KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00015784
URS člen 29, 35, 37. ZKP člen 148, 149b, 149b/3, 150, 150/1, 152, 152/1, 152/1-4, 242, 244a, 244a/6, 299, 299/5, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2. KZ-1 člen 186, 186/3, 294, 294/1. ZPol člen 36b, 54. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - hudodelsko združevanje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - hudodelska združba - dejanje storjeno v hudodelski združbi - kolektivno kaznivo dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med razlogi - nerazumljiv izrek - sprememba obtožbe - pravna jamstva v kazenskem postopku - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do komunikacijske zasebnosti - sklep o izločitvi dokazov - pritožba zoper sklep o izločitvi dokazov - nedovoljen dokaz - izločitev nedovoljenega dokaza - mednarodna pravna pomoč - dokazi iz postopka v tuji državi - dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - veljavnost dokazov, pridobljenih iz tujine - dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov - predkazenski postopek - uradni zaznamek - policijska pooblastila - zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov - prikriti preiskovalni ukrepi - sodna kontrola - pogoji za odreditev - dokazni standard - razlogi za sum - utemeljeni razlogi za sum - okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum - obrazložitev odredbe - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - izvedenstvo - načela digitalne forenzike - sorazmernosti trajanja ukrepa prisluškovanja - zasliševanje prič - načelo neposrednosti - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje preko videokonference - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - izvajanje dokazov v
Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije.
Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.
Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne poraja resnega dvoma v obstoj teh odredb.
Sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge zagovornika za zaslišanje nekaterih prič in za opravo poizvedb pri operaterju fiksne telefonije v BIH za telefonsko številko in pribavo izpisa telefonskega prometa za obdobje od 1. 1. 2008 do konca aprila 2008 v smeri obtoženčevega alibija, ni prekršilo pravice obtoženega do izvajanja razbremenilnih dokazov po 29. členu Ustave RS.
Ker je zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta subjektivna zaznava državnega tožilca oziroma njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi, zagovornik ne more uspeti z navedbo, da je bilo tožilstvo že od samega začetka, torej ne samo od vložitve obtožnice, temveč že prej – v fazi preiskave, in sicer od prejema dokumentacije s strani italijanskih varnostnih organov, seznanjeno z obremenilno izjavo takoimenovanega skesanca, ki je v celoti opisal tako svojo vlogo kot tudi vlogo obtoženega, tako da bi moralo le-to zajeti že v prvi obtožnici z dne 23. 11. 2010, pa tega ni storilo. Enako velja glede pritožbene navedbe, da se obtoženemu A. A. v spremenjeni obtožnici z dne 7. 11. 2012 očita novo kaznivo dejanje, oziroma da se sprememba obtožnice ne nanaša na isti historični dogodek, kot je bil opredeljen v prvotni obtožnici z dne 23. 11. 2010, spremenjeni dne 7. 1. 2011. S spremembo obtožnice glede obtoženega A. A. je bil le dodan očitek, vendar še vedno v istem časovnem okviru očitanega kaznivega dejanja, za katerega že zakonodajalec predvideva več izvršitev in za katerega kazensko pravni teoretiki uporabljajo izraz kolektivno kaznivo dejanje.
Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-25/95 se opredeljuje do ukrepa prisluškovanja v prostoru, za uporabo katerega po presoji Ustavnega sodišča RS ne zadoščajo samo „razlogi za sum“, ker gre pri prisluškovanju v prostoru za ukrep, ki najintenzivneje posega v zasebno sfero, zato se za vzpostavitev suma zahteva večja stopnja verjetnosti kot običajno. Ob tem pa Ustavno sodišče RS ugotavlja, da takrat veljavni zakon določa enake pogoje tako za odreditev ukrepa prisluškovanja v prostoru, kot tudi pri uporabi klasičnih policijskih metod, kot je npr. tajno opazovanje in sledenje, kjer je poseg v komunikacijski del zasebnosti bistveno manj intenziven ali pa ga sploh ni, kot tudi za odreditev ukrepa nadzorovanja telefonskih pogovorov, kjer je intenziteta posega v komunikacijsko zasebnost vendarle manjša kot pri ukrepu prisluškovanja v prostoru. Ustavno sodišče RS v odločbi napoti zakonodajalca na ustrezno opredelitev stopnje in vrste suma (ne razlogov za sum), ki se zahteva za odreditev prisluškovanja v prostoru. Ker pa so pogoji določeni skupno za vse ukrepe, ki so opredeljeni v prvem odstavku 150. člena ZKP, bo moral zakonodajalec, da bo zadostil načelu sorazmernosti, enako tehtanje kot pri prisluškovanju v prostoru opraviti tudi pri vsakem od ostalih ukrepov, določenih v prvem odstavku 150. člena in s tem tudi med njimi vzpostaviti ustrezno hierarhijo, saj je izpodbijana ureditev glede pogojev za odreditev in uporabo ukrepov premalo diferencirana, le-ti pa so po oceni Ustavnega sodišča RS tako različni, da zahteva vsak od njih samostojno opredelitev in natančno ureditev.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev
Tožnik ni bil operiran, niti ni bila njegova bolezen oziroma stanje po tem, ko je bil sprejet na ortopedski kliniki, ocenjeno kot težka bolezen. Specialist se tudi glede zdravljenja v naravnem zdravilišču ni izjasnil, ampak je predlagal večanje aerobne fizične aktivnosti, vaje za paravertebralno abdominalno muskulaturo in ekstenzijsko obsevalno fizioterapijo. Glede na takšno stanje pri tožniku ne gre za stanje hrbtenice po poškodbah ter po operativnih posegih na hrbtenici, njegova bolezen pa tudi ni bila opredeljena kot težka bolezen. Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj določenih v 2. alinei 1. točke 1. odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki bi opravičevala zdraviliško zdravljenje. Prav tako iz izvida specialista ne izhaja, da bi bila za izvajanje predlaganih ukrepov potrebna souporaba naravnega zdravilnega sredstva. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu odobri zdraviliško zdravljenje, ni utemeljen.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 89, 116.
pravice do zdravstvenih storitev - inkontinenca urina - plenice - hlačne predloge
Toženec je tožniku priznal pravico do 90 kosov plenic na mesec, kar je največje možno število plenic na mesec, ki ustreza potrebam zelo težke inkontinence. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan na tri mesece izdati potrdilo za nakup dodatnih plenic, neutemeljen.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti
Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o preklicu pogojne obsodbe, in na tej podlagi obsojencu utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo, saj obsojenec ni poravnal dolga oškodovancu in tako ni izpolnil pogoja, določenega v okviru pogojne obsodbe. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec oškodovancu obljubljal, da mu bo plačal dolžni znesek, vendar tega ni storil in se je pričel izmikati, kar govori za zaključek, da ima odklonilen odnos do svoje obveznosti. V pritožbi se obsojenec sklicuje na ženino bolezen, vendar ta okoliščina sama po sebi ne predstavlja razloga, ki bi narekoval določitev novega roka za izpolnitev naložene mu obveznosti, kot to v pritožbi predlaga obsojenec.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi skaženosti
Trajnejša življenjska skupnost je pravni standard in po določbi tretjega odstavka 180. člena OZ zakonsko predpisan pogoj za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata ali sestre.
URS člen 29, 29/3. KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 18, 371, 371/2, 386.
sprememba obtožbe - prekvalifikacija kaznivega dejanja - sojenje v nenavzočnosti - seznanitev obdolženca z modifikacijo
Na glavni obravnavi 30. 10. 2012 je okrožna državna tožilka glede na spremembo KZ-1 modificirala obtožbo. Obdolženi se te glavne obravnave ni udeležil, bil pa je na njej navzoč njegov zagovornik. Istega dne je sodišče prve stopnje (l. št. 144) odredilo, da se obdolženca vabi na naslednjo glavno obravnavo dne 6. 12. 2012 skupaj z modifikacijo obtožnega predloga. Oboje mu je bilo po sodnem vročevalcu vročeno 5. 12. 2012 (vročilnica, pripeta k odredbi za glavno obravnavo - l. št. 144). Obdolženec in njegov zagovornik torej v pritožbi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da obdolženec ni bil seznanjen z modifikacijo oziroma zaradi spremembe zakona s prekvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom.
Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde.
Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka.
Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opraviti.
ZZVZZ člen 12, 12/1, 15, 15/1, 15/1-6. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 6.
lastnost zavarovanca - obvezno zdravstveno zavarovanje - zavarovane osebe
Glede na to, da tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan iz drugega naslova, je bil že po samem zakonu zavarovan kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji. Zakon torej določa obveznost zavarovanja (6. točka prvega odstavka 15. člena ZZVZZ).
Sklicevanje tožnika, da mu zasebna družba, katere družbenik in direktor je bil, ni mogla zagotoviti toliko denarnih sredstev, da bi lahko bil vključen v obvezno zavarovanje, na samo obveznost zavarovanja nima nikakršnega vpliva. Po 6. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja oseba pridobi lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in pravilih in jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev.
zavrženje revizije - spor glede obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja
V individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja je revizija že po zakonu dovoljena (2. točka 31. člena ZDSS-1). Res seštevek denarnega zahtevka ne presega 40.000,00 EUR, vendar pa delovni spor, ki poteka izključno zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično denarnih prejemkov, ni mogoče razdeliti po posameznih zahtevkih, saj so ti med seboj tako povezani, da delijo isto usodo. Zato zavrženje revizije iz razloga, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga (40.000,00 EUR) po drugem odstavku 367. člena ZPP, ni zakonito.
osebni stečaj – odpust obveznosti – poziv na predložitev izjave, da ni ovir za odpust obveznosti
Ker dolžnica izjave, da ni ovir za odpust njenih obveznosti, predlogu za odpust obveznosti ni priložila, jo je sodišče prve stopnje k temu pravilno pozvalo. To se je v obravnavanem postopku osebnega stečaja zgodilo že drugič, pri čemer je njen prvi predlog zaradi nepredložitve te izjave že pravnomočno zavržen. Glede na navedeno je vsako sklicevanje na ustna navodila, ki naj bi jih dolžnica dobila v stečajni pisarni, povsem brezpredmetno.
oprostitev plačila sodne takse – revizija – odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks kot predhodno vprašanje
Vprašanje, ali sta tožnici oproščeni plačila sodnih taks ali ne, predstavlja predhodno vprašanje v zvezi z odločitvijo, ali sta tožnici dolžni plačati sodno takso za revizijo ali ne.
ZDR člen 29, 72. ZTFI člen 469, 469/1. ZJA člen 5, 5/3, 6, 6/4. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1.
dodatek za povečan obseg dela - stvarna pristojnost - delovno sodišče - javna agencija - upravno sodišče - delodajalec
Tožnik je v tožbi zahteval od RS, ki jo zastopa Vlada RS, odpravo sklepov Vlade RS, ki se nanašajo na tožnikov mesečni dodatek za povečan obseg dela v višini do 20 % njegove osnovne plače. Tožnik je bil v času izdaje spornih sklepov v delovnem razmerju z Agencijo, s katero je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, ne pa z Republiko Slovenijo. To pomeni, da je potrebno šteti, da je bila tožnikov delodajalec Agencija, ki je imela z ozirom na določbe ZTFI in ZJA samostojno pravno osebnost (člen 469/1 ZTFI, člen 6/4 ZJA). Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da tožnik v tem sporu izpodbija sklepe, ki jih ni izdal njegov delodajalec. Ker torej spor med tožnikom in Republiko Slovenijo (ki jo zastopa Vlada RS) ni spor med delavcem in delodajalcem (5/1. čl ZDSS-1), za odločitev v tem sporu ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Za odločanje v tem sporu je pristojno Upravno sodišče RS.
Vezave dospelosti na dokončni obračun oziroma sestavo primopredajnega zapisnika ni mogoče razumeti tako, da upnik ne pridobi pravice terjati, vse dokler se o obstoju in višini terjatve ne poravna z dolžnikom. Prav tako ni mogoče zaključiti, da zaradi nepredane dokumentacije tožena stranka del v ugotovljeni vrednosti ni izvršila, zaradi česar bi morala v tej vrednosti tožeči stranki plačati komunalni prispevek.
