Ker je, kot je pojasnjeno zgoraj, šlo za neprimeren dokaz, je zadostovala obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica s predlaganim zaslišanjem sklenitve prodajne pogodbe ne more dokazati. Pritožnica zato neutemeljeno trdi, da gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Ta je podana le v primeru, da sodišče prve stopnje zavrne predlagani dokaz z obrazložitvijo, da se je iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Iz zgornjega je razvidno, da ne gre za tak primer.
Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca.
Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.
Prepozno pritožbo je treba (prav tako kot je treba nedovoljeno) zavreči (prvi odstavek 346. člena ZPP). V konkretnem primeru niso podani tehtni razlogi, da bi se lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka (tretji odstavek 36. člena ZNP-1). Ti niti niso zatrjevani, sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2026 pa je bil tudi vsebinsko presojen na osnovi pritožbe same zadržane osebe.
ZPP v 3. točki prvega odstavka 206. člena določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Z veljavnostjo ZNP-1 je institut odvzema poslovne sposobnosti nadomestil nov (po namenu soroden, a z nekaterimi pomembnimi razlikami) institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Začetek postopka odločanja o predlogu za postavitev pod skrbništvo ima zato enako posledico za odprte postopke, kot jo je imel pred tem začetek postopka odvzema poslovne sposobnosti, tj. prekinitev postopka.
Ker gre za ločene zahtevke desetih tožnikov, vrednosti spornega predmeta ne more predstavljati povprečje njihovih zahtevkov, temveč je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevke seštelo, pravilna.
Od odločitve v zemljiškoknjižni zadevi je odvisno, ali je potrebna in utemeljena izdaja dodatnega sklepa o dedovanju. Če bo v zemljiškoknjižnem postopku sklep o vknjižbi lastninske pravice v korist B. B. na podlagi izročilne pogodbe postal pravnomočen, bo vknjižba učinkovala od 23. 1. 2026, izpodbijani sklep pa je bil izdan 28. 1. 2026. V primeru vknjižbe lastninske pravice v njeno korist dodatno najdenega premoženja ne bo, saj zapustnica pri spornih nepremičninah ne bo več vknjižena kot lastnica nepremičnin. V nasprotnem primeru, če bo dedinja v zemljiškoknjižnem postopku uspela in bo predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pritožnice zavrnjen, pa bo ne glede na izročilno pogodbo o navedenih nepremičninah treba odločiti kot o naknadno najdenem premoženju v tem postopku.
Če je vloga poslana na napačen naslov, s tem rok ni varovan, ampak se šteje, če je vloga vezana na rok, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, ker je ugotovilo, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, kakor ju (s pravom EU skladno) razlaga aktualna sodna praksa.
Čeprav je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe pri povzemanju sodbe sodišča prve stopnje upoštevalo popravni sklep I Pd 623/2021 z dne 20. 12. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje popravilo datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ga je pri oblikovanju izreka spregledalo, saj je navedlo datum 14. 9. 2020, namesto 16. 6. 2020.
V konkretnem primeru je bil pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v korist upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) za znesek 9.305,25 EUR dne 22. 4. 2025 prisilno izvršen, nato pa je bil ta sklep o izvršbi s sklepom o ugovoru pravnomočno razveljavljen (po tem, ko je sodišče prve stopnje pravnomočno razveljavilo njegovo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti).
Materialnopravno zmotno je stališče upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), da pravna podlaga za prejeto poplačilo ni odpadla, dokler ni pravnomočno odločeno o obstoju njegove terjatve v pravdnem postopku. Za odločitev o predlogu za nasprotno izvršbo namreč ni odločilno, da pravdni postopek, v katerem se na podlagi pravnomočnega sklepa o ugovoru odloča o upnikovi terjatvi, še ni pravnomočno zaključen, saj to v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je podlaga za prisilno poplačilo upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), ki jo je le-ta sprva imel v pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s pravnomočnostjo sklepa o ugovoru odpadla. Zaenkrat torej upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) z izvršilnim naslovom in posledično tudi ne s sklepom o izvršbi za zatrjevano terjatev do dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) še ne razpolaga (več). Brez obojega pa prisilna izvršba ni mogoča, oziroma ni več pravnega temelja, da bi upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) z izvršbo prejeti znesek obdržal, čeprav pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za prisilno poplačilo, ni več.
