Sodišče stranki, ki ni predlagala nadaljevanja postopka, vroči sklep o nadaljevanju postopka, kar je bilo v tem primeru nesporno storjeno. Ni pa v ZPP navedeno, da bi se o predlogu za nadaljevanje postopka morala tožena stranka posebej izrekati. Toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave. O vsebini tujih sodnih odločb se bo namreč lahko izrekla med samim postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaustaviti izvršilna dejanja. Postopek za izdajo izpraznitvenega naloga je pravdni postopek, pravdno sodišče pa nima pooblastil, da bi zaustavilo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. O odlogu izvršbe je namreč dopustno odločati zgolj v izvršilnem postopku (71. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za zaustavitev izvršilnih dejanj, ki je bil podan v pravdnem postopku, pravilno zavrnilo.

341. člen OZ določa materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da nastopijo pravni učinki odpovedi zastaranju. Enostranskost (zgolj izjava volje dolžnika); akcesornost (odvisnost od obstoja obveznosti, ki se pripoznava); jasnost (enopomenska razlaga izjavljene volje) in z njo povezana določnost. Slednja predpostavka je pomembna zato, ker dolžnik lahko pripozna obstoj terjatve le po temelju, ni torej potrebno, da se izjavi tudi o višini, ta lahko ostane sporna. Dolžnik pa lahko pripozna terjatev tudi po višini: "Če pa dolžnik ob pripoznavi navedene vrednost in je ta vrednost nižja od obveznosti, velja, da je obveznost pripoznana le delno." Zakonska ureditev je povsem enaka zakonski ureditvi v hrvaškem Zakonu o obveznim odnosima (ZOO), v členu 220. Zato se lahko pri razlagi uporabi tudi primerjalni argument. Navaja se, da je bistveno, da je izjava izrecna, jasna, določna in brezpogojna. Pisno se lahko pripoznava poda glede obveznosti v celoti ali delno. Če prizna dolžnik obveznost samo delno, to ne pomeni, da priznava tudi eventualni presežek. Priznanje obveznosti po temelju zmeraj pomeni, da obveznost (dolg dolžnika) obstaja tudi v neki višini, ta pa je lahko sporna. Denarna terjatev kot predmet izpolnitvenega ravnanja, če se ta ne izrazi v določenem številu denarnih enot, ne obstaja.

Toženka je v pisni listini navedla tudi višino dolga, do katerega so upravičeni tudi tožniki (3. člen). V 2. členu pa je pojasnjen namen te listine, ki je bila pripravljena z namenom sklenitve poravnave:"da se z vzajemnim popuščanjem uredijo sporna in negotova medsebojna razmerja" ter "da po plačilu v 3. členu ter poravnave navedenih zneskov....nimajo več nobenih zahtevkov.". Iz nadaljnjih listinskih dokazov (A21 do A24) pa izhaja, da je toženka čakala na "potrditev višine vaših terjatev" (sporočilo z dne 5.2.2018). Okoliščina, da se tožniki niso strinjali z višino terjatve, za nastanek pravnih učinkov izjave toženke ni pomembna, ker gre za enostransko izjavo, katere pravni učinki niso odvisni od volje druge stranke. Zato razhajanja med tožniki in toženko glede višine terjatve (dolga) ne sodi med odločilna dejstva. Toženka je lahko pripoznala terjatev do višine, za katero je sama menila, da je ustrezna, pravilna.

Tožena banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti pri sklepanju dolgoročne stanovanjske kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF. Ker kondikcijski zahtevek kreditojemalcev za vračilo zneska, ki presega prejeti kredit, ni zastaral (vsaj v celoti ne), imata pravni interes za uveljavljanje ničnostne tožbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 125a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izdalo sklep o predlagateljičinem ugovoru zoper prepis zvočnega zapisa posnetka naroka. Tovrsten sklep sodišča prve stopnje spada med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave (298. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Zoper take sklepe po izrecni določbi četrtega odstavka 298. člena ZPP ni posebne pritožbe.