določitev krajevne pristojnosti - formalni preizkus obtožnega akta - kraj storitve kaznivega dejanja
Določba 29. člena ZKP se za določitev krajevne pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču obdolženca uporabi izjemoma, kadar krajevne pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi splošnih pravil iz 26. člena ZKP. Gre za tako imenovano subsidiarno določitev krajevne pristojnosti, ki prihaja v poštev predvsem v fazi zgodnjega pregona kaznivih dejanj, ko je nujno potrebno, da sodišče opravi določeno procesno dejanje, natančni kraj storitve kaznivega dejanja pa glede na razpoložljive podatke sploh ni znan.
Ko predsednik senata ob formalnem preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ta ni sestavljen po predpisih (269. člen ZKP), mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZKP in obtožni akt vrniti tožilcu, naj ga v treh dneh popravi. V skladu z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP je obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja tudi kraj (in čas) storitve kaznivega dejanja in bi zato predsednica razpravljajočega senata v tem primeru, ko je ugotovila navedeno formalno pomanjkljivost zasebne tožbe, morala ravnati po drugem odstavku 270. člena ZKP, zlasti ker kraj storitve kaznivih dejanj izhaja iz nadaljnje obrazložitve zasebne tožbe.
Res je temeljna predpostavka za obstoj kaznivega dejanja izneverjenja v vseh njegovih oblikah obstoj skrbniškega razmerja, vendar glede na inkriminacijo očitanega kaznivega dejanja ni nujno, da je izdana odločba skrbstvenega organa, saj lahko obveznost skrbi za premoženje drugega izhaja tudi iz pravnega posla, tudi ustnega dogovora med strankama.
Iz zgoraj povzetih navedb toženca in tožnika izhaja, da med njima niti ni sporno, da na podlagi dogovora v izvensodni poravnavi z dne 19. 4. 2021 vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Posledično za odločitev o tem delu pritožbe niti ni odločilno vprašanje izpolnitve zahtevka oziroma pravilne uporabe 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Toženec ne uveljavlja povračila svojih stroškov od tožnika, tožnik pa mora svoje stroške postopka kriti sam.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 34a, 34a/1. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8, 8/1. ZPP člen 2, 182, 182/3, 337, 337/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - fizična oseba - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - osnovni znesek minimalnega dohodka - kreditne obveznosti - pritožbene novote - predlog za obročno plačilo sodne takse - predlog za odlog plačila sodne takse - eventualna kumulacija zahtevkov - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse ter ugodilo predlogu za obročno plačilo sodne takse. Tretji odstavek 182. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 določa, da lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni predlog, bi moralo najprej odločiti o utemeljenosti prvega podrednega predloga. O drugem podrednem predlogu bi lahko odločalo le v primeru, če bi presodilo, da prvi podredni predlog ni utemeljen.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161, 162, 162/1, 166, 166/1, 166/2.. ZNP-1 člen 108.
ureditev stikov - začasna odredba - sklep o začasni odredbi izdan pred uvedbo pravdnega postopka - ogroženost otroka - nenadomestljiva škoda - odtujitev otroka od roditelja - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Z izdajo predmetne začasne odredbe se bo tako preprečila morebitna odtujitev otrok očetu, s čemer bi otrokom lahko nastala nenadomestljiva škoda. Sodišče druge stopnje pa ne glede na mnenje CSD ocenjuje, da obstaja ogroženost otrok v smislu, da je oče grozil, da jih bo odpeljal v Bosno in da jih dolžnica v tem postopku ne bo več videla (enako izhaja iz sklepa I Z 34/2021 z dne 16. 8. 2021), zato je odločilo, da lahko upnik stike z otroki v tujini preživi zgolj s pisnim soglasjem matere.
