KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00048656
KZ-1 člen 89, 89/1. ZKP člen 285č, 285č/2.
kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - preklic pogojnega odpusta - narok za izrek kazenske sankcije - vabilo oškodovancu
Prvostopenjsko sodišče je kršilo kazenski zakon v korist obtoženega, glede na dejstvo, da je obtoženi obe kaznivi dejanji storil v času pogojnega odpusta in bi prvostopenjsko sodišče moralo ravnati po prvem odstavku 89. člena KZ-1. Ob dejstvu, da je obtoženemu izreklo enotno zaporno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, bi moralo pogojni odpust tudi (obvezno) preklicati.
Na narok za izrek kazenske sankcije ni bil vabljen predstavnik oškodovanca X. d. d., čeprav bi moralo sodišče postopati po določilu drugega odstavka 285.č člena ZKP in oškodovanca obvestiti, da lahko poda premoženjskopravni zahtevek, zato je ravnalo v nasprotju z navedeno določbo.
preživnina - pritožba - dopustno navajanje novih dejstev
V skladu z določbo 34. člena ZNP-1 sme pritožnik še v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1, te osebe pa so otroci in osebe, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugih okoliščin niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00048842
OZ člen 112, 371. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8. ZVPot člen 23, 24. ZPP člen 7, 212. ZPotK-2 člen 52.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tuja valuta - valuta obveznosti (valutna klavzula) - glavni predmet pogodbe - nepoštenost pogodbenega določila - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ničnost kreditne pogodbe - ničnost kot sankcija za kršitev - ničnost kot skrajna sankcija - oderuška pogodba - oderuške obresti - spremenjene okoliščine - razveza ali sprememba pogodbe - trditveno in dokazno breme stranke
Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da imajo tako kreditne pogodbe v tuji valuti kot kreditne pogodbe z valutno klavzulo v bistvenem enak namen in je zato pri presoji njihove morebitne ničnosti treba izhajati iz enakih izhodišč. Tako po pravu EU kot v slovenskem pravu je presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (tak je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti), mogoča. Nepoštenost pogodbenega pogoja oziroma glavnega predmeta pogodbe je sankcionirana z ničnostjo spornega določila ali celotne pogodbe. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, torej ali je kreditodajalec pojasnilno dolžnost ustrezno in celovito izpolnil. Če je odgovor pozitiven, je nadaljnja presoja (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe izključena; v nasprotnem primeru se opravi še slednja. Pri presoji (ne)poštenosti je treba presoditi predvsem to, ali je banka ravnala v dobri veri in ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo morebitno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank ob upoštevanju, da se tako znatno neravnotežje lahko pokaže šele pozneje med izvajanjem pogodbe. Le pomanjkljiva izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne vodi v ničnostno sankcijo. Pojasnilna dolžnost ni izčrpana z vključitvijo klavzule o prevzemu valutnega tveganja v pisno pogodbo o kreditu v tuji valuti, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kreditodajalec potrošniku pomen valutnega tveganja tudi ustrezno vsebinsko pojasnil, to je na način, da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Okoliščina, da Center za poklicna usposabljanja ni bil akreditiran za izobraževanje, izkazuje le-to, da diploma kot javna listina ni bila izdana v okviru pristojnosti navedenega centra, kar bi lahko vodilo le k zaključku (glede na opis kaznivega dejanja), da ne zadosti opisanemu zakonskemu znaku „javne“ listine. Ob taki ugotovitvi bi navedena listina še vedno lahko predstavljala listino, ki bi bila predmet očitka po prvem odstavku 251. člena KZ-1, vendar pri tem ni moč prezreti, da v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, da diplome ni izdal Center za poklicna usposabljanja. Po oceni višjega sodišča zgolj zapis v opisu očitanega kaznivega dejanja, da institucija ni akreditirana (morebiti pooblaščena oziroma pristojna) za izobraževanje, ne zadošča za očitek, da je tudi ponarejena, kar skuša prepričati pritožnica s tem, da že ta okoliščina, da ni akreditirana za izdajo določene listine, izkazuje, da ne izvira od subjekta, ki je na njej naveden kot izdajatelj, torej za krivo oziroma ponarejeno listino. Višje sodišče zato razlogovanju izpodbijanega sklepa v točki 5 pritrjuje kot pravilnemu, kot tudi nadaljnji ugotovitvi, da očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1.
