neizvedba naroka - dopustne pritožbene novote - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti
Razlaga za kakršno se zavzema pritožba, da bo do zapadlosti tožnikove terjatve prišlo šele, ko bo investitorju predan celoten objekt oziroma celo, ko bo prišlo do formalne primopredaje med tožencem in investitorjem, na podlagi tedaj podanih navedb ni bila mogoča. Navedbe, ki jih v zvezi s tem, zakaj naj bi bila potrebna takšna razlaga naročilnice in s tem kakšen naj bi bil skupni namen pogodbenikov, podaja pritožba pa so prepozne in zato neupoštevne.
Nesporno je, da je tožeča stranka svojo obveznosti izpolnila. Prav tako je nesporno, da so bila dela, ki jih je opravila, predana investitorju. To pomeni, da je med pravdnima strankama dejansko nesporno celotno relevantno dejansko stanje, posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da odločbo izda brez izvedbe naroka
prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - zastaranje prekrška
Ker je torej obdolžilni predlog v zvezi s predmetno prekrškovno zadevo na okrajno sodišče podal stvarno nepristojni predlagatelj, bi ga moralo prvostopno sodišče s sklepom zavreči, in ga vročiti pristojnemu predlagatelju postopka, brez, da bi se spuščalo v uradni preizkus vloženega obdolžilnega predloga v skladu s členom 106 ZP-1.
Prekrški so del kaznovalnega prava in tako tudi del širšega pojma kaznivih ravnanj (med slednja sodijo tudi kazniva dejanja in disciplinski postopki), zaradi česar se ne sme primeriti, da se zaradi večje učinkovitosti organov odkrivanja in pregona za istovrstno prepovedano kaznivo ravnanje, ki izvira iz istih ali bistveno istih dejstev, ki so povezana z istim historičnim dogodkom (torej so časovno in krajevno povezan življenjski primer) in storilcem, vodita tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek, pri čemer je vedno potrebno zasledovati splošno pravilo in sicer, da odgovornost storilca za hujšo vrsto kaznivega ravnanja izključuje njegovo odgovornost za milejšo vrsto in torej obsodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izključuje odgovornost za prekršek.
V predmetnem postopku pa, kot pokaže prej navedeni potek procesnih dejanj, nista hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek, zato je že iz tega razloga nerelevantno sklicevanje na določbo člena 11.a ZP-1. Obdolžilni predlog s strani državne tožilke je bil na okrajno sodišče vložen šele po zaključenem predkazenskem postopku, torej po zavrženju kazenske ovadbe, zato je v konkretnem primeru neutemeljeno navajanje pritožbe, da prvostopno sodišče ni pravilno razlogovalo določbe člena 11.a ZP-1, ki naj bi bila v odnosu specialnosti do ureditve zastaranja pregona, kot je določeno v členu 42 ZP-1.
Le v primeru, če bi hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek in bi v skladu s členom 11a ZP-1 bil postopek o prekršku prekinjen, bi v tem času tako, kot ima pritožba prav, relativno zastaranje ne teklo, torej bi bilo zadržano, v vsakem primeru pa bi teklo tudi v tem primeru absolutno zastaranje, kar pomeni, da bi s potekom absolutnega zastaranja, postopek o prekršku več ne bil dopusten.
Pregon za prekršek ne glede na tek relativnega zastaranja v vsakem primeru absolutno in brezpogojno zastara takrat, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za relativno zastaranje pregona.