ZSPJS člen 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/2.
preizkus ocene dela - zamuda roka
Tožena stranka je tožnici 4. 2. 2019 vročila ocenjevalni list, v katerem je nadrejeni navedel, da tožnice za ocenjevalno obdobje (leto 2018) ni ocenil, in takšno odločitev utemeljil. Ob prejemu ocenjevalnega lista je tožnica podpisala izjavo o seznanitvi. Tožnica je zahtevo za oceno njene delovne uspešnosti za leto 2018 vložila 18. 3. 2019, kar je po poteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 17.a člena ZSPJS, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica zahtevo vložila prepozno.
nedovoljen predlog - prepozen predlog - zavrženje predloga - cenzus - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist
Predloga za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na to, da je bil prekršek zaradi katerega je bila storilcu izrečena globa, za katero prosi, da se mu jo nadomesti z delom v splošno korist, storjen pod vplivom "višje sile".
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050384
ZPrCP člen 101, 101/10. ZP-1 člen 66, 66/2.
zahteva za sodno varstvo - dejansko stanje - dovoljeni pritožbeni razlogi - ustavitev vozila
Ker sodbe, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja1 (v kar spada tudi dokazna ocena), je pritožbeno sodišče na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje vezano.
razlika v plači - dejansko delo - odpoved terjatvi
Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi ugotovitve, da je tožnik v mesecu avgustu 2018 kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nižje vrednoteno delo opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, prisodilo vtoževano razliko v plači, ki v času podpisa nove pogodbe o zaposlitvi še ni zapadla v plačilo. Za preostalo vtoževano obdobje je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači zavrnilo kot neutemeljen, saj se je tožnik s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal vsem zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja zoper toženo stranko, torej tudi razlikam v plači iz naslova dejansko opravljenega dela za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - pravne posledice začetka stečajnega postopka - sklep o izterjavi stalnih prejemkov - čas izdaje odločbe
Zmotno je stališče pritožnika, da bi sodišče sklep o izterjavi stalnih prejemkov smelo izdati šele po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja. Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka.
prisilna hospitalizacija - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju - ocena ogroženosti - dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje - pomanjkljiva obrazložitev - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - ogrožanje življenja s samomorom
Nezmožnost razlikovanja med bolezenskim doživljanjem in dejanskim dogajanjem sama po sebi ne zadostuje za sklep o neogibnosti zadržanja v bolnišnici. V sklepu je ugotovljeno, da je za umiritev bolezni potrebno jemanje ustrezne terapije. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da za utemeljenost zadržanja v bolnišnici manjkajo okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, da tega ne bi bilo mogoče zagotoviti v domačem okolju.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/1.. ZDR-1 člen 130, 130/1.. ZPP člen 337, 337/1.
potni stroški - razdalja med krajem bivanja in delovnim mestom
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Toženko je v vtoževanem obdobju zavezoval Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 5. člena določal, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni ravnala prav, ko je pri izračunu razdalje med tožničinim bivališčem in tožničinim delovnim mestom upoštevala tudi pot v odseku 340 metrov, ki poteka po makadamski poti A., ki ni redno vzdrževana in prehodna skozi celotno leto.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - razporejanje delovnega časa
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik v letu 2018 samostojen pri razporejanju svojega delovnega časa in da je bil odgovoren za organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki, med drugim tudi na način, da bi lahko sam izrabil pripadajoče dni letnega dopusta, pravilno presodilo, da do nadomestila za neizrabljen letni dopust ni upravičen, četudi ga na dolžnost izrabe ni nihče posebej opozoril.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 8, 8/1, 10.. ZDR-1 člen 9, 170.
stroški prevoza - povračilo stroškov prevoza - službena pot
Tožnik v pritožbi poudarja stališče sodne prakse, da za priznanje kilometrine v primeru službene poti potni nalog in sklenjeni dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene nista nujna, kar pa za odločitev v obravnavanem primeru ni bistveno. Ključno je stališče, ki izhaja tudi iz novejše prakse pritožbenega sodišča (Pdp 240/2019, Pdp 241/2019, Pdp 242/2019), da tožnik s tem, ko se je udeležil izobraževanja, ni bil na službeni poti.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - plačevanje preživnine - ukinitev
Odločitev o začasni ukinitvi plačevanja preživnine je posledica takšne odločitve, saj ni sprejemljivo, da bi moral oče, ki mu je otrok začasno dodeljen v vzgojo in varstvo, zanj plačevati tudi preživnino. Začasna ukinitev plačevanja obveznosti preživnine materi, je posledica odločitve o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo očetu, saj bi moral oče v nasprotnem primeru, poleg skrbi za vzgojo, izobraževanje in preživljanje, materi še nakazovati denar, kakor da bi bil otrok pri njej.
Toženec pri družbi A.A. d. o. o. ni opravljal del, pri katerih bi izkoriščal tehnično - tehnološka in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil pri delu za tožečo stranko.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 121, 121/1, 231, 232. ZPP člen 335, 335-4, 343, 343/3. ZDavP-2 člen 125, 126, 145.
insolventnost - davčni dolg - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - zastaranje davčnega dolga - predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelji - odločanje o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka - stečajni postopek nad dolžnikom - pritožba proti sklepu o začetku stečajnega postopka
Dolžnik ne izpodbija svoje insolventnosti in ne dokazuje, da bi davčni dolg plačal. Prav tako ne dokazuje, da bi imel v Republiki Sloveniji odprt bančni račun oziroma da bi v postopku davčne izvršbe dolg plačal. Tako niti ne izpodbija zakonskih domnev insolventnosti iz druge in tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, s katerimi je upnik utemeljeval njegovo insolventnost in jih je razložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je presodilo vsa relevantna dejstva in pravilno nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Dolžnikovi dolgovi tudi niso nastali zaradi epidemije COVID-19. Iz seznama izvršilnih naslovov izhaja, da le en dolg izvira iz leta 2020, pa še tisti je globa za prekršek, kar nima nikakršne povezave z epidemijo. Dolžnik pa tudi ne pojasni, do kakšne pomoči naj bi bil kot pravna oseba upravičen od države v zvezi z globami za prekrške, za kar niti ni nikakršne podlage. Višje sodišče sicer dopušča možnost, da dolžnik posluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Vendar pa to še ne pomeni, da mu zato ni treba poplačevati svojih dolgov. Dolžnik svojih obveznosti že iz leta 2011, ki se terjajo kot davčni dolg, ni plačal, zato je upnik vsekakor smel vložiti predlog za začetek stečajnega postopka, ki mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - razrešitev upravitelja - razlogi za razrešitev upravitelja - namen instituta razrešitve - temeljna načela stečajnega postopka - hujše kršitve dolžnosti upravitelja - kršitev dolžne skrbnosti - presoja sodišča - pritožba proti sklepu o začetku stečajnega postopka - legitimacija za vložitev pritožbe - ugovor proti odpustu obveznosti
Upravitelj je lahko razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti, pri čemer zakon hujših kršitev ne opredeljuje. Sodišče je zato tisto, ki opravi presojo, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je potrebno upravitelja razrešiti. Četudi pritožnik posamezna ravnanja upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov, prepuščena sodišču, ne posamezniku, ki se ne strinja z odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.
Upraviteljica ni legitimirana za vložitev pritožbe proti sklepu o začetku postopka osebnega stečaja. To pomeni, da pritožbeni očitek upraviteljici, da ni vložila pritožbe proti sklepu o začetku postopka osebnega stečaja, ne more biti utemeljen.
nasilje v družini - psihično nasilje - pogoji za izrek ukrepa - načelo sorazmernosti - nedopusten poseg v zasebnost - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga
V konkretnem primeru gre po oceni sodišča druge stopnje zgolj za enkratno dejanje kot ga navaja predlagateljica, torej eno SMS sporočilo, ki pa ga predlagateljica sodišču ni predložila, tudi iz odredbe PP R. ter sklepa Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu ne izhaja, da bi SMS bil predložen, s tem pa po oceni sodišča druge stopnje niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da so predlagatelji žrtve nasilnega dogodka ogroženi.
Sicer se je mogoče povsem strinjati z navedbami v pritožbi, da se po splošnem pravilu vselej uporabi tisti omejevalni ukrep, ki manj invazivno posega v pravice in svoboščine obdolženca, vendar tega sodišče prve stopnje ni spregledalo in je glede na vse ugotovljene okoliščine pravilno zaključilo, da z blažjim ukrepom kot je npr. hišni pripor, ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja, tj. preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj.