Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena
odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena
ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi
sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji
odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki
Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela
kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojnost sodišča RS (97. člen ZMZP), da v isti zadevi že ni bila izdana pravnomočna odločba ali morda pred sodiščem
Republike Slovenije ne teče že prej začeta pravda (99. člen ZMZP), vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (100. člen
ZMZP).
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
V tem postopku nastopata dva tožnika, ki ne uveljavljata enakih zahtevkov, temveč oba skupaj uveljavljata nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in spremljajočega zavarovanja; glede tega zahtevka sta tožnika nujna sospornika. Samo prvi tožnik uveljavlja denarni zahtevek, zato se pravilo o prejudicialnosti in vmesnem ugotovitvenem zahtevku lahko nanaša le nanj, medtem ko druga tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek kot glavni zahtevek, zato njen zahtevek ne more biti prejudicialen do kakšnega drugega zahtevka.
Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati nagrade v višini 500 odvetniških točk za odškodninski zahtevek v predpravdnem postopku. Kajti v obravnavani zadevi je predpravdni postopek potekal kot predhodni postopek pred Državnim odvetništvom RS. Glede stroškov predhodnega postopka po ZDOdv velja posebna ureditev iz 36. člena ZDOdv, skladno s katero vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka. Tožnik do nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek v obravnavani zadevi torej ni upravičen.
Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).
Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pravnega interesa za pritožbo nima. Dedinja za obravnavano pritožbo nima pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, saj vprašanje, kdo naj bi bili dediči po zapustnikovem pokojnem bratu, ne posega v njen dedni položaj in dedni delež.
Toženka, ki je zatrjevala ustrezno napotitev tožnice na pregled z endoskopom, bi morala to dokazati. Če je želela to dokazati s tem, da je bila napotnica ustrezno izpolnjena, bi morala napotnico v celoti (torej tudi njeno zadnjo stran) predložiti (ali pa - če zadnje strani napotnice nima - to dejstvo dokazati z drugimi dokazi).
Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.
Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku.
Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ugovor predlagatelja, da mu nasprotna udeleženka ne bo sposobna izplačati vrednosti njegovega večjega deleža, neutemeljen. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 47/2023, iz katerega jasno izhaja, da pri odločanju o dodelitvi stvari, v obravnavanem primeru osebnega avtomobila, ni mogoče od nasprotne udeleženke, ki je predlagala, da osebni avtomobil pripade njej, zahtevati, da že ob predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo.
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe.
Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.
Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir.1 Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).
Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano. Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.
Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca.
Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.
Nova odločba o stikih se lahko izda, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti v primeru, ko so stiki urejeni s pravnomočno sodno odločbo (kar vključuje tudi sodno poravnavo), ta sprememba okoliščin še posebej bistvena in pravno pomembna. Pravnomočno določena preživnina se lahko spremeni le, če so se od trenutka določitve preživnine bistveno spremenile potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.
Prepozno pritožbo je treba (prav tako kot je treba nedovoljeno) zavreči (prvi odstavek 346. člena ZPP). V konkretnem primeru niso podani tehtni razlogi, da bi se lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka (tretji odstavek 36. člena ZNP-1). Ti niti niso zatrjevani, sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2026 pa je bil tudi vsebinsko presojen na osnovi pritožbe same zadržane osebe.
ZPP v 3. točki prvega odstavka 206. člena določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Z veljavnostjo ZNP-1 je institut odvzema poslovne sposobnosti nadomestil nov (po namenu soroden, a z nekaterimi pomembnimi razlikami) institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Začetek postopka odločanja o predlogu za postavitev pod skrbništvo ima zato enako posledico za odprte postopke, kot jo je imel pred tem začetek postopka odvzema poslovne sposobnosti, tj. prekinitev postopka.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je Končni seznam preizkušenih terjatev sestavni del izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odmerjeno nadomestilo za preizkus terjatev. To ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Končni seznam preizkušenih terjatev je na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev in je zato tudi objavljen hkrati z njim.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZPIZ prijavljeno terjatev umaknil v času, ko ni bil več njen imetnik. Glavni učinek zakonske subrogacije je prehod izpolnjene upnikove terjatve na izpolnitelja. V trenutku izpolnitve terjatev preide iz upnikove premoženjske mase v izpolniteljevo in postane del izpolniteljevega premoženja. Upoštevajoč navedeno je A. A. v pravni položaj ZPIZ vstopil, ko mu je 5. 2. 2026 izpolnil obveznost stečajnega dolžnika. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ZPIZ po 5. 2. 2026 s terjatvijo do stečajnega dolžnika ni mogel več veljavno razpolagati, saj ni bil več njen imetnik.