Po določbi tretjega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) se ob sporu najemno pogodbo odpoveduje s tožbo, torej sodno. V izvršilnem naslovu najemna pogodba z dne 26. 11. 2001 ni zajeta, zato izvršilni naslov ne vsebuje sodne odpovedi (tudi) te najemne pogodbe. Ob tem je glede vsebine izvršilnega naslova dodati še, da je v pravdnem postopku tožeča stranka tista, ki s tožbenim zahtevkom opredeli konkretno vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva in s tem tudi meje sodnega preizkusa.
dedovanje na podlagi zakona - zapuščinski postopek - bistvene kršitve postopka
V nobenih od obeh pritožb niso konkretizirane trditve o tem, katerih pravic v zapuščinskem postopku pritožnika nista uporabila zaradi svoje nevednosti, ker sta prava neuki stranki, bi jih pa uporabila, če bi imela pooblaščenca. Nobena od obeh pritožb tudi ne konkretizira trditve, kako in v čem bi bil sklep o dedovanju drugačen od izpodbijanega ter na kakšen način, oziroma s kakšnim ravnanjem sodišče prve stopnje ni omogočilo obema pritožnikoma udeležiti se obravnave skupaj s pooblaščencem.
Izpostavljene pritožbene navedbe pritožnika S. R. pa so tudi povsem nekonkretizirane, ker niti v pritožbi ne pove, katera so tista pravno upoštevna dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in obravnavati, pa jih ni.
Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, to je iz določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00049163
URS člen 26. OZ člen 132, 393, 394. ZIZ člen 1, 1/1, 67. ZPP člen 339, 339/2-14.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - subsidiarna odgovornost - protipravno ravnanje sodišča - predčasen prenos sredstev - pravnomočen sklep o izvršbi - plačilo dolga - prisilna izselitev - nasprotna izvršba - doktrina ravnanja v okviru pooblastil za odločanje - narava dela - pravno varstvo - odprava odločbe - kršitev najemne pogodbe - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - navadna škoda - izgubljeni dobiček
Potek dogodkov, ki ga predstavlja tožnica, po oceni pritožbenega sodišča presega predvidljiv normalen tek stvari kot kriterij za odgovor na vprašanje, ali bi v primeru, če sodišče ne bi izdalo popravnega sklepa, imela dolžnica v izvršilnem postopku več možnosti, da se njena zarubljena sredstva na računu pri banki sprostijo tako, da bi z njimi tudi lahko razpolagala. Nakazuje celo na domnevno namero upnice, da je sprožila prisilni izvršilni postopek zoper dolžnico zato, da z njim ne doseže poplačilo v denarju, kar pa je v nasprotju z vsebino vlog upnice v vpogledanem priloženem izvršilnem spisu.
Ker tožnica kot dolžnica izvršilnega postopka smiselno zatrjuje, da namen izvršbe, ki ga je sprožila upnica najemodajalka zoper njo kot najemnico, ni bilo plačilo najemnin, pač pa pobotanje medsebojnih terjatev, potem je upnica tista, ki je prekršila dogovor. Za škodo, ki nastane zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, pa ne odgovarja tretji, pač pa tisti, ki je kršil pogodbo. Po drugi strani pa država ni odgovorna za postopanje sodišča, ki je na predlog upnice izdalo sklep o prisilni izvršitvi terjatve, ker to dejanje ni bilo protipravno, saj je sodišče za tako postopanje po predlogu upnice imelo podlago v prvem odstavku 1. člena ZIZ.