Navedbe pritožbe o potrebnem pobotu terjatev pravdnih strank niso utemeljene. Stranki sta namreč v Pogodbi dogovorili nadomestno izpolnitev (namesto plačila komunalnega prispevka izgradnja komunalne infrastrukture), ki ne terja podane pobotne izjave in posledično pobota.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je uporabljal električni viličar, čeprav za njegovo uporabo ni bil ustrezno usposobljen in ni imel zahtevanega izpita ter z njim naložil delodajalčevo blago in ga proti pravilom družbe skušal prepeljati izven obrata družbe, s čimer je nezakonito razpolagal s sredstvi delodajalca. S takšnim ravnanjem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožeča stranka je v tem delovnem sporu izpodbijala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je s toženo stranko po vložitvi tožbe sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero jo je delodajalecobdržal v delovnem razmerju, je tožbo umaknila. Tožena stranka ni nasprotovala umiku tožbe, ampak je vanj privolila, s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko pa odpravila posledice, ki bi nastale na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške. Tožeča stranka namreč ni umaknila tožbe zato, ker bi ugotovila, da ta ni dopustna ali pa da ni utemeljena, ampak zato, ker za vodenje spora ni imela več interesa, saj je z novo zaposlitvijo dosegla, kar je zahtevala s tožbo.
osebni stečaj - vračilo predujma brezplačne pravne pomoči
Če je unovčena stečajna masa višja od založenega predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, za zadržanje predujma v zakonu ni podlage. Po plačilu zneska najnižjega nadomestila upravitelju in pavšalnega zneska za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, se višja nagrada in drugi stroški lahko poravnajo šele po vračilu predujma za začetne stroške stečajnega postopka.
Upravičenje upnika do poplačila iz zastavljene nepremičnine pridobljeno z ustavitvijo prisilne hipoteke je sicer enako upravičenju, ki ga pridobi upnik s pogodbeno (prostovoljno) hipoteko (141. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), vendar je pri pogodbeni hipoteki najprej potrebna hipotekarna tožba, s katero upnik zahteva, da se njegova terjatev poravna s prodajo zastavljene nepremičnine
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti - rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi - nastanek utemeljenega razloga
Delodajalec mora po določbi 6. odst. 88. člena ZDR podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Nastanek utemeljenega razloga je trenutek, ko prične teči prekluzivni rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti. Podpis pogodbe o zaposlitvi ni ta trenutek, saj tožnik nikoli ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona in je na novo podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katero sploh nikoli ni izpolnjeval zakonskih pogojev in torej tudi ni mogel in smel opravljati dela reševalec iz vode.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - suspenz pogodbe o zaposlitvi - plača
Tožnik je zahteval plačilo neizplačane plače in regresa za letni dopust za določeno obdobje (to je do učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ker meni, da je suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi odrejenega pripora lahko trajal največ 6 mesecev od uvedbe pripora. Določbe prvega odstavka 51. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da lahko suzpenz traja le 6 mesecev. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ne more opravljati dela 6 mesecev ali manj, zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek zaradi katerega ne more opravljati dela. Gre za zaščitno določbo v primeru, ko je delavec pravnomočno obsojen z navedenimi kaznimi, sankcijami oziroma ukrepi na čas do vključno 6 mesecev. V teh primerih delodajalec delavcu zaradi prestajanja kazni, ki onemogoča izvrševanje pogodbenih obveznosti ne more iz tega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon suspenza pogodbe o zaposlitvi časovno ne omejuje. Trajanje suspenza pogodbe o zaposlitvi je vezano na razlog suspenza. Zakon določa, da se mora delavec vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz. Določbe ZDR o rokih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tem nimajo nobenega vpliva. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi pravice iz pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirujejo, zato delavcu v tem času plača oziroma nadomestilo plače in regres ne pripadata. Zato tožnik ni upravičen do plačila plače in regresa za letni dopust za čas od poteka 6 mesecev pripora do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.