Ta rok pa v nobenem primeru ne sme biti prekoračen, tudi v primerih, če se je predkazenski postopek začel pred potekom tega roka, kot je tudi v obravnavanem primeru, ko se je predkazenski postopek začel v času, ko še ni poteklo niti relativno, niti absolutno zastaranje za prekršek, je pa brez dvoma nastopilo absolutno zastaranje po vložitvi obdolžilnega predloga.
odklonitev strokovnega pregleda koncentracija alkohola v krvi
Če bi bila sprejeta teza obrambe, da lahko preizkušanci v cestnem prometu iz kakršnihkoli osebnih razlogov izbirajo kraj in pogoje opravljanja strokovnega pregleda (kar je bilo v obravnavanem primeru), bi slednje lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, ki bi lahko v končni fazi tudi povsem porušila poslovanje policije kot prekrškovnega organa v zvezi z opravo strokovnih pregledov, zato taka razlaga pravic preizkušanca ni sprejemljiva. V konkretnem primeru se je torej strinjati s prvostopnim sodiščem, da je obdolžencu tisto, kar tudi sicer nalagajo določbe člena 107 ZPrCP, bilo nudeno in omogočeno, to pa je oprava strokovnega pregleda le v nekaj kilometrih oddaljenem ZD, kar pa je obdolženec, česar tudi sam ne zanika, odklonil izključno iz razlogov, ki so bile na njegovi strani, ne pa iz objektivnih razlogov, ki bi bili kakorkoli na strani države, ki je dolžna strokovni pregled opraviti.
Ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v vsakem konkretnem primeru je vselej dejansko vprašanje . Prvostopno sodišče je, izhajajoč pri tem iz pravilnega razumevanja določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in obstoječe sodne prakse v zvezi z odklonom strokovnega pregleda ravnalo povsem pravilno, ko je pojasnilo, da naknadne obdolženčeve poškodbe istega dne in v tem svojstvu opravljene laboratorijske preiskave krvi, ki je bila opravljena po tem dogodku (okoli 16.30 ure) ni mogoče povezovati z obravnavanim dogodkom, ki se je zgodil kritičnega dne ob 15.35 uri, ko je bil obdolženec procesuiran kot voznik v cestnem prometu.
Neplačilo sodne takse v postavljenem roku in kljub opozorilu sodišča na posledice, povzroči ob neobstoju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks domnevo umika pritožbe.
Ob upoštevanju pravne podlage za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v obravnavani zadevi, v kateri je zakonodajalec zelo jasno in določno predpisal posledice doseženega števila kazenskih točk, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 202.e člena ZP-1. Ta je sicer (pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J), ki velja od 6. 11. 2016) omogočal določeno mero tehtanja in upoštevanja določenih okoliščin pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar le v primeru, če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje sklepa do poteka preizkusne dobe pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, poleg tega pa sodišče tudi v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 202.e člena ZP-1, ki velja od 6. 11. 2016 dalje, mora preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZSReg torej registrskemu sodišču ne daje podlage za vpis dejstva, da subjekt vpisa preneha, prav tako takšnega upravičenja registrskemu sodišču ne daje ZGD-1. Ta v tretjem odstavku 405. člena nalaga dolžnost organu, ki sprejme sklep o likvidaciji, da pošlje sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v register. In nenazadnje, ZFPPIPP v 229. členu, katerega določba se v skladu s 421. členom ZFPPIPP uporablja tudi za prisilno likvidacijo, prav tako določa, da se v register vpišeta le začetek in konec postopka prisilne likvidacije.
ZDR-1 člen 74, 89, 89/1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2, 157.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodna razveza - denarno povračilo - nadure
Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri višine denarnega povračila sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterijev za njegovo zvišanje upoštevati naslednjih dejstev: da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga ter da je tožnica delala na vodilnem delovnem mestu.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnica ni bila poslovodna oseba, z njeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vključiti plačila za nadurno delo v dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1, ter da so bile glede na 157. člen ZDR-1 opravljene nadure vključene v njeno osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela.
predlog za izločitev dokazov - pritožba zoper sklep - postopek s pritožbo zoper sklep
Senat višjega sodišča o seji ni obveščal obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav sta predlog podala ob sklicevanju na določbe 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014. Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena. Izjema je določena v drugem odstavku 403. člena ZKP, vendar le, ko gre za sklep iz 492. člena ZKP, ki ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017, saj prezre, da se ta nanaša na primere odločanja o krivdi kot glavni stvari v kazenskem postopku, o čemer pa sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni odločalo.
ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 101/5.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40, 40/1.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/5, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustrezna zaposlitev - delovni invalid - III. kategorija invalidnosti
Pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi se uporabljata določbi četrtega in petega odstavka 101. člena ZPIZ-1, po katerih mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju delovnih invalidov oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb, pri tem pa lahko tako delodajalec kot zavarovanec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ustreznost ponujene zaposlitve namesto dejanske izobrazbe tožnika presojati po določbi petega odstavka 91. člena ZDR-1, ki določa, da je ustrezna zaposlitev, za katero se med drugim zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001350
OZ člen 12, 15, 82, 82/1, 82/2, 1054. ZPP člen 7, 212.
razlaga spornih določil - najem poslovnih prostorov - višina najemnine - trditveno in dokazno breme - utemeljitvena jasnost - poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama - razlaga pogodb - načela obligacijskega prava - izvensodna poravnava - gospodarski subjekt
V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo.
Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neizvedba zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ker tožena stranka pred podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila zakonske obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in tožnici zagovora ni omogočila. Delodajalec mora po drugem odstavku 85. členu ZDR-1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje, kot je opisano v izredni odpovedi, ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ravno nasprotno. Ob dejstvu, da je tožnica izostala z dela, razlogov za to pa toženi stranki ni sporočila, bi morala imeti (na zagovoru) možnost pojasniti razlogi za svoj izostanek ter razloge za to, da tožene stranke o tem ni obvestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00001536
Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 103. ZPP člen 212. OZ člen 649.
gradbena pogodba - dodatna dela - strokovni nadzor - delna pripoznava tožbenega zahtevka - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - nepotreben dokaz - zavrnitev začasne situacije - pogodbena kazen - trditveno in dokazno breme - nesklepčnost - uzance
Stranki sta v svoji Pogodbi posebej dogovorili, da zagotavlja investitor strokovni nadzor nad deli naročnika (in) izvajalca. Izvaja pa ga odgovorni nadzornik tako, da preverja in zagotavlja pravilnost izvajanja glede vrste, količine in kakovosti del. S tem sta stranki dosegli posebni dogovor o pravnem položaju nadzornika. Tega je sicer postavil investitor, toda on je, ne glede na to, da investitor ni bil stranka Pogodbe, smel zagotavljati pravilno izvajanje del izvajalca. To pa je lahko glede na ta dogovor, ki je odstopal od 103. PGU, napravil tudi tako, da je odobril dodatna, v bistvu pa druga dela, ki so bila potrebna glede na spremenjeni PZI.
ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13, 13/1, 13/2. ZASP člen 146, 146/1.
DDV - plačilo prometnega davka (ddv) od nadomestila za uporabo avtorskih del - stroški izterjave - pogodbeni dogovor
Določbi prvega in drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV v skladu s katerima se od odškodnin ne obračunava in plačuje DDV, predstavljata izjemo. Drugačen pa je položaj, ko stranki razmerje uredita s pogodbo. V takem primeru ne gre za odškodninsko terjatev ali terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, temveč za pogodbeno urejeno razmerje, kjer tožeča stranka terjatev izkazuje z računom in obračuna tudi DDV.
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost. Ker tožeča stranka zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.