Upnica je z vložitvijo neutemeljenega predloga kršila določbe pogodbe o najemu poslovnega prostora, kar pomeni, da je tudi odgovorna za škodo, ki je nastala dolžnici zaradi kršitve pogodbe. Država pa je odgovorna le za tisto škodo, ki bi jo povzročilo sodišče s svojim protipravnim ravnanjem. V tem smislu pa tožeča stranka škode ni opredelila. Od države je zahtevala tisto škodo, ki bi jo bila upravičena zahtevati od svoje pogodbene stranke, ki je z neutemeljeno sproženim sodnim postopkom prekršila njuno pogodbo. Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica z upnico sklenila izvensodno poravnavo, na podlagi katere se je zavezala vse zahtevke proti njej pred sodišči umakniti. Na podlagi tega dejstva pa še ni mogoče sklepati, da upnica od dolžnice ni imela možnosti zahtevati vrnitve v najete prostore, povrnitve vseh stroškov s selitvami in izgubljenega dobička za čas, ko v najetih prostorih ni mogla poslovati.
Novejša sodna praksa gre v smeri, da se je v primeru subsidiarne odgovornosti države kot skrajnega sredstva, treba vprašati, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev posledic, ki so mu nastale, s čimer se mehčajo oziroma odpravljajo kategorična pravila subsidiarnosti. Vendar v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča pritožnica ni uspela ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, da so izdan sklep o izvršbi z izpraznitvijo poslovnega prostora, zavrnitev ugovora in neizdana začasna odredba predstavljali protipravna dejanja sodišča, zato tudi ni bilo razloga za mehčanje stališč, ki se nanašajo na pravilo subsidiarnosti.
Če stranka sodnega postopka, ki ni začet po uradni dolžnosti, pač pa na zahtevo stranke, izkoristi pravno varstvo za odpravo napačne sodne odločitve, posledic napačne odločitve praviloma ne nosi sodišče, pač pa nasprotna stranka. V izvršilnem postopku velja pravilo, da mora upnik dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Če pa mu neutemeljeno povzroči tudi druge izgube ali zmanjšanje premoženja, je tudi za to odgovoren po splošnih pravilih obligacijskega prava.
Pravnorelevantni vzrok prenehanja kvalificiranih obveznosti toženke je odločba BS o izrednih ukrepih, in ne ravnanje ali opustitev toženke. Izredni ukrep je bil nepovraten, zaradi česar ne vložitev tožbe (s strani toženke) ne more biti pravnorelevanten vzrok nastale škode.
Pritožnik bo v postopkih po ZPSVIKOB lahko vtoževal odškodninsko odgovornost BS. V konkretnem primeru je bila tožena poslovna banka in v zvezi s tem se odloča o odškodninski odgovornosti njenega ravnanja.
Ocena, da gre za visoko tvegani vrednostni papir, je vrednostna ocena, ki leži na investitorju in ne na izdajatelju. Slednji ni dolžan podajati vrednostnih ocen, ampak zgolj predstaviti tveganja, ki omogočajo investitorju, da napravi vrednostne zaključke.
Čeprav je obveznica način zadolževanja (izdajatelj jih izdaja z namenom pridobivanja dodatnega kapitala), pa zgolj zaradi podobne ekonomske vsebine posojila in izdaje obveznic razmerja med pravdnima strankama ni mogoče presojati na temelju določb o posojilni pogodbi.
Temelj poslovne, oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo moral (v obravnavanem primeru) odvetnik izpolniti.
Tožnica je konkretizirala le trditveno podlago o odvetnikovi kršitvi pogodbene obveznosti, ker je trdila, da ni vložil predloga za dopustitev revizije in da kršitev pogodbe izvira iz odvetnikove sfere (ker je napačno izbral izredno pravno sredstvo, oziroma ni vložil pravilnega pravnega sredstva). Sodišče prve stopnje je obstoj teh dveh elementov odvetnikove odškodninske odgovornosti ugotovilo. Pravilno pa je presodilo, da tožnica ni konkretizirala trditev o vzročni zvezi med odvetnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo ter o višini zatrjevane škode.
Dokazi ne morejo nadomestiti trditev. Sodišče pa ni dolžno iz vsebine predloženih listinskih dokazov črpati in dopolnjevati manjkajočih trditev stranke.
