Za odločanje sodišča v postopku izdaje začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. To je tista stopnja materialne resnice, pri kateri so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Temu je tožnica v zvezi z izkazanostjo verjetnosti obstoja terjatve uspela zadostiti.
Dejstvo, da kupnina prvi toženki še vedno ni bila poravnana pomeni, da pogodba v pretežnem delu ni bila realizirana oziroma ni bila realizirana kot prodajna. Zato je pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je to (vsaj do trenutka presoje) rezultiralo v dejanskem zmanjšanju premoženja prve toženke.
S tem, ko je prva toženka razpolagala s premoženjem, ne da bi se na drugi strani ekvivalentno povečalo njeno premoženje, se je znižala čista vrednost njenega premoženja. Prodajna pogodba je namreč dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank.
Terjatev, ki jo je pridobila, ne predstavlja izpolnitve pogodbe s strani druge toženke, niti ekvivalenta izpolnitvi obveznosti prve toženke, ki je ostala brez nepremičnin, kot brez nasprotne izpolnitve. Zato ni mogoče trditi, da je posledica sklenjene prodajne pogodbe ekvivalenten premoženjski položaj prve toženke, kot ga je imela pred tem.
Pritožba pravilno opozarja, da se vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na denarni del zahtevka, zato ni bilo podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek. Odločitev, da se postopek prekine v celoti, je po povedanem glede nedenarnega zahtevka pravno zmotna.
Če tožnica s tveganjem, do uresničitve katerega je prišlo v konkretnem primeru, ni bila seznanjena, njen podpis ne more pomeniti, da je v posledice oziroma zdravljenje informirano privolila. Nadaljnje splošne navedbe toženke o tem, kako se izvede zdravstveno vzgojno delo bolnika pred prvim zdravljenjem s citostatiki, na odločitev ne morejo vplivajo, saj je relevantno, kaj je bilo storjeno v konkretnem primeru, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila pravilno opravljena.
S prihodom družine v Slovenijo in soglasjem obeh udeležencev, da tu bivajo najmanj 5 mesecev, je običajno prebivališče deklice na Tajskem prenehalo, zato o neupravičenem zadržanju ni mogoče govoriti in pogoji za uporabo 3. člena Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok niso izpolnjeni.