Kot v odločbi X Ips 6/2026 z dne 26. 8. 2026 izpostavlja VSRS, se lahko očitna pomota pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu pooblaščencu, vendar po ustaljenem stališču VSRS ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljena. V tem kontekstu je treba še poudariti, da predlog iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP (predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka) ni nujen pogoj, da se postopek nadaljuje in nima pravne narave akta, s katerim se postopek začne (tožbe), kar sicer zatrjuje pritožba. Razlog za prekinitev postopka v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Obstoj upnikovega pravočasnega predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tudi, če upnik takšnega predloga pravočasno ne poda, sodišče vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku v zvezi s prerekano terjatvijo. Ker prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika v takšnem primeru preneha (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), sodišče tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj zadevo II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Ker torej Predloga ni mogoče primerjati s tožbo, za odločitev v zadevi ni uporabljiva določba devetega odstavka 112. člena ZPP, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.
V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek ne more nadaljevati, kar pomeni, da predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni mogoče podati preden je za to procesno dejanje izpolnjen z zakonom določen pogoj iz drugega odstavka citiranega člena (objava sklepa o preizkusu terjatev).
Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih pripada sodnemu izvedencu za študij spisa nagrada v višini 153,00 EUR, če obseg spisa znaša od 201 do vključno 500 strani. Pri odmeri nagrade za študij spisa je torej odločilen njegov obseg oziroma število strani, ki jih je moral izvedenec proučiti. Ker je bil izvedencu naložen študij celotnega pravdnega spisa z vsemi prilogami, okoliščina, da v mnenju ni posebej navedel vseh pregledanih listin oziroma njihovega števila strani, ne vpliva na njegovo upravičenost do nagrade.
Obstoj ločenega sklepa o imenovanju upravnika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju, ki je podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniških deležev.
Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se v okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij lahko prenesejo na najemnika oziroma uporabnika poslovnega prostora.
Ker je vtoževane stroške toplotne in električne energije, ki bi jih dobaviteljem morala plačati tožena stranka, dobaviteljem plačala tožeča stranka, ki je imela kot upravnica stavbe pravni interes za izpolnitev obveznosti dobaviteljem toplotne in električne energije, je ob izpolnitvi obveznosti po samem zakonu nanjo prešla terjatev dobaviteljev proti toženi stranki.
Tožeča stranka je prošnjo za preložitev naroka vložila zaradi odsotnosti zakonite zastopnice, kar pomeni, da gre za stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo, zato ne glede na uspeh v postopku ni upravičena do njihove povrnitve s strani nasprotne stranke.
Tožnik v tej zadevi zahteva ponovno odločitev o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, to pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni dovoljeno. V drugem odstavku 319. člena ZPP je namreč določeno, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže.
Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Poleg opredelitve pravdnih strank je za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno in jasno opredeljen. Opredelitev tožbenega zahtevka, ki se prenese v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je na strani nasprotne stranke oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza zahtevku. Navedenemu tožnik ni zadostil.
Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se izkazuje s konkretnimi in subjektivnimi ravnanji dolžnika, ki merijo na zmanjšanje njegovega premoženja (odtujevanje, skrivanje ali uničenje lastnine, premik denarnih sredstev, zadolževanje in podobno).
Iz vročilnice izhaja, da je tožeča stranka sklep sodišča za dopolnitev tožbe in plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek, ki sta ji bila vročena v njen varni elektronski predal, prevzela tako, da se je na predpisan način identificirala, elektronsko podpisala vročilnico in jo tako podpisano vrnila pošiljatelju po varni elektronski poti. S tem je potrdila, da prejela tako sklep sodišča za dopolnitev tožbe kot plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek. Stranka dokazov o drugačni vsebini tega sodnega pisanja ni predlagala, zato so pritožbeni očitki o nevročitvi sklepa s pozivom na dopolnitev tožbe neutemeljeni.
V pritožbi se toženec prvič sklicuje na svojo pravico do doma. Ker na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi lahko nakazovale na to, da bo v njegovo pravico do doma poseženo (šele v pritožbi pa je le pavšalno navedel, da sodišče ni upoštevalo posledic izselitve za starost in zdravstveno stanje pritožnika, pri čemer teh posledic sploh ni opisal), sodišče ni bilo zavezano k presoji sorazmernosti posega.