ZIZ člen 226, 226/1, 226/6, 239, 272, 273, 273/2. Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) člen 3, 19, 19/2, 19/2-2, 20. ZIUZEOP člen 100a.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - ugovor zoper sklep o zavarovanju - prevzem in skladiščenje odpadnih nagrobnih sveč - težko nadomestljiva škoda - zbiralec - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - opustitev prevzema - varstvo pred požarom - prizadeto zdravje - okoljska škoda - denarna kazen - nenadomestna dejanja
Zbiralec skladišči odpadke le z namenom, da jih pelje naprej v obdelavo ter ni namen Uredbe ONS, da se ONS kopičijo bodisi pri IJS ali zbiralcih, ampak da se kot odpadki odstranijo iz okolja v predelavo in reciklažo, v danem primeru dolžniku.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz predložene elektronske komunikacije upnika z dolžnikom s stopnjo verjetnosti izhaja, da dolžnik ni prevzemal dogovorjenih količin ONS. Vendar pa je zmotno ocenilo, da je upnik za verjetno izkazal, da bi bil dolžnik za leto 2020 dolžan prevzeti še 321.820 kg ONS. Vlada RS je s sklepom o izpolnitvi celoletne obveznosti ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za koledarsko leto 2020 z dne 31. 3. 2021 (na podlagi druge alineje drugega odstavka 19. člena Uredbe ONS) res določila le, kakšni so deleži izpolnitve celoletne obveznosti ravnanja z ONS za leto 2020 med nosilci načrta. Res je tudi, da 20. člen Uredbe ONS ureja izravnavo obveznosti glede deležev v primeru, če nosilec načrta ali nosilec skupnega načrta ni dosegel svojega deleža za izpolnitev celoletne obveznosti za preteklo koledarsko leto, določenega s sklepom vlade oziroma če je zagotovil prevzem ONS v deležu, ki je presegel njegovo celoletno obveznost za preteklo gospodarsko leto, določeno s sklepom vlade. Je pa sklep vlade kljub temu pomemben z vidika dokazovanja, koliko ONS je bil dolžnik za leto 2020 po Pogodbi še dolžan prevzeti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je pri tem treba upoštevati dejanske količine ONS, ki so se v letu 2020 nahajale pri IJS in ki bi jih bil dolžnik dolžan prevzeti, pa jih ni.
ZIURKOE in 100.a člen ZIUZEOP na obveznosti dolžnika, ki jih je prevzel s pogodbo z upnikom, ne vplivata, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnik pa tudi ne trdi, da je RS zagotovila prevzem in obdelavo ONS, na katere se nanaša začasna odredba, v skladu z določbami navedenih dveh zakonov.
Upnik je z dopisi IJS s stopnjo verjetnosti izkazal, da se pri njih kopičijo večje količine ONS, ki že presegajo zmogljivosti za skladiščenje, pri nekaterih pa so skladiščne kapacitete že v celoti zapolnjene ter da količine ONS onemogočajo normalno izvajanje javne službe in ostalih funkcionalnosti. V navedenih dopisih izvajalci javnih služb istočasno opozarjajo na požarno nevarnost nakopičenih zalog. Zato so neutemeljene navedbe pritožnika, da je pretirana in absurdna obrazložitev sodišča prve stopnje o požarni ogroženosti. Začasna odredba je bila izdana prav z namenom, da do požara ne bi prišlo.
