predlog za oprostitev plačila sodne takse - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse
Stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks, mora svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje svojih družinskih članov izkazati z izjavo, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (drugi odstavek 12. člena ZST-1). Podatki, ki jih mora izjava vsebovati, so predpisani v tretjem odstavku 12. člena ZST-1. S pozivnim sklepom z dne 27. 12. 2016 je bil tožnik pozvan, da izjavo z zahtevanimi podatki poda. Ker tega ni storil, je njegova vloga - predlog za oprostitev plačila sodnih taks - nepopolna in zato nesposobna za obravnavanje (peti odstavek 108. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP, ko je s sklepom tožbo zavrglo po ugotovitvi, da je bila tožba vložena prepozno.
Glede na uvodoma obrazloženo materialnopravno podlago je torej sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je možen način delitve solastnih nepremičnin v naravi. Glede na izdelani izvedenski mnenji izvedencev gradbene stroke in kmetijske stroke (z dopolnitvami) je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je predmetne solastne nepremičnine mogoče razdeliti v naravi, zato je bilo dolžno pri razdelitvi nepremičnin uporabiti način razdelitve v naravi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00000907
OZ člen 131, 131/1, 921, 922, 922/1. ZPP člen 7, 212.
nastanek zavarovalnega primera - avtomobilsko kasko zavarovanje - trditveno breme - prekoračitev trditvene podlage - denarna odškodnina
Zaslišanje voznika traktorja ni pomenilo izvedbe informativnega dokaza, s katerim bi bile šele podane trditve glede nastanka zavarovalnega primera. Izvedba tega dokaza je namreč omogočila konkretizacijo pravotvornih dejstev, ki jih je tožeča stranka pravočasno zatrjevala. Ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu nastanka spornih poškodb traktorja tako ne pomenijo prekoračitve trditvene podlage tožeče stranke
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal, saj je bila tožena stranka v postopku prisilne poravnave, kar je vplivalo na njeno poslovanje. Zaradi upadanja naročil so se znižali prihodki in zaradi slabšega poslovanja se je tožena stranka odločila zmanjšati število izvajalcev na posameznih delovnih mestih režijskih služb. Tožena stranka je dejansko zmanjšala število zaposlenih delavcev na delovnem mestu skladiščnik 3. Na podlagi opravljene objektivne primerjave med delavci na delovnem mestu skladiščnik 3 po delovni uspešnosti, je tožnik zbral najmanjše število točk, saj je bil ocenjen z oceno 3. Zato mu je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi skladno s 1. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, torej iz poslovnega razloga.
izbris pravne osebe iz registra - pripojitev banke - nadaljevanje prekinjenega postopka s pravnim naslednikom izbrisane družbe - sposobnost biti stranka postopka
V času izdaje sodbe, to je 6. 10. 2015 B. d. d. ni več obstajala in ni mogla biti pravdna stranka. Glede na to, da je bila v sodbi navedena že ne več obstoječa pravna oseba, je bila z izdajo sodbe storjena kršitev določb pravdnega postopka.
Pravdni stranki sta sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, s katerim sta se dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi prekine z določenim dnem. V sporazumu se nista ničesar dogovorili glede plačila regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se stranki nista ne pisno ne ustno dogovorili, da se tožnik odpoveduje pravici do regresa.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00011375
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24, 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2, 4/3, 5, 123a. ZJC-B člen 19. ZPrCP člen 27, 27/8.
obstoj prekrška - uporaba javnih cest - pravila cestnega prometa - obstoječe javne ceste - omejitev lastninske pravice - poseben postopek razlastitve - prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste
Stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena ZCes-1, ne pa tudi na ostale določbe ZCes-1 in da so zato za storilca veljale le omejitve po 5. členu ZCes-1, ne pa tudi ostale določbe ZCes-1 in ZPrCP, je preveč formalistično in v nasprotju z namenom določbe 123.a člena ZCes-1, pa tudi z razlago te določbe, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2015.
Opisana pogodba ima pravno naravo družbene pogodbe in ne predpogodbe, saj se stranke niso dogovorile, da bodo med seboj sklenile še kakšno pogodbo, poleg tega so v pogodbah o enotnem nastopanju dogovorjene že vse obveznosti in pravice pravdnih strank v zvezi z dogovorjenim skupnim namenom.
ZOsn člen 56, 56/2. ZOFVI-A člen 45, 45/2. ZLS člen 24, 24/1, 25, 25/1, 25/2.
prevozi šolskih otrok po nevarnih poteh - financiranje občin - izvirna pristojnost - delegacija pristojnosti - finančna izravnava
Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav po ZFO. S 45. členom ZOFVI-A, na katerem je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, je država prevzela dodatno financiranje občin poleg financiranja občin na podlagi omenjenega ZFO.
prodajno naročilo - odgovornost za naključno uničenje ali poškodovanje blaga
Po tem, ko je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama sklenjeno prodajno naročilo, je naredilo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da je bilo ukradeno blago v času dogodka še vedno v lasti naročitelja - tožeče stranke, katera tudi nosi breme za nevarnost tega naključnega uničenja (531. člen OZ) in zato od toženke ne more zahtevati plačila vrednosti predanega blaga.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00000943
URS člen 121. ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/6, 157/7, 168, 168/3. - člen 2, 2/2, 2/3, 2/4, 2/5.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - trgovinska dejavnost - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - ugotavljanje vsebinske podlage za razlikovanje - pravna narava sporazuma - odločba SEU
Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Nobene zakonske podlage ni, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006-T ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006-T bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo več kot trikrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006-T in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.
Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča, da tožeča stranka ni imela podlage za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe je skladno z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel), iz katere izhaja, da: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne".
Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava, njegov učinek je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.
Pogodba o izobraževanju je bila sklenjena le za I. letnik podiplomskega študija v študijskem letu 2005/2006. V 5. členu pogodbe se je toženka zavezala, da bo po končanem izobraževanju ostala na delu pri tožnici vsaj eno leto. Če toženki delovno razmerje preneha pred iztekom tega roka (7. člen pogodbe), je dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik uspešno opravila. Iz navedenega je mogoč zaključek, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik opravila najkasneje ob koncu študijskega leta 2005/2006, torej do 30. 9. 2006. Vsekakor je te študijske obveznosti opravila pred vpisom v II. letnik v študijskem letu 2007/2008, torej do 1. 10. 2007. Od tega dne dalje pa je bila toženka v delovnem razmerju pri tožnici še dobra tri leta, torej več kot eno leto, k čemur je bila zavezana v 5. členu pogodbe o izobraževanju. Zato je prosta vseh obveznosti po tej pogodbi, tožbeni zahtevek pa neutemeljen.
Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati, niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja. Za tožnika umik učinkuje takoj, ko se z izjavo o umiku seznani sodišče in od tedaj dalje umika tožnik ne more več preprečiti, prepreči ga lahko le še toženec, če izjavi, da se z umikom ne strinja. Izjave o umiku tudi ni mogoče preklicati, to velja tudi za primer zatrjevanih napak volje. V poštev pride le obnova postopka, če so za to razlogi, tako tudi za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot velja za pritožbo zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku.
Količnik iz 35. člena ZPIZ-2 je določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja. Zakaj je potrebno upoštevati valorizacijske količnike, kot so določeni v ZPIZ-2 in tako izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732, je pojasnilo tudi že Vrhovno sodišče RS.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. ZKolP člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe - pošteno in vestno izpolnjevanje dolžnosti člana uprave - obligacija prizadevanja
Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da znižanje plač po spornem sklepu štev. 424 sploh ni bil bistven (pomemben) razlog za izvedbo tako imenovane božične stavke v letu 2010.
Zaradi tega je treba po oceni pritožbenega sodišča pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tudi ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom (stavko) in posledicami tega dogodka, ki pomenijo zatrjevano škodo.
Pritožbeno sodišče sledi stališču prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ne moremo govoriti o načelu enake vrednosti vzajemnih dajatev, v kolikor bi tožnik z dednim dogovorom v zameno za manjši dedni delež, ki najverjetneje znaša manj od 5.000,00 EUR bil dolžan doplačevati za domsko oskrbo upravičenke za nedoločen čas v mesečnih zneskih, ki so v mesecu septembru 2016 narasli že na 297,98 EUR. Zato je treba pogodbeno določilo "v zameno za dedni delež" glede na splošna načela obligacijskega prava razumeti v smislu "do višine odstopljenega dednega deleža".
Ker toženec v roku ni odgovoril na tožbo, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, hkrati pa ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Stranki sta namreč dne 15. 3. 2011 sklenili poravnavo, s katero se je toženec zavezal, da bo v 12 mesečnih obrokih tožniku vrnil 1.896,70 EUR, ki jih je prejel kot štipendijo v študijskem letu 2007/2008, če šolanja ne bo uspešno zaključil in niti v dodatnem roku do 31. 3. 2012 ne bo predložil dokazila o opravljenem letniku, za katerega je prejemal štipendijo. Pravna podlaga za odločitev v zadevi je tako glede glavnične terjatve podana v 1050. in v 239. členu OZ, glede plačila zakonskih zamudnih obresti pa v 299. in 378. členu OZ.
OZ člen 299, 378, 378/1.. ZPIZ-2 člen 206, 206/1, 310.. ZPP člen 184.
zakonske zamudne obresti - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - življenjsko zavarovanje
Obveznost izplačila vtoževane denarne terjatve je obstajala že ob vložitvi tožbe, zato je, ob upoštevanju izpolnjene splošne predpostavke, in ker je vzrok za zamudo obstajal na strani tožene stranke, delno utemeljen tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil na zadnji glavni obravnavi. Ne za znesek 5.830,38 EUR, ampak za znesek 4.496,97 EUR. Znesek 4.496,97 EUR predstavlja izračun zakonitih zamudnih obresti od 31. 8. 2013, skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZPIZ-2 v zvezi z 299. členom OZ (ob upoštevanju obračunskega obdobja 31. 7. 2013 in rok 30 dni, določen za izpolnitev) do plačila, ob upoštevanju, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal enkratno izplačilo sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja dne 13. 7. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ), od zneska 19.236,02 EUR, kolikor je znašal neto znesek, izračunan od odkupne vrednosti 25.776,91 EUR, zmanjšan za izstopne stroške (128,88 EUR) in 25 % akontacijo dohodnine (6.412,01 EUR).