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Vendarle pa je jasno določilo 454. člena ZPP, po katerem sodišče odloči o sporu brez razpisa naroka le, kadar izvedbe naroka nobena stranka ni predlagala, med strankami pa dejansko stanje ni sporno oziroma je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Ta določba pomeni, da mora stranka, ki želi, da sodišče narok izvede, to zahtevati. Toženec v pritožbi navaja in to je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je izvedbo naroka pravočasno predlagal.
Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša, v tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Očitek ravnanja, ki ne ustreza zahtevani skrbnosti, se nanaša na tožničino prepozno angažiranje nove pooblaščenke in ne na dejstvo, da je tožnica pooblaščenko zamenjala. Stranka ima pravico svobodno izbrati in zamenjati odvetnika, vendar to ne vključuje pravice zahtevati preložitve že dalj časa razpisanega naroka, če je potrebo po tem povzročila sama s pozno pooblastitvijo novega odvetnika.
Časovna stiska sedanje pooblaščenke ni nastala zaradi nepredvidljivega dogodka zunaj pritožničine sfere, temveč je bila posledica njene lastne odločitve, da po preklicu pooblastila več mesecev ne angažira drugega pooblaščenca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nepripravljenost novega odvetnika na narok ne pomeni upravičenega razloga za preložitev, kadar bi stranka tak položaj s pravočasnim ravnanjem lahko preprečila.
Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko zato določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka.
Če bi dolžnik zakonsko domnevo o pravilni vročitvi lahko izpodbil že z zanikanjem, da je obvestilo o prispelem pisanju prejel, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam določil.
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.
Razlog pritožničine odsotnosti z naroka je bil sicer zdravstvene narave, vendar ji (po njenem zatrjevanju) udeležbe ni preprečevala bolezen (ki je bila prej kronična kot akutna, torej ne nepredvidljiva in nenadna) ali poškodba, temveč nujno zdravljenje. Po oceni pritožbenega sodišča se to prilega upravičenemu razlogu za preložitev v smislu prvega (in ne drugega) odstavka 115. člena ZPP.
Strogo zahtevo iz drugega odstavka 115. člena ZPP v postopkih zaradi insolventnosti je treba razlagati tako, da v vseh primerih ni nujno predložiti ravno opravičila na predpisanem obrazcu, ampak je izjemoma mogoče dopustiti tudi druga primerljiva dokazila, zlasti kadar je bolezen ali poškodba nenadna.
Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in kasneje ustavljena. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vnesla odločba VSRS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v primeru, kadar upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi in ga je potrebno razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. V odločbi II Ips 332/2011 je v 7. točki navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti, ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo.
Trditveno in dokazno breme glede obstoja preživninskega upravičenja po polnoletnosti je na upniku, ki mora redno šolanje zatrjevati in dokazati.
Upnik je z v odgovoru na ugovor podanimi trdivami in predloženimi dokazili ovrgel uveljavljani ugovorni razlog, da se ne šola redno, saj je dokazno podprto zatrjeval, da je neposredno po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti Unevrze v A. nadaljeval z magistrskim študijem na poslovni šoli B. v Franciji. Trditveno in dokazno breme za uveljavljani ugovorni razlog, da kljub temu ni izpolnjen pogoj rednega šolanja, se je zato ponovno prevalilo na dolžnika. Dolžnik pa v pritožbi kot bistveno le pavšalno navaja, da študij na poslovni šoli B. v Franciji, ne ustreza pojmu magistrskega študijskega programa skladno z Zakonom o visokem šolstvu, oziroma da upnik tega ni z ničemer izkazal, čemur pa v ugovoru, kljub temu da je že takrat razpolagal s temi potrdili, ni oporekal. Sodišče prve stopnje, ki mu dolžnik očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni ovrednotilo izobraževalnega programa, v katerega je vpisan upnik v Franciji, oziroma je napravilo nepravilno dokazno oceno, da je upnik izkazal, da gre za študij druge bolonjske stopnje, pa glede na ugovorne navedbe, tega ni bilo dolžno ovrednotiti po uradni dolžnosti.