpostavlja s tem, ko omejuje ugotavljanje premoženjskega cenzusa, tudi neenakost med najemniki neprofitnih stanovanj, saj so ob bistveno različnih socialnih okoliščinah lahko neutemeljeno v enakem položaju; najemnik z (bistveno, neomejeno) večjim premoženjem lahko ohranja pravico do neprofitne najemnine enako kot tisti, ki je v bistveno težjem socialnem položaju. To je tudi v nasprotju z zagotavljanjem socialne pravice do neprofitnega stanovanja, ki kot navedeno pomeni izpeljavo načela socialne države iz 2. člena v zvezi z 78. členom Ustave.
Pri dostopu do informacij imajo posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. To se nanaša tudi na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni. V obravnavanem sporu to pomeni, da se ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih.
Upravno sodišče je odločitev sprejelo na seji, iz izpodbijane sodbe pa niso razvidni zakonska podlaga za tako odločanje, okoliščine, ki bi utemeljile zakonitost opustitve glavne obravnave, in tudi ne razlogi za neizvedbo predlaganega dokaza.
Glavna obravnava v upravnem sporu je obvezna in jo je dopustno (ne pa nujno) opustiti le v okoliščinah iz 59. člena ZUS-1. Ker te utemeljujejo dopustne izjeme od pravila o dolžnosti izvedbe glavne obravnave, jih mora Upravno sodišče konkretizirano navesti in utemeljiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo in ni izvedlo predlaganih dokazov. Navedeni razlogi so v upravnem sporu sestavina obrazložene sodne odločbe, saj pomenijo odgovor na strankine navedbe, povezane z opravo glavne obravnave, ki jih lahko izpostavi bodisi kot neposredno zahtevo, naj se odločitev sprejme na glavni obravnavi, bodisi kot navedbe, s katerimi konkretizirano nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in zanje predlaga dokaze, ali navedbe o kršitvah pravil upravnega postopka, ki naj se odpravijo na glavni obravnavi. Opustitev teh razlogov pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.
Pri preizkusu alkoholiziranosti gre že v načelu za poseg v zasebnost, vendar se ob sumu, da je pod vplivom alkohola, delavec nanjo ne more sklicevati. Skrb za zdravje in varno delovno okolje, v katerem ni prostora za delavca, ki je pod vplivom alkohola, saj na ta način spravlja v nevarnost sebe in druge, daje delodajalcu v primeru suma na alkoholiziranost pravico do preizkusa z alkotestom.
Med opravila, ki jih sme opravljati detektiv v skladu s 26. členom ZDD-1, sodi tudi izvedba preizkusa alkoholiziranosti. Vendar določba, da detektiv lahko opravlja neko dejavnost, ne pomeni, da je ne sme opravljati nihče drug. Izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni opravilo, ki bi ga po zakonu veljavno lahko izvedla le detektivska agencija oziroma detektiv (podobno, kot ni takšno opravilo npr. vročanje pošiljk). Zato izvedba alkotesta s strani osebe, ki ni detektiv, pomeni le, da ni bila opravljena v okviru detektivske dejavnosti, ne pomeni pa, da je tak preizkus nezakonit.