V sklepu je ugotovljeno, da je udeleženec ob zaslišanju imel privide in prisluhe (o tem, da ga bodo ubili, da ima v rokah nož ipd.). V povezavi z ugotovitvijo, da ne zmore obvladovati svojih ravnanj, je sklepanje o tveganju heteroagresivnih ravnanj, če bi bil zunaj bolnišničnega okolja, pravilno. Za zadržanje zadostuje ugotovitev, da je duševno stanje udeleženca zanj življenjsko ogrožajoče.
Z namenom uresničevanja strankine pravice do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze glede odločilnih dejstev, z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov. Čeprav gre za spor majhne vrednosti, navedeno procesno jamstvo ni omiljeno ali omejeno, zato tudi obseg dokazovanja ni nič manjši od običajnega pravdnega postopka.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da procesna predpostavka za vsebinsko sojenje ni izpolnjena in je sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, je posledično pravilno zavržen predlog za izdajo začasne odredbe.
Primerjalni pregled sodne prakse pokaže, da odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo v primerljivih zadevah znašajo med tri in pet PMNP. Prisojena odškodnina je znotraj razpona povprečno prisojenih odškodnin ter tudi ob upoštevanju individualnih značilnosti oškodovanke zanjo predstavlja ustrezno zadoščenje.
Toženka je bila na narok povabljena z vabilom na zaslišanje in pravilno opozorjena, da bo sodišče lahko, če se sodnemu vabilu ne bo odzvala, odločilo, da bo zaslišana samo stranka, ki je prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženka je torej imela pravico na naroku prisostvovati kot stranka, ne glede na to, ali je bila na naroku prisotna njena pooblaščenka, iz poteka postopka pa je razvidno, da je v postopku bila zaslišana, torej je imela interes in pravico izpovedati svoj pogled na sporno razmerje. Tudi iz tega razloga so bili stroški za njen prihod na narok potrebni stroški.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki.
Subjektivna identiteta (istovetnost strank) ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov (ki ji je bila podeljena sposobnost biti stranka v pravdnem postopku) v konkretnem primeru ne predstavljala iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu.
V skladu z določbami ZPP in 23. členom Ustave RS sodišče ne sme odreči odločanja, če je za odločitev v sporu pristojno, in ne sme ustvarjati novih procesnih predpostavk, ki jih zakon ne določa. Zavračanje odločanja pri nizkih zahtevkih bi se lahko odrazilo v neplačevanju manjših dolgov, povzročilo neenako obravnavo in izničilo pravico do sodnega varstva.
V primeru obstoja naročnika pogreba ta po zakonu in podzakonskih predpisih nosi tudi stroške 24-urne dežurne službe.
Morebitna dolžnost toženke za plačilo stroškov 24-urne dežurne službe ne more temeljiti na okoliščini, da so jo svojci pokojnikov (naročniki pogreba) pooblastili za organizacijo pogreba. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi izvajalec tržne pogrebne dejavnosti zgolj zato, ker za naročnike pogreba organizira pogreb, sam postal neposredni dolžnik izvajalca javne službe.
Ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje o temelju zahtevka, medtem ko se vprašanja, ki se nanašajo na obseg, praviloma presojajo šele v fazi odločanja o višini zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko je treba plačati), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka.
V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave.
Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.
Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2017, tj. 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev: da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Glede na to bi morala v roku 30 dni od tedaj uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje. Ker je tožbo vložila šele 23. 2. 2026, je ta rok zamudila, zaradi česar je njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje prepozen.
Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi postopka ustrezno utemeljilo s sklicevanjem na smotrnost in ekonomičnost. Če bo namreč ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne bodo več izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, brez prekinitve postopka pa bi stranki morali v vmesnem času vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo, če se z odločitvijo ne strinjata, kar bi povzročilo dodatne stroške postopka.
Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.
Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.
Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).
Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.
V premoženjskem individualnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožnik bi moral ustrezno zatrjevati in dokazati, da mu je toženka dolžna plačati delo po tarifi, ki velja za Avstrijo (oziroma Nemčijo), česar pa ni uspel, saj ni podal trditev o tem, kateri izmed opravljenih prevozov so bili taki, da je štel za napotenega delavca, in kateri ne. Njegovo neutemeljeno vztrajanje, da so bili taki vsi prevozi, ne more privesti do prenosa dokaznega bremena na toženko, ki je zatrjevala in dokazala, da niso bili vsi prevozi taki.
Določba 40. člena ZNP-1 takšne procesne situacije, ko se nepravdni postopek zaključi brez vsebinske odločitve, ne ureja. Zato je treba o stroških nepravdnega postopka odločiti ob smiselni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP