odškodninska odgovornost - metodološki napotek - vmesna sodba - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - soprispevek tožnika - deljena odgovornost
Glede na trditve tožnika je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravne določbe 186. člena OZ o splošni odgovornosti več oseb za isto škodo, ki določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.
Toženci tudi zgolj z vztrajanjem o nedokazanosti vzročne zveze ne morejo omajati izčrpne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je vzročna povezanost med protipravnim ravnanjem in tožnikovo škodo podana. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je protipravno ravnanje (postavitev vrvice) moč pripisati tožencem, ki so skupno delovali in da je zaradi tega njihovega ravnanja tožnik utrpel škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085847
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. DZ člen 67, 83, 83/1. OZ člen 86, 94, 255. ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - skupno premoženje - sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja - izigravanje upnikov - skrivanje premoženja pred upniki - ničnost sporazuma - izbrisna tožba - paulijanska tožba (actio pauliana) - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - solidarna obveznost zakoncev - aktivna legitimacija - zaznamba spora - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost sklepa - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonska domneva o enakosti deležev na skupnem premoženju
Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli).
V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo, saj bi bilo v nasprotnem sodno varstvo iz ničnostne tožbe povsem izničeno in izvotljeno.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica v postopku zavarovanja možnost dokazovati verjetnost obstoja terjatve tudi po zahtevku iz 83. člena DZ. Pritrditi ji namreč gre, da do pridobitve pravnomočne sodbe, na podlagi katere bi lahko po prvem odstavku 83. člena DZ zahtevala določitev deleža dolžnika, to je drugega toženca, na skupnem premoženju, lahko mine daljše časovno obdobje, v katerem bi prva toženka lahko s premoženjem, na katerem ima izključno lastninsko pravico (čeprav tožnica trdi, da gre za skupno premoženje), razpolagala in ga odtujila ter tožnica brez zavarovanja na to premoženje ne bi mogla poseči.
Glede razmerja med začasno odredbo in zaznambo spora je po oceni pritožbenega sodišča starejša sodna praksa, da zaznamba spora v celoti izključuje pravico do začasne odredbe, presežena.
ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 328, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343a, 351, 351/2, 358, 358-5, 359.
plačilo uporabnine - brezplačna pravna pomoč - odločanje o brezplačni pravni pomoči - odmera stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - stroški izplačani iz proračuna sodišča - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - nadomestni sklep - kršitev načela prepovedi reformatio in peus
Sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo stroškov, ki so bili plačani iz proračuna za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 629,02 EUR, kar je sodišče prve stopnje želelo popraviti z izdajo delnega nadomestnega sklepa in kar je središčna ost pritožbenega izpodbijanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da so bili ti stroški izvedencu priznani in plačani ter da so bili založeni iz proračunskih sredstev. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da (tudi) v tem delu ni bilo zakonske podlage za izdajo delnega nadomestnega sklepa iz 343.a člena ZPP, zmotne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu sprejelo na podlagi pritožbe toženca in da je s tem kršilo prepoved reformationis in peius iz 359. člena ZPP ter da sodišče prve stopnje s sklepom ne bi smelo naložiti tožencu, da plača v proračun tudi te stroške. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 46. člena ZBPP odločilo o teh stroških po uradni dolžnosti. Na podlagi te zakonske določbe je sodišče, ki vodi postopek, dolžno po uradni dolžnosti upoštevati vse stroške, ki so bili izplačani iz proračuna iz naslova brezplačne pravne pomoči in ni vezano na zahteve oziroma priglašene stroške stranke. Pri tem se odločba, s katero sodišče odloči o stroških, šteje za izvršilni naslov, ki pripada RS. Sodišče prve stopnje je dolžno odločiti o vseh stroških, ki so bili plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči tudi iz razloga, ker priznane stroške državno odvetništvo lahko izpodbija v upravnem postopku. Nosilec terjatve je namreč Republika Slovenija, ki v postopku ni sodelovala in ni prejela odločbe, s katero bi bilo odločeno o povrnitvi stroškov izvedenca, ki so bili med pravdo plačani iz proračuna RS. Tudi časovni okvir izdaje sodbe in izpodbijanega sklepa je znotraj roka terjatve, ki jo ima Republika Slovenija zoper toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00086331
KZ-1 člen 122. OZ člen 179, 299. ZPP člen 14, 52, 224, 224/4, 277, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-14, 339/2-15.
kontumacijski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - zamudna sodba v odškodninskem sporu - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za lahko telesno poškodbo - izbirna krajevna pristojnost - vročanje tožbe - pravilnost vročitve - vročilnica kot dokaz - izpodbijanje vročilnice
Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni.
Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.
Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost).
vročanje tožbe v odgovor - podpis vročilnice - oseba, pooblaščena za sprejem - vročitev zakonitemu zastopniku - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - trditveno in dokazno breme - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis naslovnika - podpis pooblaščenca - ustaljen način vročanja - domneva priznanja dejstev
Domneva resničnosti podatkov, navedenih v vročilnici kot javni listini, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba.
Trditveno in dokazno breme za pritožbeno zatrjevano dejstvo, da vročilnic ni podpisala pooblaščena oseba, je bilo na toženki, ki pa bremena ni zmogla. Pavšalna pritožbena navedba, da vročilnice ni podpisala od toženke pooblaščena oseba, saj bi toženka ob prejemu dopolnitve tožbe nanjo gotovo odgovorila, za izpodbitje dokazne moči vročilnice kot javne listine ne zadošča.
Toženka niti v izjavi ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi izpodbijala resničnost dejstva, da ji je bilo pisanje vročeno. Z ničemer ni pojasnila, zakaj kljub priznanju siceršnjega ustaljenega načina vročanja pošte po njenem direktorju A. A. kot zakonitemu zastopniku družbe trdi, da slednji sporne vročilnice ni podpisal, za svoje pavšalne trditve pa ni ponudila niti dokazov.
Temeljni kriterij za preizkus (ne)določnosti tožbenega zahtevka je, ali je odločba, v katero je sodišče vneslo postavljeni tožbeni zahtevek, izvršljiva. Opredelitev zahtevka mora biti takšna, da v kasnejši izvršbi ni prav nobenega dvoma o tem, kakšna obveznost je toženi stranki naložena. Zaradi načela formalne legalitete, ki velja v izvršilnem postopku, mora biti zahtevek za to, da je izvršljiv, oblikovan tako, da v primeru, če mu pravdno sodišče ugodi, od izvršilnega sodišča ne zahteva nikakršnega dodatnega sklepanja o tem, kakšno obveznost dolguje toženka stranka, ali celo ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo.
Dolžnica v pritožbi v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi niti ne zatrjuje, da obvestila o pismu ne bi prejela, ampak navaja le, da je bil ta vložen v hišni nabiralnik 29. 1. 2025. S temi pritožbenimi navedbami pa domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni uspela izpodbiti. Zato je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
Dolžnik je bil na pravico iz 210. člena ZIZ opozorjen v 11. odstavku pravnega pouka sklepa I 130/2024 z dne 29. 3. 2024 (s katerim se je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi VL 23507/2020 z dne 27.3. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 9.6. 2020, nadaljevala na dolžnikove nepremičnine, in ki je bila pristopljena k vodilni izvršbi I 531/2019 s sklepom z dne 3.5.2024), pa predloga po 210. členu ZIZ kljub temu ni podal. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da dolžnik sploh ni bil opozorjen na pravico po 210. členu ZIZ.
OZ člen 190. ZPP člen 443, 443/1, 468, 468/1. ZBPP člen 30, 30/6, 30/8, 40, 40/1, 40/6, 44, 46, 47, 48, 49.
postopek v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - zastopanje po odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči - zastopanje v sodnem postopku - brezplačna pravna pomoč - priznanje stroškov zastopanja - vročitev sklepa o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči - povrnitev stroškov zastopanja v postopku brezplačne pravne pomoči dodeljenega odvetnika - povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - plačilo stroškov iz proračuna - upravni spor - neupravičena obogatitev - obstoj pravnega temelja - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini - sklep o odmeri stroškov - naročniško razmerje - prekoračitev trditvene podlage - nepodpisana vloga
Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP).
Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.
Toženka pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper zamudno sodbo utemeljuje z zmotnim vročanjem tožbe v odgovor in posledično izdajo zamudne sodbe, razlogom za odločitev v izpodbijanem sklepu pa sploh ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus te odločitve in ugotovilo, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.
Toženka je pritožbo vložila 12. 3. 2025, kar je prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim in drugim odstavkom 343. člena ZPP v povezavi s šestim odstavkom 41. člena ZDSS-1 pravilno zavrglo kot prepozno.
pogodba o poslovnem sodelovanju - seznanitev s kršitvijo - pravočasnost tožbe - pogodba za nedoločen čas - odpoved - prenehanje opravljanja dejavnosti
Glede na to, da toženka pogodbe ni odpovedala v skladu s pogodbenimi določili, niti ni v svojem dopisu z dne 14. 9. 2022 navedla, da pogodbo odpoveduje, pritožbeno sodišče šteje, da je v času vložitve tožbe pogodba o poslovnem sodelovanju še vedno veljala in je zato tožba, vložena 25. 11. 2022, pravočasna. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik delo opravljal na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, ni mogoče šteti, da je za kršitev pravic zvedel že takrat, ko naj bi za toženko prenehal opravljati dejavnost.
Tožnik je sodno varstvo uveljavljal v roku petnajstih dni po prejemu obvestila o neizbiri, tj. v roku iz prvega odstavka 36. člena ZZ. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. V obravnavanem primeru ni odločilno, da tožnik v tožbi (ki jo je vložil sam kot laik) tožbenega zahtevka ni oblikoval tako, da bi izrecno zahteval odpravo sklepa o izbiri, kot zahteva sodna praksa. Tožbo je vložil v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZZ, ki predstavlja le splošno določbo o možnosti sodnega varstva, ne opredeljuje oziroma ne določa pa tudi (formalno pravilnega) tožbenega zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (neizbrani kandidat) v tožbi. Sodišče prve stopnje bi moralo predmetno tožbo obravnavati in o njej odločiti po vsebini, saj je iz navedb v tožbi razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa o izbiri.
Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno kršitev, ker je dopustilo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnica predložila na prvem naroku dne 14. 6. 2024. Takšno postopanje tožnice in sodišča je bilo skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP, na podlagi katerega mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Pritožba zmotno utemeljuje očitek s sklicevanjem na 269. člen ZPP, saj se ta člen nanaša na drugo fazo postopka, tj. na obdobje priprav za glavno obravnavo.
odpoklic direktorja družbe - gospodarski spor - pristojnost sodišča splošne pristojnosti
Spor o odpoklicu in plačilu odpravnine ni spor med delavcem in delodajalcem, za katere je pristojno delovno sodišče - 5. člen ZDSS-1, ampak spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katere je pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za gospodarski spor (482. člen ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00086068
ZGD-1 člen 55, 471, 515, 515/1, 515/3, 515/4, 522. ZDR-1 člen 13, 13/1, 31. ZGJS člen 25, 28. OZ člen 3, 5, 6, 7, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 22, 22/1, 131. ZPP člen 3, 3/3, 8, 214, 214/2, 236, 339, 339/1, 339/2, 339/2-2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 360, 360/1. ZS člen 2, 2/2.
pogodba o zaposlitvi - sklep nadzornega sveta - neizbira kandidata - poslovodja družbe - pogoji za imenovanje poslovodje - pogodba o zaposlitvi poslovodje - pogajanja pred sklenitvijo pogodbe - uporaba splošnih pravil civilnega prava - opustitev sklenitve pogodbe - nesklenitev pogodbe - odškodnina neizbranemu kandidatu - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - protipravnost ravnanja - načelo vestnosti in poštenja - skrbnost udeležencev v obligacijskem razmerju - načelo proste presoje dokazov - (ne)izvedba predlaganih dokazov - substanciranje dokaznega predloga
Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.
zamudna sodba - nesklepčnost - zavrnilna zamudna sodba - dodatek k plači - povračilo stroškov v zvezi z delom - elementi delovnega razmerja
Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
"Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana, pri čemer nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne.
Pritožnik zmotno meni, da je s tem, ko je predložil druge dokaze, na toženko prevalil dokazno breme o morebitni nedobavi oziroma pomanjkljivi dobavi svojega naročila. Prvič zato, ker je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), dokazno breme za te tožbene trditve na tožniku, saj je eden od elementov, ki njegov zahtevek utemeljujejo, tudi izkaz, da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma blago dejansko dobavljeno. In drugič zato, ker s trditvijo, da zaračunanega blaga ni prejela, toženka uveljavlja tako imenovano negativno dejstvo, katerega dokazovanje je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj takega dejstva, v tem primeru torej na tožniku.
Posledice dejstva, da tožnik zaradi časovne oddaljenosti ni mogel natančno pojasniti, katere po dnevu opredeljene pošiljke so se nanašale na posamezne postavke na vtoževanem računu, mora zato glede na povedano nositi tožnik. On je tisti, ki ima (dokazni) interes, da se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Zgolj izdana računa namreč ne dokazujeta, da je bila storitev opravljena ali blago dobavljeno.