Določilo 159. člena OZ, po stališču teorije in sodne prakse namreč izhaja iz tega, da je potrebno olajšati položaj oškodovanca v ugotavljanju tega, kdo je imetnik nevarne stvari, zato pa je imetnik nevarne stvari praviloma njen lastnik, ta pa je tisti, ki mora dokazati, da je riziko prešel na drugega, ker je sicer sam odgovoren za škodo.
nova škoda - izvensodna poravnava - povrnitev negmotne škoda
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica, po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica, ki je pri toženi stranki delala kot vodja pravne in kadrovske službe, z očitanimi ravnanji naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. S predložitvijo lažnega potrdila v podpis se je tožnica želela izogniti plačilu globe za prometni prekršek, s čimer je kršila 13. člen pravilnika tožene stranke, ki ga je tožnica sama sestavila. Nepravočasna izvedba postopkov javnega naročila predstavlja nezakonito ravnanje, pri čemer gre za pomembno področje poslovanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih treh kršitvah pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 4, 9, 9/3, 31, 200, 200/3. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 16.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - vodilni delavec - kolektivna pogodba - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog
V sodni praksi pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS se je uveljavilo stališče, da mora delavec, po prenehanju razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, sodno varstvo uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, to je v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev (delodajalca).
Ker tretji odstavek 9. člena ZDR-1 dopušča, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi drugi primeri, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije pa tako izjemo v 2. alineji 16. člena določa za vodilne delavce, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 9. 2. 2015 sklenjena iz zakonitega razloga.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki jih je dokazoval z ročno napisanim potrdilom o višini dolgovanih zneskov iz posameznih naslovov. Tožena stranka ni zatrjevala, da so vtoževane terjatve zastarane, kar pomeni, da bi za pripoznanje tožnikovih terjatev zadostovala tudi ustna pripoznava. S podpisom zneskov, ki jih dolguje tožniku iz različnih pravnih naslovov (plača za obdobje od julija do novembra 2014, regres 2014, jubilejna nagrada in odpravnina), in izročitvijo te listine tožniku, je tožena stranka ustrezno izrazila voljo glede pripoznanja obstoja in višine dolga do tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to potrdilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00026641
ZKP člen 285.a, 285.c, 450.b. KZ-1 člen 74, 74/1.
predobravnavni narok - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjskopravne koristi - pouk obdolžencu - motiv za sklepanje pogodbe
Z obtožencem ni moč soglašati, ko meni, da bi ga predsednik senata pred priznanjem krivde na predobravnavnem naroku moral seznaniti z možnimi posledicami priznanja, torej tudi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi.
Take dolžnosti pa naš postopek, z razliko od ZKP BIH, ne določa in tudi z razlago določbe 1. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP (ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja) ni mogoče priti do zaključka, ki ga pritožnik zasleduje. Ta pravni pouk namreč zajema posledice priznanja krivde oz. sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki je zlasti v tem, da se obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije, in še posebej, da je izjava o priznanju krivde nepreklicna. Seznanitev s posledicami priznanja krivde torej pomeni, da obtoženec ve, da v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku oz., da se odpoveduje postopku na glavni obravnavi, ne pa tudi, da bi ga moralo sodišče posebej seznaniti z vsemi pravnimi posledicami obsodilne sodbe. Glede na to, da sklenitev pisnega sporazuma o priznanju krivde ni stvar ad hoc odločitve temveč gre vnaprej dogovorjen in premišljen konsenz obeh strank, z obvezno navzočnostjo zagovornika na strani obtoženca, pa je razumljivo, da je toliko manj možnosti, da se obtoženec ne bi zavedal posledic sklenjenega priznanja, ali pa, da bi bil pri tem morebiti celo zaveden.
Pa tudi sicer bi bil tak pravni pouk tudi povsem nepotreben. Kadar si namreč storilec s kaznivim dejanjem pridobi premoženjsko korist, je ne glede na določbo prvega odstavka 74. člena KZ-1, ki tako dolžnost izrecno pripisuje, že obče človeško jasno in samo po sebi razumljivo, da storilec tako pridobljene koristi ne more obdržati. Tudi dejstvo, da krivdo prizna, ga ne odvezuje dolžnosti, da s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist vrne. Gre torej za obvezo, ki je poleg tega, da je predpisana z zakonom že z moralno etičnega vidika tako sama po sebi umevna, da storilca v kazenskem postopka o navedeni dolžnosti ni potrebno posebej opozarjati.