spor majhne vrednosti - odgovornost lastnika stanovanja - subsidiarna odgovornost lastnika za neplačane obveznosti najemnika
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval in dokazal, da je za plačilo dobavljenih komunalnih dobrin in opravljenih komunalnih storitev v iztoževanem obdobju, ko je nepremičnino, katere solastnica je bila toženka, uporabljal najemnik, po dospelosti teh terjatev s pisno zahtevo z določitvijo roka za izpolnitev obveznosti pozval najemnika, materialnopravno pravilno zaključilo, da glede na določbo petega odstavka 24. člena SZ-1, ki določa lastnikovo subsidiarno obveznost za neporavnane obratovalne stroške najemnika, tožnikov zahtevek zoper toženko ni utemeljen, saj tožnik ni dokazal izpolnjenosti zakonskega pogoja iz prvega odstavka 1019. člena OZ, po izpolnitvi katerega bi šele lahko zahteval izpolnitev obveznosti od toženke kot subsidiarne zavezanke
Pritožnik ima prav v delu, da sodišče prve stopnje v vabilu na narok ni omejilo pravice do vlaganja novih vlog skladno z 286.a členom ZPP, vendar navedeni člen predstavlja pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa za izrečeno sankcijo. Sodišče prve stopnje je v vabilu opozorilo pritožnika na možnost naložitve plačila sodne takse za zavlačevanje postopka, če bo narok preložen zaradi prepozno vloženih vlog. Ta sankcija ima podlago v ZST-1, in ne v določbah ZPP.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - spor glede veljavnosti oporoke - spor glede obsega zapuščine - manj verjetna pravica
V primeru spora o veljavnosti oporoke gre namreč za konkurenco verjetnosti pravic tistih, ki oporoko priznavajo, in tistih, ki je ne. Pri tem se šteje, da je bolj verjetna pravica tistih, ki se sklicujejo na pravno formalno ustrezno oporoko, kot tistih, ki zatrjujejo neveljavnost take oporoke, saj takšna oporoka kljub morebitnim napakam, v kolikor ni izpodbita/razglašena za neveljavno, velja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju sestavljena v obliki notarskega zapisa, kot to določa 558. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter da denarnih sredstev v višini 450.889,89 EUR v trenutku smrti na zapustnikovem osebnem računu več ni bilo. Ker zapustnik v trenutku smrti tega premoženja ni več imel, mora tisti, ki trdi da to kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem jasno opredelilo obdobje, za katero je toženec dolžan plačati najemnino in obdobje, za katero je dolžan plačati uporabnino na podlagi 198. člena OZ, ker je imel od uporabe tožničinega poslovnega prostora korist in ker je ključe tega poslovnega prostora vrnil šele avgusta 2018.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00049444
ZOZP člen 15.
pojem uporabe vozila - premik vozila - traktor - uporaba traktorja kot delovnega stroja - vožnja motornega vozila - nenadna vzvratna vožnja
Razlago pojma ″uporabe vozila″ v smislu člena 15 ZOZP glede na to, da je do nesreče prišlo pri vzvratni vožnji traktorja oziroma pri vzvratnem premiku traktorja na določeno mesto, je do nesreče prišlo pri uporabi traktorja, skladni z običajno prevozno funkcijo tega vozila.
Premikanje vozila je namreč ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Pri tem pa ni pravno pomembno, ali je to premikanje posledica voznikovega voljnega ravnanja ali pa pride do njega zaradi traktoristovega napačnega upravljanja s traktorjem s priključeno kosilnico.
plačilo nadur - voznik - evidence - dnevnica - stroški za prevoz na delo in z dela - izvedenec
Dejstvo, da tožnik ni natančno in dosledno evidentiral opravljenih del, ne pomeni, da do plačila za nadurno delo ni upravičen, upoštevajoč pri tem tudi dolžnost tožene stranke kot delodajalca izvajati nadzor nad pravilnim beleženjem aktivnosti voznikov. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožena stranka tožnika zaradi narave njegovega dela in oddaljenosti ni mogla neprestano spremljati in nadzirati. Organizacija prevoza tovora je v izključni pristojnosti tožene stranke, ki v okviru nadzorstvene dolžnosti daje tožniku navodila za izvedbo prevoza in izvaja redne kontrole delovanja in uporabe tahografov. Tožena stranka je tožniku določala relacije vožnje glede na naročila. Odrejala mu je tudi druge naloge, ki jih predvideva ZDCOPMD, kot so izvajanje nakladanja in razkladanja, čakanje na nakladanje in razkladanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja. Tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja z dejavnostjo cestnega prevoza blaga, vnaprej pozna naloge, ki so povezane z določenim prevozom, in čas, ki je potreben za njegovo izvedbo. Tožena stranka se zato neutemeljeno zavzema za to, da bi moral tožnik po dnevih in mesecih posebej zatrjevati tudi število nakladov in razkladov ter ostale okoliščine, ki vplivajo na njihovo trajanje (vrsta blaga, tip vozila, način oziroma tehnologija nakladanja in razkladanja ipd.).