Povsem nepomemben je razlog, zaradi katerega je prišlo do razveljavitve sklepa o izvršbi. Ni torej bistveno, ali je razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine botroval procesnopravni ali materialnopravni razlog, oziroma kaj je tisto, zaradi česar se je dolžnikov ugovor štel kot obrazložen v smislu 61. člena ZIZ (kar je tudi edino, kar izvršilno sodišče lahko presoja). Odločilno je, da je dolžnik z vložitvijo pravočasno vloženega obrazloženega ugovora uspel doseči sprejem odločitve po drugem odstavku 62. člena ZIZ, to je odločitve, da se sklep o izvršbi razveljavi, ter da bo o utemeljenosti upnikovega zahtevka odločalo (šele) sodišče v pravdnem postopku.
Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.
Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.
Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena ZPP). Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena, mora se pravočasno uveljaviti (do konca obravnave), stranka pa mora nastanek stroškov tudi dokazati, med drugim tudi njihovo višino.
V tarifni številki 21/4 OT je določena nagrada v višini 50% iz tarifne številke 19, pri čemer tožena stranka utemeljeno navaja, da je to nagrado treba po določbi 5. člena OT zvišati za 50%, saj je odvetnik delo opravil v soboto 13. 5. 2023, ko je bil dela prost dan.
Ni bistveno, da vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku toženke oziroma osebi, ki je pri toženki pooblaščena za sprejem pisanj. ZPP namreč ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Tako ne drži pritožbena navedba, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe na naslovu, ki je vpisan v register (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP in tretjim odstavkom 139. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi odstavek 83. člena DZ pravilno ugotovilo, da lahko upnik - tožnik - ugotovitveno tožbo uspešno naperi zoper svojega dolžnika in njegovega zakonca - toženca - le, če že razpolaga s pravnomočno sodbo. Nesporno je, da tožnik ob zaključku glavne obravnave s pravnomočno sodbo ni razpolagal, zato sodišče zahtevku tožnika ni moglo ugoditi. Sodišče ni dolžno čakati ali celo aktivno ravnati v smeri, da tožnik pridobi vse potrebno, da bo o njegovemu zahtevku glede skupnega premoženja in deležev lahko odločilo, ampak zadevo reši glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Pri tem je bilo spoštovano tudi načelo ekonomičnosti postopka.
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče.
Ker v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje.
Tožniku je bilo od zahtevanih 5.011,13 EUR prisojenih 3.707,89 EUR, kar pomeni, da ni uspel s 26 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilnem izračunu uspeha obeh strank moralo tožniku naložiti, da toženki povrne 26 % njenih stroškov, toženki pa, da tožniku povrne 74 % stroškov postopka na prvi stopnji.
Toženki in stranskima intervenientoma po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, v tej zadevi je to glede na vrednost spora 6.000,00 EUR po tar. št. 15/3a v povezavi s 15/1a, 18/1 in 20/1 OT 300 točk.
Toženki sodišče prve stopnje ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke, saj jih ni priglasila, pravilno pa ji je skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT v povezavi z 8. členom ZDOdv priznalo za odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk (za 10 narokov 400 točk). Prvemu stranskemu intervenientu glede na to, da ima pooblaščenko v kraju, v katerem je sodišče, pripadajo potni stroški za njen prihod na sodišče in odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk.
Sodišče druge stopnje po pregledu spisa ugotavlja, da je vsaka od prič izpovedovala, kolikor ji je bilo o zadevi znano, celota teh izpovedb pa ni potrdila zaključka nobene od strank, da bi z delom eden bistveno več prispeval v življenjski skupnosti, kot drugi, kar je tudi pravilni zaključek sodišča prve stopnje.
Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.