ZDR-1 člen 144, 146, 148.. ZZDej člen 52a.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11.. ZDSS-1 člen 6, 6-c, 47, 47/2, 49.. ZPP člen 8, 213.
kolektivni delovni spor - referenčno obdobje - neenakomerno razporejen delovni čas - skladnost splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev pri nasprotnem udeležencu v nasprotju z namenom izravnalnega oziroma referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu t. i. obdobja za izravnavo presežne ure izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje izravnalnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI RAZPISI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00049064
OZ člen 346. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 9, 9/5, 98. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 1, 1/2, 3, 3/1, 3/3, 7. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/2.
sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - nenamenska uporaba sredstev - finančni popravek - upravna odločba - res iudicata - upravna pogodba - zastaranje - pretrganje zastaranja - neposredna uporaba uredbe
Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem, da so ji bila sofinancerska sredstva v celotni prijavljeni višini dokončno dodeljena že na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Pogodbeno se je namreč dogovorila za možnost nadzora in za posledice ugotovitev kršitev pri tem nadzoru, s čimer je med drugim nase prevzela tudi riziko morebitnih, šele naknadno ugotovljenih nepravilnosti skupaj z vsemi finančnimi posledicami.
Pogodba predstavlja t. i. upravno pogodbo, ki jo slovensko pravo posebej ne ureja. Za primere, ki jih pogodba ne ureja, se zato uporabljajo določbe, ki urejajo materijo, na katero se nanaša pogodba, če tudi teh ni, pa splošne določbe, ki urejajo civilna pogodbena razmerja. Ker se zahtevek nanaša na vračilo neupravičeno izplačanih sredstev, ki so sofinancirana iz sredstev EU, je treba v tem primeru pri presoji zastaranja zahtevka upoštevati tudi določila pravno odločilnih uredb EU.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da glede vprašanja zastaranja in vprašanja pretrganja zastaranja Uredba 2988/95 ni (neposredno) uporabljiva. Navedeno uredbo je namreč glede vprašanj v zvezi z zastaranjem, ki jih ureja, treba uporabiti, razen kjer sama uredba dopušča drugačno nacionalno ureditev. V teh primerih, kot tudi v primerih, ki jih Uredba 2988/95 ne ureja, pa se uporabijo določila OZ, ki urejajo civilna pogodbena razmerja.
osredotočeno policijsko preiskovanje - osredotočenost suma - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - razlogi za sum - policijsko zbiranje obvestil - zbiranje obvestil od osumljenca - zbiranje obvestil
Pritožnik nepravilno enači pomen razlogov za sum po prvem in po četrtem odstavku navedenega člena. Ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ima policija sicer nalogo, da ukrene potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in zberejo dokazi, vendar policija v tej fazi šele skuša ugotoviti, kdo bi lahko bil storilec. V teku izvrševanja teh nalog, tudi z zbiranjem obvestil od oseb, je preiskava glede storilca še neosredotočena, zato obveznosti pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP pri zbiranju obvestil ni. Šele ko se preiskovanje prevesi iz splošnega poizvedovanja in preiskovanja v iskanje dokazov zoper določenega storilca, ko torej obstajajo razlogi za sum, da je prav določena oseba storila kaznivo dejanje, se sproži obveznost pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP.
Zgolj okoliščina, da je v okolici stanovanjskega objekta bila najdena konoplja, torej, da so bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ne pomeni, da že za vsakogar, ki se nahaja v takšnem objektu, obstajajo razlogi za sum, da je storil ali sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, saj je to v nasprotju s pojmom osredotočene preiskave. To pomeni, da pri izvrševanju naloge zbiranja obvestil še ni nastopila dolžnost pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP.